Ušje 1.820 m
Plešivec 2.008 m
udeleženci: Niko, Matej, Jana, Marjan, Sašo, Mateja, Brane, Nevenka, Klavdija, Tomaž, Slavko
trajanje: 8 h 45 min
višinska razlika: cca 1470 m
dolžina: 12,8 km
Po poteh in brezpoteh nad Zadnjo Trento
Na prvo novembrsko soboto smo se ob 5ih zjutraj zbrali pred Kavalom, posedli po treh avtomobilih in se odpeljali proti tokratnemu cilju, ki se strmo dviga nad Zadnjo Trento.
Že zaradi tradicije, malo pa tudi zaradi potrebe po tisti črni, dišeči razvadi, smo se tudi tokrat ustavili na črpalki v Radovljici,
osmega potnika tokrat ni bilo z nami.
Nikakor ne smemo pozabiti, da je bil za vse udeležence današnje ture to prav poseben dan, saj smo v svojih vrstah imeli tudi oba predsedniška kanditata, g. Pahorja in g. Šarca, ki sta tik pred drugim krogom volitev že prav grdo gledala eden na drugega in morali smo paziti, da si že takoj na začetku ne skočita v lase.
Ker smo ”lovili” vreme, ki naj ta dan nebi bilo nek presežek, smo na hitro posrebali kavo, ter se odpravili naprej proti Kranjski Gori.
Počasi se je že delal dan in naši pogledi niso nič kaj veselo zrli v hribe, ki so bili oviti v gosto meglo. Nekje na pol poti na Vršič je bila tako gosta, da smo opazili kako tudi ptiči hodijo peš.
Kmalu smo dosegli vrh prelaza in se po serpentinah začeli spuščati proti Trenti. Na tej strani Vršiča je kazalo malce bolje, vseeno pa smo bili že v dokaj resnih pogovorih o morebitnem planu B, ki bi ga izvedli, če bi bil naš Plešivec zavit v gosto meglo.
Po skoraj vseh prevoženih vršiških serpentinah smo se ustavili pri Cerkvi v Trenti in nasproti nje parkirali avtomobile, tu je bilo tudi izhodišče naše ture.
Po krajšem posvetu z obema predsedniškima kandidatoma smo ugotovilu, da bo danes napet dan, saj sta bila oba sila ”nabrušena” kljub zgodnji uri in ju ni ohladil niti svež trentarski zrak.
Oprtamo si nahrbtnike in se preko viseče brvi nad bistro hčero planin odpravimo na sosednji breg, kjer se že takoj začne označena Soška pot, ki sicer ni naš cilj. Zapodimo se v breg in kmalu ugotovimo, da smo se malce zgubili.
Takoj nam je bilo jasno, da bomo danes resnično hodili po brezpotjih in bomo morali prav vsi imeti oči na pecljih, da ne spregledamo še kako dobrodošlih možicev ali kakršnekoli sledi, da gre za pot.
Po res pravem brezpotju nam vendarle nekako uspe priti na pravo pot, ki nas privede do slapu od koder se pot strmo povzpne do bližnjega melišča od koder nam lovska jeklenica pomaga preko skalnega skoka.
Pot nas potem pripelje nad prej omenjeni slap. Boj med kandidatoma se je vse bolj razvnemal in primorani smo bili enega postaviti na čelo kolone, drugega pa skoraj povsem na začelje. Kljub temu ukrepu je bilo v zraku čutiti skrajno napetost, oba sta bila tudi polna raznoraznih parol in kakor že dobro vemo, da politiki le in samo obljubljajo, se je to pokazalo tudi danes, saj sta nas zavajala s svojimi zgubljanji po poti, še dobro, da smo imeli v svojih vrstah strankarsko neopredeljene in izkušene stezosledce in smo ju zlahka ”prečitali” v njunem početju.
Po precej strmem gozdnem pobočju se naša četica cik-cak vzpenja proti prvemu cilju, proti Ušju, pot je zelo dobro posejana z možici in zato tukaj nismo imeli posebnih težav z orientacijo. Macesni so še vedno odeti v svoja najlepša zlata oblačila, a vidi se, da jih bodo kmalu povsem odvrgli.
Tukaj nas pozdravi tudi sonce in pri izhodu iz gozda se odpre veličasten pogled na Prisojnik in Triglav, v dolini pa se vidi Koča pri izviru Soče, pot iz Zadnjice proti Luknji, mulatjera proti Doliču in še in še….
Še malo in že smo na vrhu Ušja za katerega skupno ugotovimo, da se je prvotno skoraj zagotovo imenovalo Rušje, pa so mu lovcu pri čiščenju in žaganju ruševja, ko so si utirali pot navzgor, odžagali črko R.
Z vrha je čudovit pogled na Mojstrovke. Sledi manjši postanek za dobrote iz nahrbtnika. Predsedniška kandidata si zgolj zaradi prisotnosti objektivov sežeta v roke, vsekakor pa to ne pomeni konca njunega ostrega dvoboja.
Sonce naš še vedno greje, a vidi se, da iz zahoda prihaja oblačnost, svet postaja vse nižji. Hitro se odpravimo naprej, da še v dokaj lepem vremenu in dobri vidljivosti dosežemo končni cilj.
Tu se je pokazala vsa zahtevnost tega brezpotja, saj možicov ni več, pot skozi gosto ruševje kažejo le odžagane veje, ki so še kako dobrodošla markacija.
