Golec / Golz, 27.6.2020

Golec / Golz 2.004 m,
Kohlröslhütte 1.534 m

PD Rašica
udeleženci: Leopold, Bogdan, Jan, Tomaž, Deja, Stanislav, Franc, Milojka, Ivan
trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: 1.480 m
dolžina: 23,7 km

Golec je bil obiskan že januarja 2017. Ker sem takrat zaradi prehlada manjkal, vrh pa je zanimiv razglednik, sem ga uvrstil v letošnji program vodniškega odseka.

S kombijem smo se odpeljali v Kranjsko Goro na jutranjo kavo in nato čez Korensko sedlo v Avstrijo. Po Ziljski dolini sno se zapeljali do Šmohorja, kjer smo zavili v vasico Radnig.

V jasnem jutru smo začeli s turo. Do planine Radniger Alm nas je čakalo 800 m vzpona po gozdni poti, ki večkrat preči cesto na planino. Na planini smo zavili na levo in kar precej pred markiranim časom dosegli vrh.

Vrh je res izjemen razglednik, vreme je bilo super, pa še sami smo bili. A ne za dolgo, nenadoma je iz druge strani na vrh pridrvela skupina mladeničev v kolesarskih dresih.

V smeri njihovega pristopa smo sestopili tudi mi, saj smo planirali krožno turo. Malo pod vrhom se odpre lep pogled na Belo jezero / Weiesensee, eno lepših jezer avstrijske Koroške.

Jezero je z gladino na višini 930 m najvišje ležeče veliko kopalno jezero avstrijske Koroške. Pozimi zamrzne in januarja 1987 je zamrznjeno služilo kot kulisa v avtomobilskem pregonu Bonda in socialistične češke policije v filmu The Living Daylights.

Mi smo se spustili in po grebenu nadaljevali do Sedelske glave / Sattelkopfe in naprej do Šentlovrenške planine / St. Lorenzer Kuhalm.

Kar vleklo se je do koče Kohlröslhütte. V simpatični koči z lerpim razgledom na Ziljsko dolino in na Karnijce na nasprotni strani doline, smo si privoščili postanek.

Nadaljevali smo do Volovje planine / Ochsenalm, kjer smo obrnili smer in začeli z bolj konkretnim sestopom. Pazili smo na ključno točko povezave z Radnigom, mostičkom na višini 910 m. Tu je v križišču gozdnih cest potrebno zaviti levo navzgor na pot številka 19.

Ta je komaj kaj markirana in tako smo v enem od križišč zaradi težav s tehniko zavili narobe in šli malo raziskovat slepo ulico v sotesko Weißenbach. Vrnili smo se na pravo pot in v osmih urah in pol zaključili s turo.

Ker je bil zelo vroč dan, za nami pa konkretna tura, smo se po preoblačenju ustavili še v bližnjem lokalu. Ta je postavljen ob bajerčku oziroma naravnem kopališču. Po postanku smo se zapeljali v Slovenijo in se ustavili v Kranjski Gori na analizi ture. 

Spisal Tomaž




Hochstadel, 20.6.2020

Hochstadelhaus 1.780 m,
Hochstadel 2.681 m

udeleženci: Marjan, Leopold, Gašper, Marko, Estera, Antonija, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Nataša
trajanje: 10 h 45 min
višinska razlika: cca 2.100 m
dolžina: 21,4 km

Hochstadel je čudovit razglednik nad Zgornjo Dravsko dolino. Vrh je kar dva tisoč metrov nad dolino in tako kar zalogaj za enodnevno turo.

In ravno ta višinska razlika je prišla prav za kondicijsko turo. Varianta je bila, da v spodnjem delu opravimo še s ferato Pirkner Klamm.

Možnost popoldanskih neviht in nepoznavanje vodostaja v soteski sta pripomogla h odločitvi, da se Hochstadla lotimo gor in dol po normalki.

Ob 4h zjutraj smo se zbrali pred Kavalom in se odpeljali na OMV Radovljica na jutranjo kavo. Tu smo na hitro spremenili plan in za gor grede določili za pot Zabratsteig.

Zapeljali smo se do Gornjega Dravograda / Oberdrauburg in od tam do vasice Pirkach. Bili smo z dvemi avti in malo smo upali na variamto, da je do Zabratsteig možno z avtom, en avto pa bi vrnili do Pirkacha, kjer bomo sestopili.

Žal je cesta od vasice Pirkach prepovedana za promet in tako smo oba avta pustili v vasi. Peš snmo se odpravili proti naši poti in 45 minut hodili po ravnem ob Dravi ter mimogrede prečkali tudi deželno mejo med Koroško in Tirolsko.

Možno je tudi varianta da se parkira ob glavni cesti pri železniški postaji Nikolsdorf in se gre čez most čez Dravo, kjer se pride direktno na začetek poti Zabratsteig.

Vendar je v tem primeru treba bodisi sestopiti po isti poti ali pa delati 45 minut ravninske hoje ob povratku. Pot Zabratsteig hitro postane konkretno strma. Ko se dvigne do prve grape pa postane tudi zelo atraktivna.

Drzno je speljana skozi naravne prehode, kjer je na težjih mestih v pomoč jeklenica. Tu in tam tudi jeklene skobe, večkrat pa leseni stopi. Vse skupaj je prav vzorno vzdrževano. Na poti sta tudi deželna grba ob povratku na Koroško.

Poti ne zmanjka in ne zmanjka, do koče je vendarle 1.100 višinskih metrov. Na višini koče se pot vendarle poravna in čez pašnike pripelje do Hochstadelhaus.

Koča ima krasen razgled na vzhod Zgornje Dravske doline, na verigo Ziljskih Alp proti vzhodu, na alpsko skupino Kreuzeck in na prvaka Karnijskih Alp, Monte Coglians / Hohe Warte.

Pri koči smo pomalicali in malce poklepetali z zgovorno oskrbnico. Nadaljevali smo čez planino, kjer mrgoli krav, ki so jih tja prignali v prejšnjih dneh. Nadaljevali smo po Rudnigweg oziroma po normalki na vrh Hochstadla.

Po šestih urah in dvajsetih minutah smo stopili na vrh. Vreme je bilo malo sončno, nad nami oblačno, vetra pa skoraj nič. Tričetrt ure smo uživali na vrhu, nato pa sestopili do koče na zasluženo pivo.

Oskrbnico je zanimalo kako smo jo odnesli s korono in se pohvalila, da jo je Koroška odnesla odlično. Dejansko je imela Koroška z dobrega pol miljona prebivalcev le 13 smrtnih primerov.

Po postanku nas je čakalo še dobrih 1.100 m sestopa po normalki. Pot se lepo spušča in hitro smo izgubljali višino. Pot večkrat prečka cesto, ki pelje do koče in na enem od teh prečenj je bil ob cesti čez pot napeljan trak.

Malo smo čudno gledali in ugotavljali, da bi bilo, če bi bila pot zaprta, kako drugače označeno. Imeli smo prav, nižje je bilo tega vedno več, namenjeno pa je bilo kravam, ki so jih pred dnevi gnali na planino, da so se držale ceste in niso tavale naokoli.

Skoraj 11 ur je trajala tura. Na izhodišču smo se osvežili v potoku Pirkner in se odpeljali v Slovenijo. Malce dileme je bilo glede mejnega prehoda, Karavanke ali Korensko sedlo.

Še po nesreči sem zavil proti Trbižu, a na prvem izvozu obrnil nazaj proti Karavankam. Napaka. Na Karavankah smo čakali pred predorom, ki so ga občasno zapirali. Vožnja skozenj je bila počasna in potem zopet čakanje zaradi kontrole na improvizirani kontrolni točki.

V bodoče se bo treba Karavank v povratku izogibati. Izlet smo zaključili z analizo ture v Gala In.


 


Großer Buchstein, 13.6.2020

Buchsteinhaus 1571 m,
Großer Buchstein 2.224 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Gašper, Stojan, Meta, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tonaž, Matjaž
trajanje: 9 h 45 min
višinska razlika: 1700 m
dolžina: 19 km

Odprtje meja je omogočilo izvajanje rednega programa gorniške skupine. Prvi je bil na vrsti Großer Buchstein. Gre za izreden razglednik v Aniških Alpah / Ennstaler Alpen.

Aniške Alpe se nahajajo večinoma na avstrijskem Štajerskem in so ime dobile po reki Aniži / Enns, 5. najdaljši avstrijski reki oziroma najdaljši, ki teče samo v Avstriji.

Izvira v Nizkih Turah in je na poti proti vzhodu mejna reka med Nizkimi Turami in Severnimi apeninškimi Alpami. Tako je vse do mesta Liezen, nato pa preden zavije na sever proti Donavi, razpolovi Aniške Alpe

S tem pa tudi nacionalni park Gesäuse, ki se nahaja znotraj Aniških Alp. Park v velikosti 120 km² je bil ustanovljen leta 2002 za zaščito tamkajšnjih gora, gozdov, planin in vodnih habitatov.





Vožnja na ta konec ima več možnih variant. Tja grede smo izbrali najdaljšo, a časovno najkrajšo, mimo Maribora in Gradca. Čez smučišče Präbichl in rudarski Eisenerz smo v mestu Hieflau dosegli reko Enns.

Ob reki smo se zapeljali do sredine nacionalnega parka Gesäuse, do naselja Gstatterboden. Tu smo parkirali in začudeno opazovali številne planince, vse v kratkih hlačah. Mi smo imeli s seboj zimsko opremo.

Imeli smo informacije, da je na Buchsteinu še precej snega in da je zimska oprema nujna. Že preverjanje oddaje Wetter-Panorama na ORF2 je kazalo na to, da snega na teh višinah ni prav veliko, med vožnjo pa smo se lahko prepričali, da so tudi na severnih straneh okoliških gora le snežne flike.

Zato smo se odločili, da dereze ostanejo v kombiju. Po poti 641 smo po gozdu napredovali proti koči. Naredil se je krasen dan in odpirali so se nam razgledi proti prvaku Aniških Alp, Hochtoru, ki se je strmo dvigal na drugi strani Aniže. Hochtor smo že obiskali leta 2016.

Admonter Reichenstein, ki se je tudi lepo videl, pa na naš obisk še čaka. Aniške Alpe so tako slikovite in zanimive, da si kljub precejšnji oddaljenosti zaslužijo vsakoletni obisk.

Približno tri ure smo potrebovali do koče Buchsteinhaus. 10 let stara koča ima lep razgled na jug. Mi smo si le nma kratko oddahnili in nadaljevali z vzponom.

Buchstain ima tri variante pristopa. Normalni pristop gre pod zahodno steno, pod vrhom Admonter Frauenmauer pa zavije v grapo, ki vodi do vršne planote. To je bila naša rezervna varianta.

Na sredini prečenja pod zahodno steno je bližnjica, Wengerweg, smer v zahodni steni, II. težavnostne stopnje, naš plan za sestop.

Najbolj atraktivna pa je ferata Südwandband. Težavnost B, eno mesto B/C, zelo atraktivna in precej izpostavljena. Visoko nad kočo preči steno pod vrhom, tako da je izstop na vršno planoto na vzhodni strani vrha.

Vrh smo dosegli v okviru zastavljenega, v petih urah in pol. Razgled z vrha je res veličasten. Že na poti smo dobili informacijo, da je v Wengerweg led. Ker so dereze ostale v avtu nam je za sestop ostala normalka.


Nič ne de, Wengerweg ni toliko atraktivna smer, da bi se sekirali. Po snežnih jezikih vršne planote smo sestopili mimo vhoda v Wengerweg. Že z vrha se je videlo, da v smeri leži sneg.

Nadaljevali smo po normalki, ki je precej šodrasta in prišli pod zahodno steno. Kmalu smo šli mimo vhoda v Wengerweg in v njeni grapi videli ležati sneg in tudi ni bilo videti, da bi kdo tam pred kratkim plezal,

Na na hitro organiziranem ljudskem referendumu je bilo odločeno, da se v koči ustavimo le na pivu, večerjo pa si pivoščimo ob povratku v Slovenijo. Rečeno storjeno, sledil je pit stop v koči in sestop v dolino.

Ker je bila tura le v manjšem delu krožna, smo si pa vožnjo naredili povsem krožno. Domov smo se zapeljali po kilometrsko najkrajši varianti, skozi Nizke Ture do doline reke Mure in potem mimo Šentvida na Glini / Sankt Veit an der Glan do Celovca in čez Ljubelj v Slovenijo.

Na analizi ture smo se ustavili v pizzeriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž