Cimadors Alto, Goriška Brda, 13.12.2014

Cimadors Alto 1639 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Mitja, Nevenka, Tomaž, Maks, Sašo, Slavko, Primož, Marjan G., Janez
trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 900 m

Zadnja letošnja tura nas je po programu vodila na 1639 m visoki Cimadors Alto v Karnijskih Alpah.  Po letnem času naj bi bila to snežna tura, zaradi letošnjega vremena pa je bila pot kopna in zato tudi lažja.

Deset gornikov se nas je odpeljalo preko Rateč in Trbiža po lokalni cesti mimo Pontebe, kjer smo se kasneje odcepili v dolino Val Alpa do vasi Grauzaria in zaselka Borgo di Mezzo na višini 832 m. Krplje, ki smo jih pripeljali s seboj, smo pustili v avtomobilu.

Najprej smo hodili po cesti, kmalu pa smo prišli na stezo št. 418 in se mimo zadnjih dveh hiš namenili strmo navzgor. Sprva je bil mešan gozd iglavcev in grmičevja, kasneje so ostali samo iglavci. Kmalu smo na višini 1359 m dosegli manjšo planjavo, imenovano po vrhu, na katerega smo se vzpenjali. Od tod dalje se je začel listnati gozd.

Po odpadlem listju je na veliki strmini je kar malo podrsavalo. Bilo je podobno, kot bi hodili po tanki plasti novozapadlega snega. Steza je strmo vodila proti sedlu, kjer se je združila s stezo št. 416. Do vrha je ostalo le še 15 minut.  1639 m visoki Cimadors Alto ni poraščen.

Pot je od starta do cilja zelo strma z le nekaj ravninskimi prečenji. V teh vremenskih razmerah res ni bila zahtevna, čisto drugače bi bilo, če bi bila pokrita s snegom ali celo z ledom. Tako pa smo hodili le uro in 35 minut. Zato smo si želeli še nekaj dodati. Na žalost razgleda sploh ni bilo. Tako si nismo mogli ogledati okoliških vršacev, ki smo jih doslej že osvojili.

Po krajšem okrepčilu smo se odločili vrniti po drugi poti, ki je v opisu navedena kot zahtevna. Kasnejši dogodki so to samo potrdili. Do sedla je vodila ista steza, nato pa smo se usmerili na severno stran, kjer je bilo pomrznjeno zelo strmo pobočje z manjšimi melišči. Morali smo zelo paziti na vsak korak.

V takšnih pogojih smo prišli do razcepa in nadaljevali po poti št. 444. Začel se je zelo ozek hudourniški žleb z nametanimi kamnitimi  balvani, z manjšimi in večjimi skoki in policami. ki so zahtevali sprotno iskanje najboljšega prehoda. Le počasi smo napredovali.



Prišli smo do večjega prepada, kjer bi se morali spustiti po vrvi. Žal pa vrvi ni bilo, ker tudi ta pot ni bila načrtovana. Tako smo to mesto prebrodili ob žlebu in se spuščali po vejah borovega grmičevja. Kmalu nato smo zapustili kanjon, se povzpeli nekaj deset metrov višje in se po strmi gozdni stezi spustili proti dolini.

Toda spet se je bilo treba dvigniti pri prečenju drugega hudourniškega žleba. Spust smo nadaljevali po še eni strmi gozdni stezi, prišli na kolovoz in končno na cesto. Kako zahteven je bil povratek po tej poti, povesta dva podatka. Prvič: za spust smo porabili več kot za vzpon – dve uri in pet minut.

Drugič: na cesti, kjer je odcep za pot 444, je tabla z napisom pot ni prehodna. Bili smo zadovoljni, da smo sicer lahki vzpon začinili z zahtevnim spustom in tako turo napravili naši skupini primerno. S tem pa pot za vse še ni bila končana. Na cesto smo namreč prišli polnih 320 m nižje od izhodišča. Šoferja sta morala tako premostiti še dodatno razdaljo in višino.





Zadnjo turo v koledarskem letu smo zaključili, tako kot doslej že nekaj let, pri vinarju Vedrialp v Goriških Brdih. Več kot prijazno nas je sprejel gospodar Boris z ženo. Postregla sta nam zelo dobro joto in bogatim narezkom.

Boris nam je tudi tokrat polepšal dan s svojimi strokovnimi razlagami in opisi posameznih vinskih sort . Njegove primerjave cvetic, vonja, kislin, sladkorja, barv in struktur so vedno znova izjemno natančne in zanimive.




To lahko zmore le človek, ki ljubi trto in živi za njene sadove, ki neprestano spremlja tehnološki napredek in se izobražuje. In mi smo vsako leto enkrat njegovi verni poslušalci.

Spisal: Janez





Ni komentarjev:

Objava komentarja