Aquila del Frascola oziroma Aquila di Tramonti 1616 m
udeleženci: Primož, Janez, Marjan, Nevenka, Tomaž
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: 1550 m
dolžina: 23,2 km
Zadnjo oktobrsko nedeljo smo skočili v severno Karnijsko predgorje. Po primorski avtocesti do kave na Lomu in naprej čez Fernetiče, Videm oziroma Udine, Spilimbergo, Meduno do vasice Tramonti di Sopra ali kot bi rekli furlani Tramonç Disore.
V samem centru vasice smo parkirali in se pakirali za odhod. S tem smo privabili pozornost prijaznega domačina, ki se je pozanimal kam gremo in nam pokazal tablo z lokalno znamenitostjo.
In ravno na to znamenitost smo bili namenjeni, na Tramontškega orla oziroma na Aquila di Tramonti, še bolj pravilno Aquila del Frascola.
Gre za skalni triptih krilo, glava, krilo, ki močno spominja na sedečega orla in zgleda prav impozantno. Poleg tega cilja smo imeli po (pre)optimistični varianti še vzpon na lepotico Karnijskih Alp, Monte Frascolo.
Od Tramonti di Sopra sm okrenili na zahod, po dolini Meduna, ob potočku kjer je bilo polno korit in tolmunčkov, ki so poleti zelo vabljivi za kopanje.
Vmes smo si vzeli tričetrt ure za raziskovanje brezpotja, oziroma bližnjice, ki pa ni vzdrževana in tako vsa zaraščena. Vrnili smo se do tolmunčkov in nadaljevali do opuščene vasice Frassaneit.
Tu se šele začne resen vzpon proti sedlu Forca del Frascola. In tu se pokaže naš orel, v vsej svoji veličini. Vzpon se kar vleče in po orlovi levi strani smo v dobrih 5 urah od Tramontija prišli na Forca del Frascola.
Še dvajset minut brezpotja je vzel vzpon na vrh, ki je na levem krilu orla, gledano od spodaj. Brezpotje je kar konkretno, ena od variant vključuje skok čez kakšen meter široko špranjo.
Ta dan je bil napovedan precejšnji veter, a bolj v Avstriji. Tam je odnesel moški veleslalom v Söldnu. Mi pa smo na vrhu imeli le rahel vetrič.
A kmalu se je okrepil in postalo je prav neprijetno. Pobegnili smo nazaj na sedlo in še pred tem sklenili da lepotica Frascola tokrat izvisi. Časovnica v tem kratkem dnevu ni dopuščala dodatnih treh ur.
Spustili smo se na planino Chiampis in pomalicali ob bivaku na planini. Že veliko planin smo videli v letih naših potepanj po hribih in nikjer ni bilo tako neprijetno kot na tej. Vse okoli koče so bili nekakšni vudu "okraski", bilo je kar malo strašljivo.
Ker se nam je itak mudilo, smo planino kmalu zapustili. Čakal nas je dolg sestop po dolini Viella. Če smo v dolini Meduna občudovali tolmunčke, smo bili tu skoraj osupli nad njimi.
Voda tu teče po globokih, dih jemajočih tolmunih, pot pa se vije nad njimi in je ponekod precej izpostavljena. Ves čas smo hodili proti vzhodu in šele ko smo skoraj dosegli cesto na prelaz Rest se pot obrne na jug proti Tramontiju.
A trajalo je še skoraj do mraka, da smo se vrnili v Tramonti in zašpilili klobaso. Odpeljali smo se nazaj v Slovenijo in z analizo ture počakali vse do Paviljona na Brezovici.
Uspela nam je lepa tura na manj znane konce, Frascolo pa smo pustili zato, da se še vrnemo tja.
Spisal Tomaž
V samem centru vasice smo parkirali in se pakirali za odhod. S tem smo privabili pozornost prijaznega domačina, ki se je pozanimal kam gremo in nam pokazal tablo z lokalno znamenitostjo.
Voda tu teče po globokih, dih jemajočih tolmunih, pot pa se vije nad njimi in je ponekod precej izpostavljena. Ves čas smo hodili proti vzhodu in šele ko smo skoraj dosegli cesto na prelaz Rest se pot obrne na jug proti Tramontiju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar