Aquila del Frascola, 29.10.2017

Aquila del Frascola oziroma Aquila di Tramonti 1616 m

udeleženci: Primož, Janez, Marjan, Nevenka, Tomaž
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: 1550 m
dolžina: 23,2 km

Zadnjo oktobrsko nedeljo smo skočili v severno Karnijsko predgorje. Po primorski avtocesti do kave na Lomu in naprej čez Fernetiče, Videm oziroma Udine, Spilimbergo, Meduno do vasice Tramonti di Sopra ali kot bi rekli furlani Tramonç Disore.




V samem centru vasice smo parkirali in se pakirali za odhod. S tem smo privabili pozornost prijaznega domačina, ki se je pozanimal kam gremo in nam pokazal tablo z lokalno znamenitostjo.

In ravno na to znamenitost smo bili namenjeni, na Tramontškega orla oziroma na Aquila di Tramonti, še bolj pravilno Aquila del Frascola.

Gre za skalni triptih krilo, glava, krilo, ki močno spominja na sedečega orla in zgleda prav impozantno. Poleg tega cilja smo imeli po (pre)optimistični varianti še vzpon na lepotico Karnijskih Alp, Monte Frascolo.

Od Tramonti di Sopra sm okrenili na zahod, po dolini Meduna, ob potočku kjer je bilo polno korit in tolmunčkov, ki so poleti zelo vabljivi za kopanje.

Vmes smo si vzeli tričetrt ure za raziskovanje brezpotja, oziroma bližnjice, ki pa ni vzdrževana in tako vsa zaraščena. Vrnili smo se do tolmunčkov in nadaljevali do opuščene vasice Frassaneit.

Tu se šele začne resen vzpon proti sedlu Forca del Frascola. In tu se pokaže naš orel, v vsej svoji veličini. Vzpon se kar vleče in po orlovi levi strani smo v dobrih 5 urah od Tramontija prišli na Forca del Frascola.

Še dvajset minut brezpotja je vzel vzpon na vrh, ki je na levem krilu orla, gledano od spodaj. Brezpotje je kar konkretno, ena od variant vključuje skok čez kakšen meter široko špranjo.

Ta dan je bil napovedan precejšnji veter, a bolj v Avstriji. Tam je odnesel moški veleslalom v Söldnu. Mi pa smo na vrhu imeli le rahel vetrič.

A kmalu se je okrepil in postalo je prav neprijetno. Pobegnili smo nazaj na sedlo in še pred tem sklenili da lepotica Frascola tokrat izvisi. Časovnica v tem kratkem dnevu ni dopuščala dodatnih treh ur.

Spustili smo se na planino Chiampis in pomalicali ob bivaku na planini. Že veliko planin smo videli v letih naših potepanj po hribih in nikjer ni bilo tako neprijetno kot na tej. Vse okoli koče so bili nekakšni vudu "okraski", bilo je kar malo strašljivo.

Ker se nam je itak mudilo, smo planino kmalu zapustili. Čakal nas je dolg sestop po dolini Viella. Če smo v dolini Meduna občudovali tolmunčke, smo bili tu skoraj osupli nad njimi.




Voda tu teče po globokih, dih jemajočih tolmunih, pot pa se vije nad njimi in je ponekod precej izpostavljena. Ves čas smo hodili proti vzhodu in šele ko smo skoraj dosegli cesto na prelaz Rest se pot obrne na jug proti Tramontiju.

A trajalo je še skoraj do mraka, da smo se vrnili v Tramonti in zašpilili klobaso. Odpeljali smo se nazaj v Slovenijo in z analizo ture počakali vse do Paviljona na Brezovici.

Uspela nam je lepa tura na manj znane konce, Frascolo pa smo pustili zato, da se še vrnemo tja.

Spisal Tomaž



Šober / Monte Sciober Grande, 21. 10. 2017

Capanna Cinque Punte 1.520 m,
Šober / Monte Sciober Grande 1.845 m

PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Ana, Mili, Silva, Lili, Vasja, Jože, Vida, Tomaž, Meta, Jani
trajanje: 6 h 55 min
višinaka razlika: cca 1050
dolžina: 13 km


Po neuspešnih poskusih v letih 2014 in 2015 nam je tura na Šober končno uspela. V soboto se je zbralo 12 udeležencev in odpeljali smo se v Kranjsko Goro na jutranjo kavo.

