Javorov vrh, Potoška gora, 31.12.2014

Dom Čemšenik 835 m,
Javorov vrh 1434 m,
Potoška gora 1283 m,

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Slavko, Nevenka, Mateja, Sašo
trajanje:  6 h 15 min
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: cca 12 km

Zadnji dan letošnjega leta smo imeli namen obiskati 1547 m visok brezpotni vrh Cimpesar (Zimpaserkogel), ki se nahaja v Karavankah blizu Pristovškega Storžiča. Odličen predlog je podal Marjan. Zbrali smo se ob 7. uri in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti cilju,

Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah. Za budnico smo se ustavili ša na obvezni kavi, tokrat na petrolovem bencinskem servisu na Voklem.Polni pričakovanja nad neznanim vrhom pa nas prvi dvomi obidejo že na krožišču pri Kranju.

Cesta je bila rahlo ‘pobeljena’ in spolzka, debelina novozapadle snežne odeje pa je rasla z vsakim nadaljnjim kilometrom. Napovedano občasno rahlo sneženje je postajalo stalno in bolj gosto. Skrbel nas je prelaz Jezersko, predvsem povratek z avstrijske strani. V dolini Kokre smo se zato odločili za spremembo načrta, ponudil se nam je Javorov oziroma Javorjev vrh.

Ustavili smo se pri transformatorski postaji, se strupenemu mrazu primerno obuli in oblekli, cepine in krplje pa smo pustili v avtu. Prečili smo cesto in se usmerili v smeri kažipota proti domu Čemšenik. Sprva smo nekaj časa sledili cesti, prečili potok Čemšenik in se na križišču cest usmerili po levi cesti proti domu.



Ob našem prihodu je bil dom še zaprt, zato smo po kratkem okrepčilu iz nahrbtnika pot nadaljevali proti Javorovem vrhu. Zmerno strma do mestoma strma pot poteka skozi gozd. Poti smo  sledili do pravcatega križišča planinskih poti na sedlu med Potoško goro in Javorovim vrhom.

Usmerili smo se proti našemu cilju in kalu prispeli na naslednje razpotje planinskih poti. Sledimo označbam in markacijam proti Javorovem vrhu. Pot se najprej zmerno, nato pa strmo vzpenja po jugozahodnem grebenu in nas kmalu pripelje do vpisne skrinjice, ke je pritrjena na drevesu nekaj metrov pod vrhom.

Na vrhu nas je pričakal zmeren veter, razgledi pa zaradi nizke oblačnosti in rahlega sneženja niso bili dobri. Med snežinkami je bil viden greben od Javorovega vrha, Cjanovce, Srednjega vrha do Malega Grintavca, ki se nadaljuje še naprej proti Bašeljskemu vrhu in Storžiču, Hudičev boršt in Zaplata, na drugi strani pa naš naslednji cilj Potoška gora.

V zavetju pod vrhom smo poskusili odlično medico in kuhano vino ter se po krajšem okrepčilu odpravili po poti pristopa nazaj proti  križišču planinskih poti, kjer smo se usmerili proti Potoški gori, katere vrh smo osvojili v 10 minutah.

Neizrazit vrh smo hitro zapustili in se na križišču odločali med povratkom v dolino, poti do Planinske koče Iskra ter brezpotno Babo -  odločili smo se za slednjo. Od križišča smo sledili 'markacijam' na deblih dreves oziroma delno zakritim sledem v snegu ter se spuščali ob in po grebenu.

V grebenu smo odkrili kolikor toliko razpoznaven vrh s suhim deblo tanjšega drevesa, kjer je odčitek na višinomeru po korekciji kazal višino 1130 m, to je višino Babe. Megleno vreme z rahlim sneženjem pa ni omogočalo omembe vrednih razgledov.



Vrnili smo se po poti pristopa do doma Čemšenik, kjer pa nas je oskrbnik poučil, da nismo bili na Babi, saj bi se morali še spustiti, do pravljičnega vikenda. V domu smo si privoščili kavo in pivo, ter se vrnili v dolino Kokre k avtomobilom, kjer smo turo zaključili in se odpravili silvestrovat.

Spisal Sašo




Monte Raut, 26.12.2014

Monte Raut 2025 m

udeleženci:  Janez, Marjan, Maks, Nevenka, Tomaž, Slavko, Polde
trajanje:  6 h 55 min
višinska razlika: cca 1380 m

Božični praznik ima dva prosta dneva. Drugi dan, ko je Dan samostojnosti, je glede na vremensko napoved še kar primeren za gorsko turo, za naprej pa se je obetalo precej slabše vreme.

