Voluharski potopisi: junij 2021

Veliki Risnjak, Snježnik, 27.6.2021

Planinarski dom Schlosserov dom 1,410 m,
Veliki Risnjak 1.528 m,
Snježnik 1.506 m,
Planinarski dom Sušak 1.127 m

PD Rašica
udeleženci: Kristina, Boris, Aleksander, Mirko, Bogdan, Katarina, Vasja, Rok, Milena, Tomaž, Deja, Stane
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 1.100 m
dolžina: 17,5 km

V nedeljo, 27. junija smo v zgodnjih jutranjih urah odpravili na planinski izlet na Hrvaško. Cilj ture sta bila Veliki Risnjak in Snježnik v nacionalnem parku Risnjak, v Gorskem Kotarju.

Preko mejnega prehoda Jelšane smo vstopili na Hrvaško in se mimo Reke zapeljali do odcepa za automotodrom Grobnik, kjer smo zavili na lokalno cesto in se po njej zapeljali do smučarskega središča Platak.

Parkirali smo na velikem parkirišču in se pripravili na turo. Plan je bil najprej Risnjak in nato Snježnik, torej v nasprotni smeri urinega kazalca.

Pri domu Sušak so se pojavile prve table za Risnjak. Po kraški gozdnati pokrajini smo se sprehajali dobri dve uri in prišli do Schlosserjevega doma pod vrhom Risnjaka. Dom je bil leta 2013 razglašen za najboljšo planinsko kočo na Hrvaškem.

Nazadnje pa je bil nekaj let zaprt in v njemu so domovali begunci. Ob našem prihodu je ponovno obratoval z novima oskrbnikoma in to šele dober teden.

Mi smo skočili najprej na vrh Risnjaka, se razgledali po okolici in naredili skupinsko fotografijo. Nato smo sestopili nazaj do Schlosserjevega doma in si privoščili daljši postanek.

Le del poti smo se vračali po isti poti nato pa zavili na markirano pot proti planini Lazac. Pot do planine se je zlagoma spuščala in od planine naprej smo morali nadoknaditi izgubljeno višino.

Vzpeli smo se do Srebrnih vrat nato pa levo po stari, z obledelimi markacijami označeni poti, direktno na vrh Snježnika. Po grebenu smo sestopili do rimske ceste, ki smo jo določili za glavno povezavo Rim - Bizanc.

Po njej smo v smeri Rima sestopili do novejše ceste in po njej in po bližnjicah nazaj do parkirišča na Platku. Ker nam je bil planinski dom Sušak z začetka ture všeč smo avto in kombi premaknili tja in si kar tam omislili analizo ture.

Nazaj smo se v izogib gneči na Jelšanah peljali preko mejnega prehoda Babno polje. Obe varianti sta časovno enakovredni, varianta Babno polje je sicer precej krajša a tudi precej ovinkasta. Smo pa bili na mejnem prehodu popolnoma sami.

Le še vožnja do Ljubljane nas je čakala in tako smo zaključili še en lep izlet.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Mirko

Relive

Grebensko prečenje Košutnikov turn - Tolsta Košuta, 25.6.2021

Košutnikov turn 2133 m,
Gamsovke 2065 m,
Obliči 2026 m,
Obliči - vzhodni vrh 2005 m,
Tolsta Košuta 2057 m

udeleženci: Janez, Kristina, Stojan, Melita, Marko, Roman, Tomaž
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: 10,5 km

Na praznični petek smo se odpravili na atraktivno grebensko prečenje. Sam sem tu že bil leta 2014, za ostale udeležence je bilo prvič. Parkirali smo pod planino Dolga njiva in se sprehodili do planine.

Po markirani poti smo se vzpeli na Košutnikov turn in se dvajset do devetih že sončili na vrhu. Po kratki pavzo smo začeli s prečenjem grebena.

Precej krušljiv je prvi del, zato je bila potrebna skrajna previdnost. Malo po strmi južni strani, malo pa po ostrem grebenu smo napredovali do 10 meterskega strmega stolpa, kjer je treba preplezati konkretno dvojko.

Skala je tu najboljša na celem prečenju zato s plezanjem ni nobenih problemov. Nadaljevanje je spet krušljivo in mestoma zelo zračno. Gor in dol čez grbine in škrbine smo napredovali vse do stre skalne zapore, zadnjega tehničnega detajla grebena.

S pomočjo vrvi smo zaporo plezali navzdol in se sprehodili do vrha Tolste Košute. Tri ure smo potrebovali za prečenje grebena.

Sestopili smo na planino Zgornje Dolge njive in nato do Spodnje Dolge njive, kjer smo si privoščili postanek za pijačo. Le še sestop do avtomobila nas je čakal in tura je bila zaključena.

Odpeljali smo se domov in si analizo ture omislili v Old English House v Tržiču.

Spisal Tomaž

Fotografije

Relive

Admonter Reichenstein, 19.6.2021

Mödlinger Hütte 1514 m,
Admonter Reichenstein 2251 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Sašo, Gašper, Stojan, Marko, Marko, Nevenka, Klavdija, Antonija, Tomaž, Deja, Matjaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca. 1020 m
dolžina: 11 km

Admonter Reichenstein se nahaja v Ennstalskih Alpah (imenovane po dolini reke Enns) in ima tri vrhove. Zahodni vrh je 2184 m visoki Admonter Horn, glavni vrh Admonter Reichenstein je visok 2.251 m, vzhodni Totenköpfl pa je visok 2178 m.

Admonter Horn od glavnega vrha ločuje sedlo Reichensteinsattel (2170 m), Totenköpfl pa Reichensteinscharte (2100 m). Gore so iz vseh strani obkrožene s strmimi in prepadnimi stenami. Zbrali smo se ob četrti uri zjutraj v Šentvidu.

S kombijem smo se odpeljali proti Tržiču in preko mejnega prehoda Ljubelj ob predložitvi PCT dokazil brez težav vstopili v Avstrijo. Vožnjo smo nadaljevali do Celovca in potem čez Neumarkt in Scheifling do kraja Sankt Peter ob Judenburgu, kjer smo vožnjo nadaljevali skozi Möderbrugg, prelaz Triebener Tauern in se spustili v mestece Trieben ob Pirnski avtocesti.

V zaselku Gaishorn smo se po plačljivi gorski cesti peljali do parkirišča pod kočo Mödlinger-Hütte. Na parkirišču smo si oprtali nahrbtnike in v približno pol ure prispeli do koče, kjer pa se nismo ustavili, ampak smo vzpon nadaljevali po krajši ravnici mimo jezerca Treffner See v strmejše pobočje.

Opozorilne table so opozarjale na »Špaltne«, saj je bilo pobočje polno globokih razpok v s travo poraščenih skalnih tleh. Po krajšem vzponu se teren ponovno položi in kmalu smo prispeli do spominskega križa Heldenkreuz.

Pot od Mödlinger-Hütte mimo Treffner See do Heldenkreuza zahteva približno eno uro zložne hoje. Pri križu smo se ustavili, okrepčali s prigrizki in uživali v čudovitem razgledu na dolino Johnsbach in gorovje Gesäuse. Pri spominskem križu se konča pohodniški, manj zahteven del poti, od križa pa pot postaja vedno bolj zahtevna.

Od križa se pot spusti po strmi globeli, kjer je zaradi velikega števila obiskovalcev skala precej zlizana. Na sitnem skalnem skoku v globeli je naša kolegica žal zdrsnila, padla nekaj metrov in se poškodovala po glavi in hrbtu. Oskrbeli smo poškodbe in dva gornika sva kolegico pospremila do Mödlinger-Hütte, kjer sta s kolegom počakala na naš povratek.

Oskrba ran, povratek do koče in nazaj pa nam je žal vzelo nekaj časa, vseeno pa smo se odločili, da z vzponom nadaljujemo. Ponovno smo se od spominskega križa spustili po strmi globeli in potem nadaljevali strmo navzgor proti župniškemu zidu. Na nadmorski višini približno 1900 m pot zavije levo in preči strma pobočja pod vrhom Totenköpfl (I-II).

Pobočje ni zavarovano z jeklenicami, je pa označeno z rdečimi pikami in opremljeno s svedrovci in lepljenci za varno izvedbo morebitnega varovanja. Pobočje prečimo do rame (skalnega nosu), za katerim je ključna točka smeri »Herzmann Kupfer Platte«. Pod veliko previsno skalno glavo se diagonalno spustimo čez ploščo (II).

Potem je pot nekoliko lažja in nas pripelje v grapo (I-II) in 4 m visoko razpoko (II), levo nad njo pa na skalno-travnato klančino. Na tem mestu nas je žal ujela popoldanska ploha. Odločili smo se, da zaradi spolzkih skal ne bomo nadaljevali do vrha, ampak obrnili.

Škoda, saj pot južno steno po klančini obide levo, proti zahodu (I) ter potem preko zahodnega pobočja gore do vrha zlahka pridemo v približno 10 minutah. Sledil je povratek po poti pristopa. Skale so bile mokre in spolzke, zato je bila potrebna velika previdnost in pozornost pri iskanju primernih stopov in oprimkov.

Avstrijski vodnik je svojo skupino varoval z vrvjo, zato smo morali počakati, da se je pot sprostila. Tudi mi smo se varovali z vrvjo pri spustu čez skalno razpoko in grapo. Medtem pa je dež ponehal in skale so se posušile, kar nam je omogočilo varnejši in hitrejši sestop.

Ustavili smo se pri koči, kjer sta nas čakala poškodovana gornica in njen kolega. Skupaj smo si privoščili zasluženo pivo ter uživali v čudovitih razgledih. Pot do avtov ni bila dolga, kljub temu pa nas je čakala še dolga vožnja proti domu.

Lepa, naporna in zahtevna tura, za katero je potrebna absolutno zanesljivost koraka in odsotnost strahu pred višino. Potrebne so plezalne izkušnje II stopnje, prehode je treba obvladati tudi pri spustu. Priporoča se vodenje gorskega vodnika. Analizo ture smo opravili v piceriji Gorenc.

Spisal Sašo

Spitzegel, 13.6.2021

Spitzegel 2.119 m,
Kriebhöhe 2.065 m,
Vellacher Egel 2.108 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Maja, Gašper, Stojan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Matjaž
trajanje: 10 h 15 min
višinska razlika: cca 1.800 m
dolžina: 22,4 km

V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali na prvo turo gorniške skupine po sprostitvi korona ukrepov, opremljeni tudi s predpisanimi dokumenti za prehod državne meje.

Na Kokrici pri Kranju sta se nam pridružila še dva člana. Tako nas je bilo devet. Vozili smo se preko korenskega prelaza v Ziljsko dolino do vasi Khünburg – Zgornja Bela.

Prvič po drugem valu korone smo prestopali avstrijsko mejo in tudi preizkusili mejne predpise in postopke. Na naše presenečenje je šlo vse gladko. Avstrijski policaj je namreč pregledal dokumente samo treh članov ekipe od devetih.

Parkirali smo za vasjo na 630 m višine. Začeli smo po cesti, potem pa po gozdni stezi in spet smo prišli na cesto, ki je lepo oskrbovana, tako da bi bila brez težav primerna tudi za normalni promet.

Toda nas je zaustavil znak stop takoj za vasjo. Lepa cesta z zelo blagim vzponom pa ima tudi slabo plat. Za 5,5 km po cesti smo porabili uro in pol in se vzpeli le za 300 višinskih metrov.

Prišli smo na planino Obervellacher Alm – Zgornja Belška planina, kjer smo se za krajši čas ustavili pri sicer zaprti koči. Nič zato, smo pa imeli na voljo vse mize in klopce.

Na široki pašni planini se je začela naša prava gorska pot, sprva po malih terasicah, ki jih je napravila živina, malo višje med borovim grmovjem do grebena. Tu pa se nam je odprl pogled na prvi in tudi najvišji vrh naše ture – Spitzegel.

Lepa, mogočna slika vrha je obetala tudi težje nadaljevanje poti. Najprej še po travi, naprej pa s plezalnimi vložki med skalovjem naravnost navzgor. Za vzpon na Spitzegel in 1500 m višinske razlike smo porabili 4 ure in 45 minut.

Vreme je bilo lepo in vidljivost zelo dobra. Bil je čudovit pogled na jezera v dolini in na gorske verige in vrhove, ki smo jih v preteklosti v okviru PD Rašica že obiskali, na jugu pa se je videlo vse do Julijcev.

Lepo pa se je videl tudi ošiljen greben naslednjega cilja na naši poti. Srečali smo le nekaj gornikov, prav na vrhu pa tudi gornico, ki je na našo prošnjo naredila skupinsko fotografijo.

