Greben Cimprovke, 27.3.2016

Prvič 1252 m,
Napačni vrh (Črtov rob) 1341 m,
Kopa 1360 m,
Hum 1423 m,
Medrce 1411 m

udeleženci: Jana, Marjan, Janja, Tomaž, Paz, Džiks
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 750 m
dolžina: 14,6 km

Po izdatnem nažiranju s šunko, jajci, potico in ostalimi velikonočnimi dobrotami je bilo Tomaževo povabilo na nedeljsko pasjo Voluharsko turo nadvse dobrodošlo. Vedoč, da je pred nami še nebroj kičastih sončnih dni, smo si za cilj izbrali zahodni del Slovenije, koder je bilo napovedanih še nekaj malega oblakov.

Rana ura, zlata ura, smo dejali, se že ob 11h pustili postreči s kavico na škofjeloškem OMV-ju in se okrog poldneva odpeljali proti Selški dolini. Naš cilj je bila približna okolica Porezna in smo ga deloma dosegli že, ko smo avtomobila parkirali v najbolj raztegnjeni vasi naše domovine.

Davča je kraj, v katerem se je po vsej verjetnosti rodil znameniti RŠ-ov jingle »... pizda, kje jest žvim« in v katerega se je moja mati v mladosti z motorjem vozila učiteljevat. Iz Ljubljane. Svaka ji čast.

Da ne zaidem, avtomobila smo pustili ob lovski koči, ki pa pravzaprav ni bila lovska koča, saj nam je (sprva nejevoljna, nato pa vse bolj prijazna) glava, ki je pogledala skozi okno, povedala, da smo parkirali na njenem dvorišču.

Ampak, naj nam bo. Za danes. Naj se še tako trudijo, ljudje iz teh koncev enostavno ne znajo biti neprijazni. Poreznu smo pokazali hrbet in se odpravili mimo kmetije Pavlin protu grebenu Cimprovke.

Z Jano sva se že ob prvih korakih po zasneženem pobočju odpovedali nesmiselnim vprašanjem v smislu – zakaj gremo levo, če je gora na desni – in se prepustili črednemu nagonu. Podobno modro sta postopala Paz in Džiks. Konec koncev smo imeli ob sebi dve izkušeni vodji z velikim zemljevidom.


Najprej smo se povzpeli na Prvič (1252 m), mimogrede pristali na Napačnem vrhu (1341 m) in nato že v drugem poskusu osvojili Kopo (1360 m) in njeno razgledno točko z ljubko klopco, kjer nam je Jana postregla s slastno babičino potico.

Po okrepčilu smo se prvič obrnili proti Poreznu, pogumno prečkali pašnik velikega bika, se povzpeli najprej na Hum (1423 m), nato še na Medrce (1411 m) in med spustom do sedla naleteli na edini še delujoči bunker iz prve svetovne vojne z zasteklenimi strelnimi linami. Očitno so si Italijani zaželeli nekaj malega komforta.


Vrh Porezna je bil prekrit s sivimi oblaki, na našem sedlu je vil neprijetno hladen veter, za nami je bilo pet ur hoda in brez velikih besed smo se složno odpravili nazaj proti Davči.

Ob propadajoči ovčji staji smo našli malce zavetrja in iz nahrbtnikov potegnili ostanke velikonočne gostije. "Če nimajo kruha, naj pač jedo potico," je rekla francoska kraljica Marija Antonietta, mi pa tudi, ko nam je zmanjkalo prate in so nam ob pehtranki ostali le še šunka in pirhi.


Premočeni čevlji, dva dokaj utrujena psa in večerne družabne obveznosti Jane in Marjana so v nas vzbudili željo, da se čim prej poberemo v dolino.

Na poti do izhodišča smo naleteli na tri table z napisom »Davča 30 min«. Do Davče je pač vedno vsaj 30 minut hoje. Četudi si že tam.

Na dvorišču prijaznega gospoda smo si z olajšanjem preobuli mokre čevlje in nato počasi odvijugali do slavne Kristalne vasi, kjer smo si privoščili zasluženo pivo.

Spisala Janja






Planica iz Ciprnika, 19.3.2016

Mojčin dom na Vitrancu 1555 m,
Vitranc 1637 m,
Ciprnik 1745 m

udeleženci: Jana, Marjan, Maks, Matija, Janko, Tomaž, Paz
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: cca 11,5 km

Na eni od prejšnih tur je padla ideja za ogled planiških poletov iz Ciprnika. Ideja je hitro padla na plodna tla in rabili smo le še vreme. In tudi to se je poklopilo. V soboto ob 5h zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane do Kranjske Gore, kjer je bilo parkirišče že skoraj polno zaradi planiških obiskovalcev.


Ob smučišču smo se vzpeli ob 4-sedežnici Vitranc 1 in potem ob nedelujoči enosedi Vitranc II do Mojčinega doma. Po postanku za čaj smo nadaljevali čez vrh Vitranca proti Ciprniku. Snega je bilo cca 2 metra, a gaz narejena. Pod Ciprnikom kjer se prvič zagleda Planico je že taborilo kakšnih 10 gledalcev.

Naprej je bila namreč le turno smučarska sled, ki smo jo zgazili do vrha. Vreme na vrhu kičasto, brez oblačka, z izrednimi razgledi.






Nas je seveda zanimal razgled na Planico in videlo in slišalo se je bolje kot smo pričakovali. Miza letalnice je bila oddaljena približno 1800 m in že s prostim očesom se je videlo veliko.




Skozi daljnogled ali teleobjektiv pa sploh. Napovedovalca v Planici se sicer ni najbolje razločilo, a imeli smo tranzistor, tako da smo bili obveščeni kdo kdaj skače. Pred nastopi naših pa je 32.500 gledalcev pod velikanko itak ponorelo.



Med tekmo so na vrh še kar prihajali drugi in na koncu nas je bilo na Ciprniku vse skupaj kakšnih 20. Ena od družb si je na vrhu spekla celo čevapčiče, vsi pa smo uživali v kičastem vremenu in odlični tekmi.




Vrhunec tekme je bil seveda polet Petra Prevca v drugi seriji, ko je poletel 246 m in tako so naši za desetinko točke premagali avstrijce in končali na drugem mestu. Po tekmi nas je čakala ura sestopa do Mojčinega doma, kjer smo si privošćili odličen bograč.

Le še sestop v Kranjsko Goro nas je čakal in po devetih urah smo zaključili turo. Bili smo si edini, bilo je veliko bolje kot smo pričakoval in bomo tak ogled  še kdaj ponovili, če bo le vreme.

Spisal Tomaž






Setiče / Freiberg, 12.3.2016

Setiče / Freiberg 1923 m

udeleženci: Tomaž, Jana, Marjan, Maks, Aleš, Slavko, Janez
trajanje: 5 h 50 min
višinska razlika: 775 m
dolžina: 8,7 km

V začetku marca so bile v gorah obilne snežne padavine in nevarnost plazov se je zelo povečala. Zato smo se namesto načrtovane ture na Sternspitze odločili za bolj primerno goro Freiberg Setitsche, 1923 metrov, na avstrijskem Koroškem.

Sedmero gornikov se nas je odpeljalo najprej na kavo v Tržiču, kjer so nam ponudili tudi pravkar pečene rogljičke, nato naprej preko Ljubelja v Avstrijo. Na mejnem prehodu so nas ustavili njihovi policisti in preverili dokumente, česar že kar dolgo vrsto let nismo bili navajeni.

V Borovljah smo zapustili cesto, ki pelje proti Celovcu ter se usmerili desno v gorsko dolino do vasi Sele-Zell. Parkirali smo nasproti osnovne šole, na višini 948 metrov. Nekje sem prebral, da je to najbolj slovenska vas na Koroškem.

Ko smo, pripravljeni za vzpon, krenili na pot, smo srečali žensko, ki nam je odzdravila lepo po slovensko. Videti je, da tu živijo skromni ljudje. Hiše so večinoma starejše, le malo je obnovljenih, kar nekaj je tudi zapuščenih in razpadajočih.

Dolina je ozka, oddaljena od večjih mest, zato so pogoji za preživetje kar težki. Le nekaj deset metrov po asfaltni cesti se odcepi steza, na kateri ni bilo nobenih človeških stopinj, pokrita z debelo snežno odejo.





Verjetno je bilo prvič, da smo si že takoj na začetku ture nadeli krplje in tu smo jih na povratku tudi sneli. V  novozapadlem snegu se je prvemu v skupini, kljub popolni opremi, močno udiralo. Zato smo se na tem mestu izmenjevali vsi, le edini pohodnici med nami je bilo to prihranjeno.

Na smerokazu je pisalo za naš vrh 2 uri in 45 minut hoje, kar pa naj bi veljalo za letne razmere. Pot vodi ob robu gozda zmerno navkreber. Ko smo prišli v gozd, se je strmina povečala, sneg pa je bil trši.

Nekaj časa smo nato hodili po cesti, potem pa se odcepili levo v gozd, kjer so bili tudi zelo strmi predeli. Po dobri uri hoje smo ponovno prišli na cesto do križa, kjer smo zapustili pot 603 in nadaljevali po pešpoti 631.




Tu na višini 1290 metrov smo se ustavili za požirek toplega čaja. Po smerokazu je do našega vrha še eno uro in trideset minut. Snega je bilo vedno več, prvemu se je ugrezalo že do kolen. V začetku so nas markacije vodile po zmerno strmem grebenu, nato pa je bila strmina vse večja in snega je bilo še več.

Prišli smo do manjše jase, kjer stoji lovska koča z verandico, ki pa je bila premajhna za vseh sedem pohodnikov. Višina 1408 metrov. Kratek postanek za malico in osvežitev. Nadaljevali smo spet po gozdu in dvakrat prečili gozdno cesto. Pot je bila vse bolj strma, markacije pa so se komaj še videle iz snega.

Pohodne palice so se popolnoma pogrezale, markacije so bile vse redkejše in končno smo ostali brez njih. Zadnja je bila na smreki z zelo mogočno krošnjo, zato je bilo pod njo manj snega. Nad nami je bila huda strmina, ker pa smo bili še vedno v gozdu, ni bilo nevarnosti plazov.

Iskali smo prehod na različnih smereh, se vrnili do zadnje markacije in od tod iskali možni prehod, a ga na žalost nismo našli. Bili smo na višini 1723 metrov, torej dvesto metrov pod vrhom. Na poti smo bili že polne štiri ure.

V dobrih zimskih pogojih bi izbrali direktno, sicer zelo strmo, smer po plazu, tokrat pa razmere niso bile primerne, saj je bila napoved proženja plazov tretje in četrte stopnje. Zato smo se odločiti, da vzpon na Freiberg prihranimo za kdaj pozneje.

Vračali smo se po isti poti ter po uri in pol prišli do našega izhodišča. Za turo smo porabili 5 ur in 50  minut. Analizo ture smo napravili pri Gorjancu na Zlatem polju v Kranju.    

Spisal: Janez