Tako se nas je sedem gornikov v dveh avtomobilih odpravilo na Monte Raut, 2025 m visoki vrh v nacionalnem parku Furlanski Dolomiti. Pot je bila dolga, preko Sežane do Vidma, kjer smo se odcepili z avtoceste proti  kraju Spilimberg, Maniago in mimo vasice Poffabro do prelaza Palla Barzana na višini 840 m.

Tu smo se ustavili in pripravili za pohod. Do sem smo potrebovali kar tri ure. Vozili smo se po furlanski pokrajini z dvojezičnimi napisi, skozi nešteto križišč in odcepov, ki jim je bila kos le navigacijska naprava. Hiše so kamnite, enolične, strogo pravokotne, eno ali dvonadstropne, brez balkonov, na oko kar puščobne.

Pri Vidmu se je že začelo malo svitati in zvezdnato nebo se je spremenilo v kristalno jasno jutro. Tako je bilo tudi večji del vzpona. Na začetku smo zagrizli v pokončno strmino do roba prvega grebena. Potem smo prečili široko grapo ter se ponovno strmo vzpeli po gozdu na planino, ki je najprej poraščena z redkim grmičevjem, nato pa z visoko poležano travo. Višina 1120 m.

Nadaljujemo po zelo strmi travnati planini. Na višini 1500 m pridemo do skalne stene, kjer je prostor v zavetrju kot nalašč za okrepčilo. Od tod vodi stena v žleb, ki je sprva še širok, a se vedno bolj oži, vse do roba sedla Forcelli Capra 1824 m. Potem pa nas pot vodi na severno stran grebena, ki je pokrit s pomrznjenim snegom, vendar nam še ni bilo treba natakniti derez.

Greben, po katerem smo prišli na vrh, je izredno dolg, polkrožen, na videz veliko bliže kot v resnici. Ni ga hotelo biti konec in napoved spremembe vremena nas je dočakala na tem odprtem prostoru. Po treh urah in desetih minutah smo prišli na vrh že kar premraženi.

Vse strani neba so že prekrivali nizki oblaki. Sicer bi videli veliko vrhov, ki smo jih osvojili na prejšnjih turah, pa vse do Triglava in Krnskega pogorja. Pod nami pa je bila furlanska in padska ravnica ter Jadransko  morje.

Bilo je zelo hladno, zato se nismo dolgo mudili na vrhu. Spustili smo se po isti poti do sedla Forcelli Capra in tam poiskali zatišje, kjer smo se odpočili in okrepčali. Tukaj smo se odločili, da se vrnemo po drugi poti na vzhodu gore.

Spuščali smo se po zelo strmi travnati planjavi do ozkega melišča in nato po gozdu do višine 950 m. Od tod nas je čakalo daljše prečenje, nato pa nas je markacija usmerila ponovno navkreber do višine 1120 m, kjer smo spet prišli na pot, po kateri smo hodili proti vrhu. Od tu še spust do parkirišča. Za povratek smo porabili 3 ure in 30 minut, torej več kot za vzpon.

Na povratku smo se ustavili v naselju Poffabro, ki jo opisujejo kot eno najzanimivejših vasi v Italiji. Že ob poti so nas presenetile dolge vrste parkiranih avtomobilov, kar je napovedovalo, da se tukaj res nekaj dogaja. Nekoliko nižje smo le dobili prostor za parkiranje.

Malo višje, v središču vasi je bila neverjetna množica obiskovalcev. Bil je dan po Božiču in vsepovsod je bilo videti različne vrste jaslic tako na prostem, na osvetljenih oknih ali na notranjih dvoriščih. Seveda niso manjkale stojnice s pijačo in hitro pripravljeno hrano.

Tudi mi smo poskusili kuhano vino za en evro in pol, mnogo boljše kot tisto ob Ljubljanici v tem času. Ko smo se že vračali, smo še dolgo vozili ob parkiranih avtomobilih, kar potrjuje, da je to tradicionalna in množično obiskana prireditev.

Do doma smo se ustavili še v Sežani na vrčku piva in se poslovili do naslednje ture.

Janez




Kapin in Gorjanski vrh, 20.12.2014

Kapin (Veliki Kopinj) / Monte Capin di Ponente / Kapin Berg 1736 m, 
Gorjanski vrh / Monte Goriane / Göriacher Berg 1693 m

PD Rašica

udeleženci: Boštjan, Marjan, Jan, Vasja, Jože, Vida, Kinč, Irena, Tomaž
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: cca 950 m

Prišla je zadnja tura PD Rašica v letu 2014. Ker se malo pozna veseli december se nas je nabralo le 9 najbolj zagnanih, ravno prav za kombi.

Tokrat nas je pot vodila v bližnjo soseščino, na najvzhodnejši gori Karnijskih Alp, Kapin in Gorjanski vrh. Obe gori imata tri imena, slovensko, italjansko in nemško, kar ni čudno saj sta le nekaj kilometrov zahodneje od Tromeje, na italjansko-avstrijski meji.

Mi smo izbrali pristop iz italjanske strani. Po kavi v Kranjski gori smo se odpeljali do Trbiža in takoj za njim zavili v Vrtinjlogarski graben / Val Bartolo.

Po poti 509, sepentinasti mulatjeri smo v dobri uri prišli do sedla Kot / sella Canton. Do tu so hodili v senci, naprej pa v soncu, bila je namreč ena lepših sobot v tem letu. Kjer se cesta proti Gorjanski planini zravna smo šli po bližnjici na Kapin. Po postanku smo se po markirani poti spustili do ceste in pred Gorjanskim vrhom spet po bližnjici na vrh.

Razgledi so bili dnevu primerni, videla se je panorama Julijcev, Od Slemenove špice na vzhodu in vse do konca Zahodnih Julijskih Alp. Nekateri so počakali na vrhu, nekaj pa nas je skočilo še do Gorjanske planine, ki je pravi balkon nad Ziljsko dolino z Dobračem kot kuliso.

Več kot zadovoljni smo sestopili do izhodišča in v dobrih 6 urah zaključili turo.  

Spsal Tomaž

Fotografije Boštjan

Cimadors Alto, Goriška Brda, 13.12.2014

Cimadors Alto 1639 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Mitja, Nevenka, Tomaž, Maks, Sašo, Slavko, Primož, Marjan G., Janez
trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 900 m

Zadnja letošnja tura nas je po programu vodila na 1639 m visoki Cimadors Alto v Karnijskih Alpah.  Po letnem času naj bi bila to snežna tura, zaradi letošnjega vremena pa je bila pot kopna in zato tudi lažja.

Deset gornikov se nas je odpeljalo preko Rateč in Trbiža po lokalni cesti mimo Pontebe, kjer smo se kasneje odcepili v dolino Val Alpa do vasi Grauzaria in zaselka Borgo di Mezzo na višini 832 m. Krplje, ki smo jih pripeljali s seboj, smo pustili v avtomobilu.

Najprej smo hodili po cesti, kmalu pa smo prišli na stezo št. 418 in se mimo zadnjih dveh hiš namenili strmo navzgor. Sprva je bil mešan gozd iglavcev in grmičevja, kasneje so ostali samo iglavci. Kmalu smo na višini 1359 m dosegli manjšo planjavo, imenovano po vrhu, na katerega smo se vzpenjali. Od tod dalje se je začel listnati gozd.

Po odpadlem listju je na veliki strmini je kar malo podrsavalo. Bilo je podobno, kot bi hodili po tanki plasti novozapadlega snega. Steza je strmo vodila proti sedlu, kjer se je združila s stezo št. 416. Do vrha je ostalo le še 15 minut.  1639 m visoki Cimadors Alto ni poraščen.

Pot je od starta do cilja zelo strma z le nekaj ravninskimi prečenji. V teh vremenskih razmerah res ni bila zahtevna, čisto drugače bi bilo, če bi bila pokrita s snegom ali celo z ledom. Tako pa smo hodili le uro in 35 minut. Zato smo si želeli še nekaj dodati. Na žalost razgleda sploh ni bilo. Tako si nismo mogli ogledati okoliških vršacev, ki smo jih doslej že osvojili.

Po krajšem okrepčilu smo se odločili vrniti po drugi poti, ki je v opisu navedena kot zahtevna. Kasnejši dogodki so to samo potrdili. Do sedla je vodila ista steza, nato pa smo se usmerili na severno stran, kjer je bilo pomrznjeno zelo strmo pobočje z manjšimi melišči. Morali smo zelo paziti na vsak korak.

V takšnih pogojih smo prišli do razcepa in nadaljevali po poti št. 444. Začel se je zelo ozek hudourniški žleb z nametanimi kamnitimi  balvani, z manjšimi in večjimi skoki in policami. ki so zahtevali sprotno iskanje najboljšega prehoda. Le počasi smo napredovali.



Prišli smo do večjega prepada, kjer bi se morali spustiti po vrvi. Žal pa vrvi ni bilo, ker tudi ta pot ni bila načrtovana. Tako smo to mesto prebrodili ob žlebu in se spuščali po vejah borovega grmičevja. Kmalu nato smo zapustili kanjon, se povzpeli nekaj deset metrov višje in se po strmi gozdni stezi spustili proti dolini.

Toda spet se je bilo treba dvigniti pri prečenju drugega hudourniškega žleba. Spust smo nadaljevali po še eni strmi gozdni stezi, prišli na kolovoz in končno na cesto. Kako zahteven je bil povratek po tej poti, povesta dva podatka. Prvič: za spust smo porabili več kot za vzpon – dve uri in pet minut.

Drugič: na cesti, kjer je odcep za pot 444, je tabla z napisom pot ni prehodna. Bili smo zadovoljni, da smo sicer lahki vzpon začinili z zahtevnim spustom in tako turo napravili naši skupini primerno. S tem pa pot za vse še ni bila končana. Na cesto smo namreč prišli polnih 320 m nižje od izhodišča. Šoferja sta morala tako premostiti še dodatno razdaljo in višino.





Zadnjo turo v koledarskem letu smo zaključili, tako kot doslej že nekaj let, pri vinarju Vedrialp v Goriških Brdih. Več kot prijazno nas je sprejel gospodar Boris z ženo. Postregla sta nam zelo dobro joto in bogatim narezkom.

Boris nam je tudi tokrat polepšal dan s svojimi strokovnimi razlagami in opisi posameznih vinskih sort . Njegove primerjave cvetic, vonja, kislin, sladkorja, barv in struktur so vedno znova izjemno natančne in zanimive.




To lahko zmore le človek, ki ljubi trto in živi za njene sadove, ki neprestano spremlja tehnološki napredek in se izobražuje. In mi smo vsako leto enkrat njegovi verni poslušalci.

Spisal: Janez





Tišlerica, 7.12.2014

Tišlerica (Tišlarca) 1757 m

udeleženci: Marjan, Mateja, Nevenka, Slavko, Tomaž, Paz
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 900 m

V vikendu s slabim vremenom je kazalo bolje v nedeljo. Odločili smo se za raziskovanje poti na Visoki Kurji vrh in Mojstrovico iz Srednje vasi.

Bilo naj bi suho a ob prihodu v Srednji vrh je deževalo, vrhovi so bili v oblakih. Načrt smo nekoliko spremenili in se odločili, da gremo najprej do lovske koče pod Lepim vrhom potem pa bomo videli. Po dobri uri smo po cesti prišli do koče, ki je še samevala.

Dež je medtem zamenjalo sneženje in odločimo se, da nadaljujemo po neoznačeni poti proti Mojstrovici. Kjer pot preči potok smo zavili na gozdno vlako. Višje se vlaka konča in nadaljevali smo po brezpotju grebena Silov rob.




Tu so se za Paza začele težave, moker sneg se mu je prijemal na dlako in tvoril ogromne kepe. Čiščenje teh kep je zaleglo le za kratko, pa še hitro je protestiral, ker ga je cukalo. Tako je z dodatno težo sopihal v strmino, ki pa je kmalu popustila in prišli smo do sedla pod Tišlerico.

Zaradi Pazovih težav in slabega vremena smo Mojstrovico opustili in se vzpeli na Tišlerico ali kot ji pravijo domačimi Tišlarco. Poskusi preboja do sedla med Tišlarco in Kresiščem niso uspeli tako da smo se zadovoljili z enim osvojenim vrhom.

Sestopili smo po poti našega pristopa, zimskega pristopa na Tišlarco, kot smo mu rekli. Lovska koča tokrat ni samevala, iz dimnika se je kadilo in prijazni lovci so nas postregli z viljamovko. Sledil je le še sestop po cesti do Srednje vasi in ob povratku pit stop v Aljaževem hramu.

Lepa tura, sploh glede na vreme in razmere.

Spisal Tomaž