Setiče / Freiberg 1923 m
udeleženci: Tomaž, Jana, Marjan, Maks, Aleš, Slavko, Janez
trajanje: 5 h 50 min
višinska razlika: 775 m
dolžina: 8,7 km
V začetku marca so bile v gorah obilne snežne padavine in nevarnost plazov se je zelo povečala. Zato smo se namesto načrtovane ture na Sternspitze odločili za bolj primerno goro Freiberg Setitsche, 1923 metrov, na avstrijskem Koroškem.
Sedmero gornikov se nas je odpeljalo najprej na kavo v Tržiču, kjer so nam ponudili tudi pravkar pečene rogljičke, nato naprej preko Ljubelja v Avstrijo. Na mejnem prehodu so nas ustavili njihovi policisti in preverili dokumente, česar že kar dolgo vrsto let nismo bili navajeni.
V Borovljah smo zapustili cesto, ki pelje proti Celovcu ter se usmerili desno v gorsko dolino do vasi Sele-Zell. Parkirali smo nasproti osnovne šole, na višini 948 metrov. Nekje sem prebral, da je to najbolj slovenska vas na Koroškem.
Ko smo, pripravljeni za vzpon, krenili na pot, smo srečali žensko, ki nam je odzdravila lepo po slovensko. Videti je, da tu živijo skromni ljudje. Hiše so večinoma starejše, le malo je obnovljenih, kar nekaj je tudi zapuščenih in razpadajočih.
Dolina je ozka, oddaljena od večjih mest, zato so pogoji za preživetje kar težki. Le nekaj deset metrov po asfaltni cesti se odcepi steza, na kateri ni bilo nobenih človeških stopinj, pokrita z debelo snežno odejo.
Verjetno je bilo prvič, da smo si že takoj na začetku ture nadeli krplje in tu smo jih na povratku tudi sneli. V novozapadlem snegu se je prvemu v skupini, kljub popolni opremi, močno udiralo. Zato smo se na tem mestu izmenjevali vsi, le edini pohodnici med nami je bilo to prihranjeno.
Na smerokazu je pisalo za naš vrh 2 uri in 45 minut hoje, kar pa naj bi veljalo za letne razmere. Pot vodi ob robu gozda zmerno navkreber. Ko smo prišli v gozd, se je strmina povečala, sneg pa je bil trši.
Nekaj časa smo nato hodili po cesti, potem pa se odcepili levo v gozd, kjer so bili tudi zelo strmi predeli. Po dobri uri hoje smo ponovno prišli na cesto do križa, kjer smo zapustili pot 603 in nadaljevali po pešpoti 631.
Tu na višini 1290 metrov smo se ustavili za požirek toplega čaja. Po smerokazu je do našega vrha še eno uro in trideset minut. Snega je bilo vedno več, prvemu se je ugrezalo že do kolen. V začetku so nas markacije vodile po zmerno strmem grebenu, nato pa je bila strmina vse večja in snega je bilo še več.
Prišli smo do manjše jase, kjer stoji lovska koča z verandico, ki pa je bila premajhna za vseh sedem pohodnikov. Višina 1408 metrov. Kratek postanek za malico in osvežitev. Nadaljevali smo spet po gozdu in dvakrat prečili gozdno cesto. Pot je bila vse bolj strma, markacije pa so se komaj še videle iz snega.
Pohodne palice so se popolnoma pogrezale, markacije so bile vse redkejše in končno smo ostali brez njih. Zadnja je bila na smreki z zelo mogočno krošnjo, zato je bilo pod njo manj snega. Nad nami je bila huda strmina, ker pa smo bili še vedno v gozdu, ni bilo nevarnosti plazov.
Iskali smo prehod na različnih smereh, se vrnili do zadnje markacije in od tod iskali možni prehod, a ga na žalost nismo našli. Bili smo na višini 1723 metrov, torej dvesto metrov pod vrhom. Na poti smo bili že polne štiri ure.
V dobrih zimskih pogojih bi izbrali direktno, sicer zelo strmo, smer po plazu, tokrat pa razmere niso bile primerne, saj je bila napoved proženja plazov tretje in četrte stopnje. Zato smo se odločiti, da vzpon na Freiberg prihranimo za kdaj pozneje.
Vračali smo se po isti poti ter po uri in pol prišli do našega izhodišča. Za turo smo porabili 5 ur in 50 minut. Analizo ture smo napravili pri Gorjancu na Zlatem polju v Kranju.
Spisal: Janez
V začetku marca so bile v gorah obilne snežne padavine in nevarnost plazov se je zelo povečala. Zato smo se namesto načrtovane ture na Sternspitze odločili za bolj primerno goro Freiberg Setitsche, 1923 metrov, na avstrijskem Koroškem.
Verjetno je bilo prvič, da smo si že takoj na začetku ture nadeli krplje in tu smo jih na povratku tudi sneli. V novozapadlem snegu se je prvemu v skupini, kljub popolni opremi, močno udiralo. Zato smo se na tem mestu izmenjevali vsi, le edini pohodnici med nami je bilo to prihranjeno.
Tu na višini 1290 metrov smo se ustavili za požirek toplega čaja. Po smerokazu je do našega vrha še eno uro in trideset minut. Snega je bilo vedno več, prvemu se je ugrezalo že do kolen. V začetku so nas markacije vodile po zmerno strmem grebenu, nato pa je bila strmina vse večja in snega je bilo še več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar