Rifugio Edoardo Tolazzi 1350 m,
Rifugio Lambertenghi Romanin 1955 m,
Wolayerseehütte 1960 m,
Rauchkofel 2460 m
udeleženci: Anka, Tomaž, Matjaž
trajanje: 8 ur 20 min
višinska razlika: 1210 m
dolžina: 11,8 km
Pred vrati so bili velikonočni prazniki, kar za delovne ljudi pomeni podaljšan vikend. Že pred tednom dni smo okusili dobre snežne razmere v vzhodnih
Dolomitih. Lepo vreme se je nadaljevalo, zato smo iskali primeren snežni cilj.
Namenili smo se na lahek turnosmučarski vrh, Rauchkofel v avstrijskem delu Karnijskih Alp. Rauchkofel je severni sosed mnogo bolj znanega najvišjega vrha Karnijcev Hohe Warte, italijansko Monte Cogliansa.
Leži v celoti v Avstriji. Z vrha na katerem stoji križ in je na njem vpisna skrinjica, se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Karnijskih Alp. Sklepali smo, da je pot zasnežena, lavinske razmere pa varne.
Vrh smo želeli doseči že
oktobra 2015 iz doline Valentinalm na vzhodu, a smo žal zaradi nevarnih snežnih razmer obrnili tik pod vrhom. Odhod iz Ljubljane je bil ob 5.00 uri. V Ajdovščini sva se z Matjažem pridružila Tomažu.
Peljali smo se po vipavski hitri cesti, že v Italiji zavili proti Udinam do izvoza Tolmezzo, ter dalje za Villa Santina, Forni Avoltri, mimo Colline do koče Tolazzi.
Na naši načrtovani poti so bile tri koče, dve v Italiji, eno v Avstriji, a žal vse tri zaprte. Po lahki označeni poti (št. 144), mulatjeri iz prve vojne, smo se vzpeli do koče Lambertenghi Romanin,
ki leži tik pod prelazom Volaia med Italijo in Avstrijo. Koča nosi ime po dveh vojaških osebah, ki sta se borili v 1. svetovni vojni. Mario Lambertenghi je bil mladi poročnik.
Padel je prav v bližini koče, na Monte Cogliansu že julija leta 1915, kmalu po vstopu Italije v vojno. Bil je eden prvih častnikov, ki so izgubili življenje na tem sektorju fronte, ki je bil zaradi prelaza Volaia, strateško izjemno pomemben.
Drugi častnik Giacomo Romanin, ki je bil domačin iz bližnje vasi Forni Avoltri. Bil je gorski vodnik in vojak, te gore je poznali kot svoj žep, a je na tem območju izgubil svoje življenje.
Koča je bila zgrajena po prvi svetovni vojni (na mestu nekdanje vojaške barake) kot spomin na žrtve tistih nesmiselnih bojev, kjer so se vojaki pogosto borili bolj z naravo in mrazom kot drug z drugim.
Pod njo je z evropskimi sredstvi prenovljeno zavetišče, bivša kasarna. Koča in bivak spita zimskospanje. So pa koči v lanskem letu zasteklili verando. Prav lepo bo tu uživati na sončku, tudi kadar bo zunaj brilo.
Čez sedlo 1973 m smo se spustili do slikovitega jezera Volayer See, ki je seveda tudi pod snegom. Wolayersee leži na meji med Koroško in italijansko pokrajino Furlanija-Julijska krajina, ob poti pa je veliko opomnikov na pretrese prve svetovne vojne.
Še danes so zelo dobro vidni ostanki jarkov, kavern in utrdb. A tudi ljubiteljem narave ima to okolje veliko ponuditi: v zaščitenem območju Natura 2000 Wolayersee je bilo zabeleženih več kot 600 različnih cvetočih rastlin.
Za spoznavanje vseh teh zanimivosti bomo morali do jezera, ko se bo poslovila snežna odeja. Severno, skoraj ob jezeru stoji koča Wolayersee. Tudi ta je obogatena z novo zastekljeno verando.
Pod njo pa so novi servisni prostori in tudi bivak. Ta trenutek je še brez opreme, saj prizidek še ni v celoti končan. Smerne tablenam do vrha obetajo še dve uri, a pot v snežnih razmerah običajno zahteva nekaj več časa.
Ur nismo šteli, kmalu pod kočo smo zavili na levo, na pot 438, vzdolž valovitih delno skalnatih pobočij.Spremljale so nas tudi oznake Geotrail Wolayer. V pravo strmino smo zagrizli kakšnih 200 višinskih metrov pod vrhom.
Tam smo tudi zamenjali krplje za dereze in cepin. Vrh ni prostoren, zato smo malico prestavili na kakšno, s prostorom bolj razkošno mesto. Previdno smo zapustili vrh, poleti nam je tu v pomoč jeklenica.
Tokrat je bila skoraj v celoti pod snegom. Kljub temu, da je bilo vreme delno oblačno, se je sneg nazaj grede že močneje prediral. Z Matjažem sva do koče vztrajala s krpljami na nahrbtniku.
Med potjo smo poslušali in opazovali plazove, ki so se spuščali s sosednjega Seekopfa 2554 m (it. Monte Capolaga) Ob koči smo pomalicali in se spustili po poti pristopa do izhodišča pri koči Tolazzi.
Na poti domov smo se na osvežitvi ustavili še v prijetnem mestecu Rigolato. Lepo je začutiti običajen utrip mesteca tudi kadar v njem (razen nas) ni turistov. Sledila je še vožnja domov in temeljita analiza ture v vrtojbenskemu Oriksu.
Spisala Anka
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Sled poti