Skozi skoraj neprehoden svet se dobesedno plazimo pod rušjem, palice na nahrbtnikih se zatikajo in otežujejo prehod. Zaradi skalnatega sveta smo si že na Rušju nadeli tudi čelade. Konkretna strmina ne popušča, a mi vseeno strumno in pogumno nadaljujemo pot proti Plešivcu.
Ko smo že mislili, da je predsedniška kandidata zdelala strmina in plazenje po ruševju, se je pravi dvoboj šele začel. Ne boj, to je bilo skoraj mesarsko klanje.
Najprej se je Pahor fizično lotil Šarca in ga v hudi strmini napadel z iztegnjeno nogo, Šarc pa, nebodigalen, mu hitro odgovori in nanj v trenutku vrže precej veliko skalo, ki Pahorja sicer zgreši, odkotali se pa proti volilni bazi, ki malo nižje, nič hudega sluteč leze za njima, k sreči nikomur nič, konec dober, vse dobro.
Se je pa tudi tokrat pokazalo, da je več kakor dobro imeti na turi seboj tudi izurjeno gorsko reševalno službo. Enemu izmed udeležencev je namreč gosto rušje poškodovalo oko.
Bliskovita strokovna pomoč v obliki Bepanten kapljic, Nalgesina in kapljic iz ”domače lekarne” je bila takoj, učinkovito in bresebično nudena nesrečniku, ki je potem turo z malce slabšim in solznim vidom vseeno brez problemov opravil do konca.
Po plazenju skozi gosto rušje in prostem plezanju po prilično strmem terenu nas pot vendarle privede na cilj, no, pravzaprav šele na pol poti, cilj je vedno dosežen, ko se srečno vrnemo v dolino. Torej, Plešivec nas toplo sprejme, podamo si roke in si čestitamo ob novem osvojenem vrhu.
Tudi g. Pahor in g. Šarc tukaj delujeta že mnogo bolj kultivirano, napetost popušča, pravzaprav je ni več čutiti. Ker nas čaka še spust, ki ne poteka po isti poti kakor vzpon in je tudi ta brezpotje, pohitimo v dolino, saj želimo do izhodišča še pred nočjo.
Po spolzkem travnatem terenu sestopamo proti dolini. Tu se nam odpre pogled še na Trentski Pelc in Srebrnjak, ki kraljujeta nad Plešivcem, ta dva morda ”odgriznemo” kdaj drugič. Po s travo zaraščenih pobočjih nas pot pripelje do prelaza Staro Utro, kjer ob lovski koči Berebica naredimo še zadnji postanek in nato po stari vojaški cesti nadaljujemo pot proti dolini.
S ceste zavijemo levo in se spustimo v gost bukov gozd. Tu v grapi naletimo na prave zamete odpadlega listja, ki nam ponekod sežejo do pasu in še čez. Ne vem, če kakšen od deležencev prav v tej grapi ni vsaj enkrat padel v tolmun suhega listja, kar je povzročalo obilo smeha in tako je tudi prav.
Kmalu ”zašpilimo” klobaso, saj se priključimo na pot po kateri smo se tudi vzpenjali in v dolini že vidimo cesto, kar pomeni, da bo kmalu konec poti.
Ob lovski jeklenici se spustimo povsem v poden in po stezici, ki poteka ob Soči ponovno pridemo do viseče brvi, še hop čeznjo in že smo pri avtomobilih. Veseli in polni vtisov današnjega brezpotja se odpravimo nazaj čez Vršič.
Na poti proti domu, se v Dovjem ustavimo še v Hramu pri Aljažu, kjer ob pijači in prestah, s katerim nas je počastila rojstnodnevka Nevenka, sledi podrobna analiza poti. Nismo sedeli prav dolgo, saj se je kandidatoma za predsednika mudilo na soočenje na eno od komercialnih televizij.
Kakor vedno, je tudi današnja tura potekala v prijetnem vzdušju in ob snidenju smo si zaželeli, da se kmalu spet vidimo.
Za nami je lepa, poznojesenska sobota.
Spisal Matej
Po res pravem brezpotju nam vendarle nekako uspe priti na pravo pot, ki nas privede do slapu od koder se pot strmo povzpne do bližnjega melišča od koder nam lovska jeklenica pomaga preko skalnega skoka.
Pot nas potem pripelje nad prej omenjeni slap. Boj med kandidatoma se je vse bolj razvnemal in primorani smo bili enega postaviti na čelo kolone, drugega pa skoraj povsem na začelje. Kljub temu ukrepu je bilo v zraku čutiti skrajno napetost, oba sta bila tudi polna raznoraznih parol in kakor že dobro vemo, da politiki le in samo obljubljajo, se je to pokazalo tudi danes, saj sta nas zavajala s svojimi zgubljanji po poti, še dobro, da smo imeli v svojih vrstah strankarsko neopredeljene in izkušene stezosledce in smo ju zlahka ”prečitali” v njunem početju.
Po precej strmem gozdnem pobočju se naša četica cik-cak vzpenja proti prvemu cilju, proti Ušju, pot je zelo dobro posejana z možici in zato tukaj nismo imeli posebnih težav z orientacijo. Macesni so še vedno odeti v svoja najlepša zlata oblačila, a vidi se, da jih bodo kmalu povsem odvrgli.
Bliskovita strokovna pomoč v obliki Bepanten kapljic, Nalgesina in kapljic iz ”domače lekarne” je bila takoj, učinkovito in bresebično nudena nesrečniku, ki je potem turo z malce slabšim in solznim vidom vseeno brez problemov opravil do konca.
Fajn družba, lepa tura...
OdgovoriIzbriši