V Italijo se nas je odpeljalo 11, saj je eden odšel na Mojčin dom pomagati na delovni akciji in predvsem zaradi iskanja prejšnji teden med akrobatsko točko izgubljenega fotoaparata.

Ostali smo malo pred Trbižem zavili v dolino Remšendol. Pri cestni zapori smo parkirali in nadaljevali peš. Sprva po cesti ob potoku Rio Bianco, kmalu pa smo zavili na pot 520.

Drzno speljana pot je prijetna in ima en sam neprijeten detajl, prečenje široke grape, kjer se vse podira. Podira se do te mere, da smo morali reševati udeleženko, ki se ji je gojzar zagozdil pod vsaj 100 kil težko skalo, ki se je premaknila ravno ko je hodila mimo.

Po prečenju te sitne grape pot spet postane lahka in prijetna. Po približno 2 urah in pol smo prispeli do bivaka pod Rabeljskimi špicami. Po kratki pavzi smo nadaljevali do rušnatega grebena Šoberja in po njem na vrh.

Na vrhu je malo prostora, pa še tega je zavzemala skupina Italijanov, zato smo kmalu sestopili in si poiskali prostor za malico na jasi med ruševjem.

Varianta je bila da nadaljujemo do Vraške škrbine / La Portella in do Čez Stože / Sella Ursic ter od tam v Remšendolu. A smo se odločili za krajšo varianto in se vrnili do bivaka ter od tam po poti 518 v dolino.

Tako smo po slabi 7 urah zaključili turo in se zapeljali nazaj v Kranjsko Goro ter pred zaprtim Martinom pobrali akrobata, ki pa fotoaparata ni našel.

Ker so Martina ravno prenavljali, smo imeli analizo ture v piceriji Gorenc v Kranju, kjer smo izvedeli, da so drugi udeleženci delovne akcije na Mojčinem domu našli izgubljeni fotoaparat.

Lep zaključek krasne ture.

Spisal Tomaž



Mojčina panoramska pot, Mojčin dom na Vitrancu, 14. 10. 2017

Slemenova špica 1.911 m,
Ciprnik 1.745 m,
Vitranc 1.637 m,
Mojčin dom na Vitrancu 1.555 m

udeleženci: Niko, Sabina, Nina, Kristina, Matej, Jana, Marjan, Sašo, Maja, Andreja, Jani, Mitja, Tanja,  Stojan, Vasja, Robert, Nala, Brane, Drago, Paz, Nevenka, Antonija, Klavdija, Sandi, Tomaž, Slavko, Primož
trajanje: 6 h
višinska razlika: cca 900 m


Tomaž nas je povabil na praznovanje 50 letnice na Mojčin dom na Vitrancu nad Kranjsko goro. Zbralo se nas je več kot 20 povabljencev, nekateri smo ob peti uri odrinili iz Ljubljane, nekateri iz drugih krajev, zbirališče pa je bilo dogovorjeno približno ob 5:20 na bencinski črpalki ob izvozu iz avtoceste za Radovljico.

Nameravali smo spiti kavico, se pozdraviti in pomeniti o tekoči problematiki, ampak s Tomažem nisva imela te sreče. Mlademu dekletu, ki sva ga čakala v Lescah, je fant porabil in pozabil natočiti bencin v njenem avtu, zato je na dogovorjeno mesto prišla s skoraj polurno zamudo.

Kljub temu nam je še uspelo spiti kavico, saj je bila tekoča problematika ostalih udeležencev tako kompleksna, da so za razrešitev vozlov potrebovali več časa.

Odpeljali smo se proti Kranjski gori. Tomaž je vozil prvi, za njim pa se je vila kolona vozil z ostalimi udeleženci. Nekaj avtov smo pustili na parkirišču pod smučiščem, z ostalimi pa smo se odpeljali na Vršič, razen Mitje in Paza, ki sta šla pomagat Primožu kuhat golaž na Mojčin dom.

Na Vršiču smo se opravili na pot za izbrance, Panoramsko pot od Vršiča do Vitranca in Kranjske gore. Tomaž je pot opravil v družbi Primoža in Maksa že 28.10.2014.

Tomaž je, kot izkušeni gornik in planinski vodnik, vodil celo četo planincev po markirani poti proti Mojstrovkam, vendar samo do sedla Vratca, kjer smo se usmerili desno proti Slemenovi špici.

Na Tomaževo 50-ko je bilo povabljeno tudi vreme, saj nas je že navsezgodaj razvajalo s toplimi sočnimi žarki in nam omogočilo razglede daleč naokoli, predvsem so nas prevzeli razgledi proti Jalovcu in Mojstrovkam.

Slemenova špica je bila skupaj z nami priča upihnjeni svečki na torti v čast Tomažu in njegovemu jubileju. Po krajši slovesnosti ter seveda fotografiranju z enkratnimi razgledi na bližnja in daljna gorovja, smo se spustili proti Grlu in kmalu zavili na neoznačeno stezo proti Mali Pišnici.

Pot nas je skozi pragozd s 1000 let starimi macesni vodila do lovske koče, kjer je sledil strateški postanek za malico pred vzponom na Vitranc.  Pot se strmo vzpenja po pobočjih Visoke peči, preči grape in strma pobočja, pri čemer so nam na nekaterih mestih v pomoč jeklenice in fiksne vrvi.

Višje pot preči pobočja po Ciprnikom in postaja vedno bolj razgledna, dokler se ne vrne v gozd in se pne strmo navzgor do kažipotov na grebenu med Ciprnikom in Vitrancem. Tu smo se razdelili v dve skupini.

Manjša je odšla na Ciprnik, večja pa se ni zmogla upreti skušnjavam, ki so jih čakale na Mojčinem domu in se odpravila v smeri Vitranca.





Pohodniki iz večje skupine so pri Mojčinem domu uživali dobre pol ure pred pohodniki iz manjše skupine, prikrajšani pa so bili za  fenomenalne razglede z vrha Ciprnika, ki velja za enkraten razglednik v tem okolišu.

Skupaj pa smo uživali v zelenih preprogah travnikov pred domom in uživali v razgledih na gore Martuljške skupine.

Približno polovica pohodnikov je po zaključeni slovesnosti, pečenih rebrcah, golažu in ostalih dobrotah, zapustila Mojčin dom in se odpravila po strmi poti proti Kranjski gori in tako v istem dnevu zaključila Panoramsko pot.

Druga polovica pohodnikov pa se je odločila pomagati Tomažu pri reševanju bolj ali manj kompleksnih tekočih problemov. Nekateri so si pri tem naložili preveliko breme in so na svoji poti do sanj potrebovali pomoč tistih, ki smo se pastem uspeli vsaj delnoma izogniti.

Nepozabna tura in nepozabno praznovanje, zjutraj pa po odličnem zajtrku novim dogodivščinam naproti, čakala nas je dolga in strma pot proti Kranjski gori, polna zgod in nezgod.

Spisal Sašo








 

Creta Forata, 7. 10. 2017

Creta Forata 2.462 m,
Creta di Tul 2.287 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Jana, Kristina, Nevenka, Marjan, Maks, Matej, Janez, Srečo
trajanje:  8 ur 15 minut
višinska razlika: cca 1.450 m
dolžina: 16 km

Letos se je zaradi vremenskih pogojev program gorniške skupine veliko spreminjal.  Tudi tokrat, namesto avstrijskega Ohrenspitze smo se usmerili v Karnijske Alpe na Creto Forata in sosednji Creton di Tul.

Dnevi so že precej krajši, zato smo se odpeljali iz Šentvida že ob pol petih zjutraj. Preko Trbiža in Tolmettza smo se vozili proti Sappadi in po dobrih treh urah parkirali pri spodnji postaji smučišča pod vasjo Cima Sappada na višini 1250 m.

Nebo je bilo kristalno jasno, brez oblačka, vendar hladno, temperatura okrog ledišča. Izhodišče za vzpon je na severni strani gore, zato vzhajajočega sonca nismo videli.






S seboj smo imeli komplet zimske opreme, a smo že na začetku poti videli, da vršaci tudi po severni strani niso zasneženi. Zato smo dereze pustili v avtomobilu.

Predvidena je bila krožna pot, zato smo začeli levo po gozdni cesti št. 320. Najprej pol ure blagega vzpona, nato smo šli desno po smerokazu »ferata« na pot št. 230 v bolj strm breg in bukov gozd.

Hoja po odpadlem listju je bila prav prijetna. Pot je speljana v serpentinah, zato smo hitro napredovali. S prečenjem smo zapustili gozd in prišli na široko melišče, poraščeno s travo, mahom in nizkimi grmički.

Štrleči kamni so nadomestili stopnice, zato je bila hoja kar precej lažja. Grapa se je ožila, na vrhu smo jo prečkali in prišli v drugo hudourniško grapo, brez vode, ki pa se je na koncu zožila v le meter širok usek in je tudi prehod na široko s soncem obsijano planino Geu Alta 1.800 m visoko.

Tu smo zopet prišli na markirano pot 230, ki smo  jo zapustili na odcepu za ferato. Dobri pogoji za kratek oddih. Sonce pa nam je sijalo le malo časa. Hudournik in pot nas ponovno vodita na severni strani gore.

Po tej dolini smo hodili kar dolgo in se zmerno vzpenjali po hudourniški strugi ali ob njej. Prišli smo do odcepa za stezo 321, po kateri se bomo kasneje vračali.

Tako smo hodili do konca doline, kjer se začne kar močna strmina. Najprej smo se normalno vzpenjali po serpentinah, potem pa je bilo vse več peska in grušča na poti. Morali smo zelo paziti, še posebno na tistih mestih, kjer so bile gladke strme  skale.

Tako je bilo, dokler nismo prišli do ostenja samega vrha. Tu se pot usmeri levo s položnim prečenjem pod stenami in strmimi prehodi z enega grebena na drugega, do sedla in grebena, po katerem je do vrha Crete Forato 2.462 m le nekaj minut.

Za to po smo rabili 3 ure in  40 minut. Čisto ozračje in jasno nebo je nudilo lep razgled na vse strani. Obkrožali so nas Dolomiti, Jadransko morje, Lienški Dolomiti, Grossglockner in naši Julijci, pod nami pa dolina Sappade na sever in dolina Pesarina na jugu.

Čeprav je bilo jasno, sončno vreme, pa ni bilo toplo, ker je precej pihalo. Na vzponu smo le enkrat prišli do krpice snega, ki je bil pomrznjen in znak nizke temperature. Tudi zato se na vrhu nismo dolgo zadrževali. Vpis v knjigo obiskovalcev, skupinska fotografija in – povratek.

Do višine 2.050 m smo šli po isti poti, potem pa smo krenili na drugi vrh. Začetek vzpona je bil podoben kot pri prejšnjem, kmalu pa smo prišli na strmino, poraščeno s travo, kjer se sled poti izgubi, zato pa večja pazljivost pri orientaciji.



Redke so bile skale z označenimi rdečimi pikami, vmes so bili sramežljivo majhni možici, ki so potrjevali, da smo na pravi smeri. Tako smo prišli na greben in po sončni strani na vrh Creton di Tul, 2.287 m. Dobrih 200 m vzpona smo zmogli v 40 minutah, kar je bilo več, kot smo predvidevali, ko smo si pot ogledovali z vrha Crete Forate.

Zato pa je bilo tukaj bolj prijetno. V opoldanskem soncu smo posedli po topli travi. Malo daljši počitek je bil zaslužen.

Do odcepa na poti 320 smo se vračali po poti vzpona, nadaljevali pa po 321, ki pelje proti smučišču. Povratek je bil prijetnejši od vzpona, le malo podora pod Cima Dieci je zahtevalo nekaj več pazljivosti.

Na zgornji postaji žičnice je bila restavracija zaprta, zato smo se brez postanka strmo spustili ob smučišču po poti 319 do parkirišča in našega avtomobila.

Tura je trajala 8 ur in 15 minut, višinska razlika pa 1.450 m.

Spisal: Janez