Tudi tokrat se nismo vračali po isti poti. Nadaljevali smo grebensko pot proti naslednjemu vrhu Kriebhöhe. Že od začetka je bilo treba paziti na vsak korak. Le malo je bilo predelov s travnato rušo.

Po ozkem skalovju s plezalnimi deli in prehodi je bilo nekajkrat treba kar po štirih. Tako smo osvojili drugi vrh, 2.065 m visoki Kriebhöhe. Razgled je bil tudi tu podoben.

Odpravili smo se proti zadnjemu vrhu. Pot je še vedno enako zahtevna, prečenje po ozkem grebenu z vzponi in spusti. Mi pa smo dobro napredovali in po skoraj dveh urah prišli na zadnji vrh Vellacher Egel, 2.108 m.

Vzeli smo si nekaj časa za počitek in prišel je čas za povratek. Spustili smo se do sedla na višini 1858 m, še vedno zelo previdno. Tu je odcep proti vzhodnemu vrhu Graslitzen in proti našemu izhodišču.

Steza se je strmo spuščala, večinoma po travnatem terenu, vmes tudi preko dveh kar širokih melišč. Na višini 1500 m smo prišli na cesto, ki je, podobno kot na vzponu, položno nekaj kilometrov vijugala proti dolini.

Le zadnji sicer velik ovinek je bližnjica skrajšala in nas pripeljala do izhodišča. Za celotno turo smo porabili nekaj več kot deset ur.

Ko smo se spakirali, smo si ob Preseškem jezeru – Pressegger See s pivom potešili žejo, analizo ture pa napravili pri Martinu v Kranjski gori.

Spisal: Janez

Panoramska pot Čemšenik, 12.6.2021

Javorov vrh 1.434 m,
Potoška gora 1.283 m,
Baba 1.119 m,
Planinski dom Čemšenik 835 m

PD Rašica
udeleženci: Kristina, Simona, Bogdan, Katarina, Jan, Mitja, Marko, Vasja, Milena, Robi, Tomaž, Deja
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1.050 m
dolžina: 15 km

Tura na Dom na Čemšeniku in okolico je bila planirana že v drugi polovici aprila. Ker pa je zaradi epidemije program društva prilagojen, je izlet na vrsto prišel v juliju.

12 se nas je nabralo za turo. Po jutranji kave na Voklem smo se zapeljali v dolino Kokre. Avtomobile smo parkirali pri transformatorju. Prvi del poti gre po asfaltni cesti.

Ta kasneje makadamska in ko prvič zavije čez potok Čemšenik se od nje odcepi cesta do planinskega doma. Mi smo nadaljevali po glavni cesti, saj je bila naš cilj panoramska pot.

Po makadamski cesti smo hodili vse do kmetije Krems. Od kmetije smo nekaj časa nadaljevali po kolovozu. Ta se konča pri prvi tabli za panoramsko pot. Panoramska pot poteka pod Javorovim vrhom in je na predelih kjer ne poteka v gozdu res zelo panoramska.

Vmes se ji priključi varianta iz planinskega doma, višje pa sta na razglediščih postavljeni dve klopci. Ko smo se priključili glavni markirani poti smo po njej nadaljevali do sedla med Potoško gor in Javorovim vrhom.

Najprej smo skočili na Javorov vrh, najvišjo točko današnjega izleta. Po daljšem postanku smo se spustili nazaj na sedlo in se vzpeli še na Potoško goro. Še tretjič smo skočili do sedla in se po njem spustili do nemarkiranega odcepa za Babo.

Lepa pot po grebenu nas je kmalu ponovno priključila na panoramsko pot, ki nas je pripeljala do Babe. Prej lepo vreme se je medtem malce sfižilo a padavin ni bilo.

Sestopili smo do planinskega doma in si privoščili kosilo. Dobro podprti smo sestopili proti izhodišču in na koncu uporabili še bližnjico ob potoku Čemšenik.

Analizo ture smo si omislili v lokalu pri bencinskem servisu v Tupaličah. Tu smo izvedeli, da so imeli kar lepo ploho. No mi smo jo le malo stran odnesli popolnoma suhi.

Po analizi smo se odpeljali nazaj v Ljubljano in se poslovili z obljubo, da se vidimo na naslednji turi v Gorskem Kotarju.

Spisal Tomaž

Fotografije

Relive