Rauchkofel, 4. 4. 2026

Rifugio Edoardo Tolazzi 1350 m,
Rifugio Lambertenghi Romanin 1955 m, 
Wolayerseehütte 1960 m, 
Rauchkofel 2460 m

udeleženci: Anka, Tomaž, Matjaž
trajanje: 8 ur 20 min
višinska razlika: 1210 m
dolžina: 11,8 km


Pred vrati so bili velikonočni prazniki, kar za delovne ljudi pomeni podaljšan vikend. Že pred tednom dni smo okusili dobre snežne razmere v vzhodnih Dolomitih. Lepo vreme se je nadaljevalo, zato smo iskali primeren snežni cilj. 

Namenili smo se na lahek turnosmučarski vrh, Rauchkofel v avstrijskem delu Karnijskih Alp. Rauchkofel je severni sosed mnogo bolj znanega najvišjega vrha Karnijcev Hohe Warte, italijansko Monte Cogliansa. 

Leži v celoti v Avstriji. Z vrha na katerem stoji križ in je na njem vpisna skrinjica, se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Karnijskih Alp. Sklepali smo, da je pot zasnežena, lavinske razmere pa varne. 

Vrh smo želeli doseči že oktobra 2015 iz doline Valentinalm na vzhodu, a smo žal zaradi nevarnih snežnih razmer obrnili tik pod vrhom. Odhod iz Ljubljane je bil ob 5.00 uri. V Ajdovščini sva se z Matjažem pridružila Tomažu. 

Peljali smo se po vipavski hitri cesti, že v Italiji zavili proti Udinam do izvoza Tolmezzo, ter dalje za Villa Santina, Forni Avoltri, mimo Colline do koče Tolazzi. 

Na naši načrtovani poti so bile tri koče, dve v Italiji, eno v Avstriji, a žal vse tri zaprte. Po lahki označeni poti (št. 144), mulatjeri iz prve vojne, smo se vzpeli do koče Lambertenghi Romanin, 

ki leži tik pod prelazom Volaia med Italijo in Avstrijo. Koča nosi ime po dveh vojaških osebah, ki sta se borili v 1. svetovni vojni. Mario Lambertenghi je bil mladi poročnik. 

Padel je prav v bližini koče, na Monte Cogliansu že julija leta 1915, kmalu po vstopu Italije v vojno. Bil je eden prvih častnikov, ki so izgubili življenje na tem sektorju fronte, ki je bil zaradi prelaza Volaia, strateško izjemno pomemben. 

Drugi častnik Giacomo Romanin, ki je bil domačin iz bližnje vasi Forni Avoltri. Bil je gorski vodnik in vojak, te gore je poznali kot svoj žep, a je na tem območju izgubil svoje življenje.

Koča je bila zgrajena po prvi svetovni vojni (na mestu nekdanje vojaške barake) kot spomin na žrtve tistih nesmiselnih bojev, kjer so se vojaki pogosto borili bolj z naravo in mrazom kot drug z drugim.

Pod njo je z evropskimi sredstvi prenovljeno zavetišče, bivša kasarna. Koča in bivak spita zimskospanje. So pa koči v lanskem letu zasteklili verando. Prav lepo bo tu uživati na sončku, tudi kadar bo zunaj brilo. 

Čez sedlo 1973 m smo se spustili do slikovitega jezera Volayer See, ki je seveda tudi pod snegom. Wolayersee leži na meji med Koroško in italijansko pokrajino Furlanija-Julijska krajina, ob poti pa je veliko opomnikov na pretrese prve svetovne vojne. 

Še danes so zelo dobro vidni ostanki jarkov, kavern in utrdb. A tudi ljubiteljem narave ima to okolje veliko ponuditi: v zaščitenem območju Natura 2000 Wolayersee je bilo zabeleženih več kot 600 različnih cvetočih rastlin. 

Za spoznavanje vseh teh zanimivosti bomo morali do jezera, ko se bo poslovila snežna odeja. Severno, skoraj ob jezeru stoji koča Wolayersee. Tudi ta je obogatena z novo zastekljeno verando. 

Pod njo pa so novi servisni prostori in tudi bivak. Ta trenutek je še brez opreme, saj prizidek še ni v celoti končan. Smerne tablenam do vrha obetajo še dve uri, a pot v snežnih razmerah običajno zahteva nekaj več časa. 

