Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Dejan, Marjan, Marko, Anka, Tomaž, Milojka, Matjaž, Nataša
povprečna starost: 60 let, 1 mesec, 29 dni
1. dan
Cima Valles o Venegia 2305 m,
Cima Caladora 2313 m,
Sasso Arduini 2582 m,
Rifugio Giuseppe Volpi al Mulaz 2571 m,
Monte Mulaz 2906 m
trajanje: 6 ur 10 min
višinska razlika: 1280 m
dolžina: 10,4 km
Po zapletu z rezervacijo koč v Brenti, je bilo treba najti drugo rešitev za poletno večdnevno turo gorniške skupine. Potegnili smo asa iz rokava oziroma iz Planinskega vestnika.
V letošnji majski številki je Brane objavil članek o tritisočaku Cima dei Bureloni, skritem dragulju Dolomitov. In tako so Brentske Dolomite zamenjali »navadni« Dolomiti, točneje skupina Pale di San Martino.
Ob treh ponoči krenemo proti predvidenem izhodišču Passo Rolle. Del vožnje je bil planiran krožno, tja grede skozi Falcade, nazaj grede skozi San Martino di Castrozza. Vožnja skozi Falcade je pomenila tudi vožnjo čez prelaz Passo di Valles.
Tu smo se ustavili na kavi in opazili table za našo kočo Rifugio Mulaz. Seveda, tudi od tu je pristop, si rečemo in na hitro spremenimo izhodišče. Dolžina poti je tam tam, pot pa precej bolj slikovita.
In po poti poberemo še kakšen vrh. Povzpnemo se do sedla Forcella Venegia (2217 m) in že zavijemo na prvi stranski vrh, Cima Valles o Venegia. Vrnemo se na sedlo ter v nadaljevanju hitro poberemo še en vrh Cima Caladora.
Pot, ki je mimogrede del Alta Via Dolomiti 2, gre v nadaljevanju čez sedli Forcella Venegiotta (2303 m) in Passo dei Fochet di Focobon (2291 m). Nato se precej spusti in spet dvigne ter z nekaj jeklenicami počasi pripelje na izravnavo blizu koče.
Tu smo zavili še na naš tretji stranski vrh, Sasso Arduini. Od tu smo imeli lep razgled na navpične stene skupine Focobon, kjer je tudi naš jutrišnji cilj Cima di Campido (3001¸m).
Ker se je vreme že kisalo, smo pohiteli proti koči. Tu smo uredili formalnosti, odložili odvečne stvari iz nahrbtnika in pohiteli na naš vrh. Dve nevihtni celici sta se že peljali, ena južno in ena severno od nas.
Mi smo bili ravno vmes in ves čas hodili v suhem. Le grmenje je dajalo precej neprijeten občutek. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali. Na hitro nekaj fotografij in že smo pobegnili nazaj dol.
Vse do koče je kazalo, da se bo vlilo, nato pa se je vreme umirilo. Ker gre tu Alta Via Dolomiti 2, je med gosti vse polno zanimivih ljudi, ki delajo to pot. Med njimi Hrvata Bruno in Maja, ki sta na poti že nekih 7 dni ter šotorita kjer jima paše.
Šotorilo je še nekaj drugih ljudi. Tu se nihče ne razburja, če se na terasi koče kuha svojo hrano na plinskih gorilnikih. Tudi sicer se je koča izkazala za zelo prijazno, spali pa smo tako kot Branetova ekipa. Čisto pod streho s tramovi tik nad ležišči.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Sled poti, 1. dan
2. dan
Passo delle Farangole 2814 m,
Passo delle Fede 2700 m,
Rifugio Giuseppe Volpi al Mulaz 2571 m
trajanje: 5 ur 30 min
višinska razlika: 800 m
dolžina: 6,5 km
Ponoči je res močno deževalo. Tako močno, da sta morala Bruno in Maja iz šotora zbežati v kočo. Zjutraj smo ju srečali v jedilnici, ko sta ravno pospravljala spalne vreče. Po zajtrku smo nekje istočasno krenili na pot. Mi na Cima di Campido, ki je direktno nad kočo.
A potrebno je iti povsem naokoli. Najprej smo po poti, podprti z lesenimi bruni, cikcakasto pridobili višino in prišli na sedlo Forcella Margherita (2644 m). Po meliščih pod ošiljenimi vršaci smo prišli do vstopa v kratko ferato.
Vstop do prvih jeklenic je nekoliko siten, nadaljevanje pa gre po lahki ferati, ki pripelje na sedlo Passo delle Farangole (2814 m). Tu je spet kratka ferata z nekaj jeklenicami in lestvijo. In že je konec, sledi razpotje.
Desno proti Bureloniju bomo šli jutri, danes pa nadaljujemo po levi. Naravnost navzdol se nadaljuje Alta Via Dolomiti 2. Po njej bodo šli Bruno in Maja ter vsi ostali iz koče, ki opravljajo to dolomitsko pot. Alta Via Dolomiti 2 je znana tudi kot »La Via delle Leggende« oziroma Pot legend, saj je povezana z ljudskim izročilom, miti in pripovedkami.
Poteka od grebenov nad dolino reke Isarco / Eisack do reke Piave, mimo severnih robov Dolomitov vse do predalpskega sveta, ki gleda na Beneško nižino, ter povezuje dve očarljivi alpski mesti: Bressanone / Brixen in Feltre.
Pot prečka tri province – Bolzano, Trento in Belluno – ter poteka skozi pet dolomitskih skupin - Odle, Sella, Marmolada, Pale di San Martino in Cimonega. Dolga je 180 km in ima približno 11.300 m vzponov ter nekaj manj sestopov. Razdeljena je na 12 oziroma 13 etap.
Mi smo nadaljevali po slikovitih policah do sedla Passo delle Fede (2700 m). Tu je sledilo dobrih 300 m sestopa do nemarkiranega odcepa za Cima di Campido. Pogled na padavinski radar je pokazal nevihtne celice na zahodu.
Tudi napoved za ta dan je predvidevala nestabilno vreme z možnostjo ploh in neviht. Po krajšem posvetu sklenemo, da obrnemo. Morebitna nevihta bi nam preveč »popestrila« povratek po policah in ferati čez sedlo Passo delle Farangole.
Povzpnemo se nazaj na Passo delle Fede, sestopimo po policah, se po ferati povzpnemo na Passo delle Farangole, na drugi strani pa sestopimo in si pri sitnem detajlu pod ferato pomagamo z vrvjo.
Ker smo obrnili, smo bili v koči precej zgodaj. In na koncu iz tistih ploh in neviht ni bilo nič. Skladno z Murphyjem: če bi s turo nadaljevali, bi pa treskalo in nas pralo.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Sled poti, 2. dan
3. dan
Passo delle Farangole 2814 m,
Cima dei Bureloni 3130 m,
Rifugio Giuseppe Volpi al Mulaz 2571 m
trajanje: 9 ur 25 min
višinska razlika: 1080 m
dolžina: 12,2 km
Dan za naskok na skriti dragulj Dolomitov. Do konca ferate čez sedlo Passo delle Farangole ista pot kot včeraj. Pod ferato pa smo zavili desno. Pot ni markirana in je komaj vidna, v pomoč pa so številni možici.
Kmalu pridemo do kotanje ledenika Ghiacciaio delle Zirocole, ki je v bolj žalostnem stanju. V nadaljevanju možici nudijo vsaj dve varianti napredovanja pod stenami vrha Cima di Valgrande. Te stene se končajo s strašnim prepadom.
Po njegovem širokem robu nas možici pripeljejo na sedlo Passo Bureloni. Težavnost ne presega enke, je pa nadaljevanje nad sedlom precej krušljivo. Nekako v okviru časovnice, torej v dveh urah in pol smo prišli na vrh.
Res je to dragulj. Tako blizu množic pa tako osamljen. Bila je sobota in na vrhu smo bili sami. Razgledi, da bi vriskal. Cima della Vezzana je od tu oddaljena le kak kilometer. Pred nami stolpiči Cima di Valgrande in skupine Focobon.
Passo Rolle globoko pod nami. V daljavi pa skupine Odle, Sella, Sassolungo / Langkofel, Catinaccio / Rosengarten, Latemar, Fanes, Pelmo in Civetta. Vključno s Pale di San Martino smo videli 9 od 17 dolomitskih skupin.
Ostale so nam zakrivali vrhovi in oblačnost na jugu in vzhodu. Sestopili smo po poti pristopa in se v kočo ponovno vrnili precej zgodaj. Le da nas je tokrat čakal še sestop do sedla Passo di Valles.
V koči smo si privoščili daljši odmor, se poslovili od osebja koče in krenili po poti po kateri smo v četrtek prišli. Spet smo imeli v mislih en stranski vrh, ki pa nam ga je odnesla ploha, ki nas je malo oprala.
Po prihodu na naše sedlo smo odpeljali preko sedla Passo Rolle in si še med vožnjo ogledovali naše cilje. Še se vrnemo v Pale di San Martino.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Sled poti, 3. dan