Ur nismo šteli, kmalu pod kočo smo zavili na levo, na pot 438, vzdolž valovitih delno skalnatih pobočij.Spremljale so nas tudi oznake Geotrail Wolayer. V pravo strmino smo zagrizli kakšnih 200 višinskih metrov pod vrhom. 

Tam smo tudi zamenjali krplje za dereze in cepin. Vrh ni prostoren, zato smo malico prestavili na kakšno, s prostorom bolj razkošno mesto. Previdno smo zapustili vrh, poleti nam je tu v pomoč jeklenica. 

Tokrat je bila skoraj v celoti pod snegom. Kljub temu, da je bilo vreme delno oblačno, se je sneg nazaj grede že močneje prediral. Z Matjažem sva do koče vztrajala s krpljami na nahrbtniku. 

Med potjo smo poslušali in opazovali plazove, ki so se spuščali s sosednjega Seekopfa 2554 m (it. Monte Capolaga) Ob koči smo pomalicali in se spustili po poti pristopa do izhodišča pri koči Tolazzi.

Na poti domov smo se na osvežitvi ustavili še v prijetnem mestecu Rigolato. Lepo je začutiti običajen utrip mesteca tudi kadar v njem (razen nas) ni turistov. Sledila je še vožnja domov in temeljita analiza ture v vrtojbenskemu Oriksu.

Spisala Anka

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

Cima Piatta Alta / Hochebenkofel, 29. 3. 2026

Rifugio Tre Scarperi / Dreischusterhütte 1626 m, 
Cima Piatta Alta / Hochebenkofel 2905 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Marko, Milena, Katja, Anka, Alenka, Tomaž, Matjaž
povprečna starost: 58 let, 22 dni
trajanje: 9 ur 35 min
višinska razlika: 1440 m
dolžina: 16,4 km


Vsako leto si gorniki omislimo spomladansko turo nekje precej daleč za enodnevno turo. Tokrat so bili na vrsti Dolomiti. Če smo poleti pogosto tam, smo bili pozimi v Dolomitih le enkrat, na Monte Servi v dolomitski podskupini Schiara na jugovzhodu Dolomitov.

In realno je edino na vzhodu Dolomitov še smiselno delati enodnevno turo, vse drugo je že predaleč. Mi smo imeli ogledan atraktiven vrh v Sekstenskih Dolomitih z italijanskim imenom Cima Piatta Alta in nemškim Hochebenkofel.

Obe imeni v dobesednem prevodu pomenita Visok raven vrh. In res Cima Piatta Alta je širok, planotast vrh, s katerega se odpira enkraten razgled na vse strani neba. Vrh je v pomladnih mesecih poznan kot prvovrstni turnosmučarski cilj.

Prav s Cime Piatte Alte oziroma Hochebenkofla (Takrat je bila tu še Avstro-Ogrska) je bil opravljen prvi znani turni smuk v Dolomitih. Leta 1907 se je z nje oddričal Richard Löschner, avstrijski častnik in pionir turnega smučanja. 

Mi pa smo vrh naskakovali v krpljarski varianti. Ob 4. uri zjutraj smo krenili iz Ljubljane in s taktiko dveh postankov za kavo ob 8 h prispeli do izhodišča pod mogočnim tritisočakom Punta dei Tre Scarperi / Dreischusterspitze (3145 m). 

Zadnja dva kilometra vožnje navkreber sta terjala nekaj previdnosti, saj je zasnežena in ledena cesta komaj še dopuščala vožnjo. Parkirali smo na povsem praznem parkirišču in deset minut čez osmo začeli s turo.

Pot se zlagoma dviga in pelje mimo žal zaprte koče Rifugio Tre Scarperi / Dreischusterhütte. Do razcepa dolin smo vztrajali brez krpelj, tu pa nadaljevanje brez njih že ne bi bilo več možno, vsaj prav daleč ne.

Dolini, ki se razcepita pravzaprav obe vodita do Treh Cin, ena proti koči Antonio Locatelli - Sepp Innerkofler / Dreizinnenhütte (2405 m), naša dolina pa se dviga bolj zahodno, proti sedlu Passo grande dei Rondoi / Wildgrabenjoch (2289 m).

Po tej visokogorski dolini smo se vzpeli pod ostenje vrha Croda dei Rondoi / Schwalbenkofel (2873 m). Tu smo zavili na sever v visokogorsko dolino Toal Erto / Hangenalpeltal. Polno je bilo turnosmučarskih sledi, mi pa smo danes srečali le nekaj turašev.

Malo višje se je pojavila še ena odlika te ture, morda največja. Odprl se je veličasten razgled proti Trem Cinam, ki so bile od nas oddaljene le kakšnih 6 km. Nadaljevali smo z vzponom in v zatrepu visokogorske doline zaradi strmine krplje zamenjali za dereze in v roke prijeli cepine.

Ne za prav dolgo. Čim smo prispeli na položno vršno planoto, smo spet obuli krplje, saj bi se sicer preveč udiralo. Vršna planota se kar vleče in vleče, a po skupno petih urah in tričetrt smo prispeli na vrh, ravno v snežno ploho.

Prej lepo vreme se je namreč pokvarilo ravno, ko smo bili na vršni planoti in na vrhu in nam vzelo razglede z vrha. Nič ne de, razgledi do sedaj so bili čudoviti, pa še vreme se je ob sestopu popravilo in spet smo lahko občudovali razgled na Tri Cine.

Če smo se morali ob vzponu ozirati nazaj, da smo jih videli, smo jih imeli ob sestopu ves čas pred nosom. Nižje so se skrile, mi pa smo se po poti pristopa vrnili do kombija. 

Čakala sta nas tista 2 km vožnje po bob stezi in nato normalna vožnja domov s postankom v Lienzu za analizo ture. Uspela nam je kraljevska tura.

Spisal Tomaž


 
 

Pot kamnitih stopnic, 28. 3. 2026

Klamaruša 578 m, 
Kuk Baba 571 m, 
Vidikovac Pridva 573 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Edita, Maja, Jan, Martin, Ksenija, Niko, Gal, Dušan, Tomaž, Martina, Ema
trajanje: 5 ur 25 min
višinska razlika: 580 m
dolžina: 9,5 km


Odpravili smo se v Vinodolsko dolino na »Pot kamnitih stopnic«. Pot proti izhodišču se je začela z zmedo na postanku za kavo. Nekaj kavic smo uspešno iztržili iz avtomata, preden so nam prepovedali nadaljnjo uporabo. 

Menda je bila težava z elektriko. Brezkofeinsko smo se odpeljali dalje. Ob poti, v Driveniku smo na hitro ogledali frankopanski grad, ter nato parkirali v centru Grižane-Belgrad. 

Tam je izhodišče za »oživljeno« staro stezo skozi hrib Klamaruša. V preteklosti je bila pot ena od povezav, po kateri so prebivalci vinodolskih vasi nosili grozdje, fige, češnje in sol v območje Gorskega kotarja, tam pa so pridelke zamenjali za žito, krompir in fižol.

Pohod smo začeli z vzponom do ostankov gradu Grižane. Sledil je bolj prijeten naklon poti do cerkve Marije Snežne, ter nato do začetka vzpona po kamnitih stopnicah. V opisih navajajo 1300 stopnic. 

Pot se po bolj ali manj očitnih stopnicah vzpne na zarezo hriba Klamaruša. Ob vzponu sta dve jami; zgornja in spodnja Karlova peć. Pot se zaključi na neizrazit vrh Klamaruše. 

Na planoti, po kateri smo nadaljevali pohod, nas je pozdravil sneg. Nekaj zaplat smo pohodili, da se lahko pohvalimo s pravo zimsko turo. 

S poti proti razgledišču smo skrenili na zanimivo skalno špico Kuk Baba, ki poskrbi za kanček adrenalina na kratkem, vendar zahtevnem vzponu ob verigi. 

Vrnili smo se na našo pot ter se v družbi divjih konj sprehodili do enega od šestih vinodolskih razgledišč, Pridva. Sledil je še spust po kamnitih stopnicah na drugi strani do ceste, ter povratek po cesti do izhodišča.

Analiza je bila opravljena na pol poti proti domu, v Knežaku.

Maja Kajzer

 

 

Fotografije

Sled poti

 

 

Veliki Špiček, 14. 3. 2026

Veliki Špiček (Bizeljsko) 686 m, 
Pišečki grad 352 m

PD Rašica
udeleženci: Nives, Aleš, Leonida, Boris, Anka, Mirko, Marjana, Vida, Tatjana, Marija Magdalena, Ksenija, Maja, Vida, Jožko, Rok, Marjeta, Marjan, Katarina, Sašo, Nevenka, Mirko, Anica, Irena, Dušan, Tomaž, Stanko, Primož, Janez, Magdalena
trajanje: 4 ure 40 min
višinska razlika: 600 m
dolžina: 10,5 km


Ker tradicionalnega martinovanja po planinsko novembra zaradi vremena nismo mogli realizirati, smo šli martinovat marca. Tokrat je bilo na vrsti Bizeljsko.  

Tu vinogradi pokrivajo gričevnato pokrajino, kjer ugodna klima in lapornata tla ustvarjajo odlične pogoje za pridelavo grozdja. Martinovanje po planinsko ima vedno najprej pohod in potem pokušino vin na izbranem kmečkem turizmu.

Tokrat je bilo nekoliko drugače, saj smo se najprej ustavili v vasi Globoko na degustaciji odlične viljamovke. Nadaljevali smo do vasi Pišece, kjer je bilo naše izhodišče za pohod.

Po jutranji kavi v vaškem lokalčku smo začeli s pohodom. Najprej smo se povzpeli po 270 stopnicah gozdne učne poti. Območje se imenuje Orlice. V spodnjem delu prevladuje mešani gozd, v zgornjem pa lep bukov gozd.

Cilj pohoda je bil Veliki Špiček, najvišji vrh občine Brežice. Sam vrh ni razgleden, na poti do tja pa so se odpirali lepi razgledi proti Strahinjščici in Ivanščici na Hrvaškem.

Z vrha smo zaokrožili po drugi poti. Gori, doli po bukovem gozdu, dokler nismo sestopali proti Pavlovi vasi, kjer so se odprli lepi razgledi na Posavje, Gorjance, Samoborsko gorje in Medvednico.

Sledil je obisk Pišečkega gradu, ki je bil žal zaprt in smo si ga lahko ogledali le od zunaj. Prvi zapis o pišeških vitezih sega v 13. stol., zato se sklepa, da je tu že takrat stala utrdba.

Pišeški vitezi so kmalu izumrli in leta 1495 je grad s posestvom kupil podjeten italijanski trgovec Inocenc Moscon. Njegovi nasledniki so pridobili naslov baroni, postali so vplivna rodbina, ki je imela v lasti mnoge posesti in gradove. 

V Pišečah so stalno prebivali vse do leta 1938 in so v kraju pustili pomemben pečat. Mosconi so okoli gradu uredili 3 ha velik park in med drugim posadili tudi sekvoje. Ena od teh, stara dobrih 150 let, meri v višino 55 m in velja za najvišjo sekvojo v Sloveniji.

Z gradu smo se v Pišece vrnili mimo domačije Maksa Pleteršnika, ki je napisal prvi slovensko-nemški slovar (1895). Tako smo končali pohodni del programa. Odpeljali smo se do Brezovice na Bizeljskem in se ustavili na kmetiji odprtih vrat Kelher. 

Tu smo imeli pokušino vin in pogostitev. Posebna zanimivost tu so repnice. Gre za jame, skopane v peščenjak, ki je na tem območju ostal od nekdanjega Panonskega morja, ko je bilo Bizeljsko njegova obala.

Ime so dobile po repi, ki je bila nekoč glavna krma za živino in pomembna hrana za ljudi. Danes repnice le redko služijo shranjevanju repe. Zaradi stalne temperature in vlage so postale idealni prostori za zorenje in hrambo vina. 

Mnogi vinogradniki na Bizeljskem so svoje stare repnice očistili, razširili in jih spremenili v degustacijske prostore in tudi na tej turistični kmetiji je tako.

Domov smo se vrnili polni vtisov in bogatejši za novo izkušnjo. Čeprav smo marca nadomeščali november, je bilo spoznavanje tega slikovitega kotička Slovenije v dobri družbi popoln uvod v pomladno planinsko sezono.

Spisal Tomaž

Fotografije

Sled poti