Pred leti smo prišli na idejo, da bi organizirali gorniška potovanja, kjer bi raziskovali države in hribovja izven Alp. Tokrat smo se odpravili četrtič, za 12 dni v Bosno in Hercegovino.
V sredo ob 4h zjutraj smo se odpravili iz Ljubljane. Prvi cilj je bil pravzaprav še na Hrvaškem in sicer Rastoke, kjer reka Slunjčica med svojim izlivom v Korano preko lehnjakovih pregrad ustvari številne slapove, brzice ter tolmune.
Po krajšem ogledu in kavi v mestecu smo nadaljevali z vožnjo v Bosno. Na kratko smo se ustavili v Bihaću in si med drugim ogledali džamijo Fethijo.
Stavba je bila zgrajena v gotskem stilu leta 1266 kot katoliška cerkev Sv. Antona Padovanskega. Po osvojitvi Bihaća s strani Osmanov leta 1592 je bila cerkev preurejena v mošejo in je postala glavna mestna džamija.
Po ogledu slapov smo nadaljevali do Martinj Broda, kjer smo si ogledali še en prelep slap, Milančev buk. Postanek smo izkoristili še za odlično kosilo.
Sledila je vožnja do Drvarja, kjer seveda ne gre brez postanka in ogleda Titove pečine. Malo smo bili že pozni a smo vseeno še ujeli ogled muzeja v stavbi pod pečino.
Nato nas je čakala le še vožnja v Livno, kamor smo prispeli po petnajstih urah vožnje in ogledov ter se namestili v apartmajih v središču mesta pri prijaznem lastniku Ahmetu.
Pri njem smo bivali že pred dvema letoma, zgoraj so apartmaji v pritličju je kafič in oboje je bila naša baza naslednje štiri dni.
trajanje: 8 ur 40 min višinska razlika: 1320 m dolžina: 14,7 km
Čas je bil za prvo resno turo potovanja. Po zajtrku v apartmajih in jutranji kavi v kafiču smo se odpeljali do vasice Rosići, kjer je bilo naše izhodišče za naskok na najvišji vrh Dinare, Troglav.
Sprva smo hodili precej po ravnem in tudi malo izgubljali pot zaradi slabo označene poti. Pot je zgledno označena šele višje, kjer se ji priključi makadamska cesta iz vasi Sajkovići.
Vreme nam je dobro služilo in višje kot smo bili lepši razglede smo imeli. Pod nami je ležalo Livanjsko polje, največje kraško polje na svetu. Dolgo je kar 70 km in široko 5-12 km.
Na višini 1640 smo prišli do povsem novega bivaka "Runolista kuća", ki so ga lani zgradili člani PD Cincar iz Livna. Ves material so z rokami znosili iz doline, brez pomoči helikopterja. Mimogrede, runolist pomeni planika.
Od bivaka nas je čakal najatraktivnejši in tudi nekoliko zahtevnejši del poti po kraškem svetu polnem škrapelj in vrtač. Bilo je nekaj burje a zato je bila vidljivost izredna.
Na vrhu je naša najmlajša udeleženka konkretno izboljšala svoj najvišje dosežen vrh. Razgledi pa so bili res fenomenalni. Na zahod smo videli od Južnega Velebita pa vse do Biokova ter otoke Brač, Korčula in celo dobrih 100 km oddaljeni Vis.
Videli smo tudi nekaj naših naslednjih ciljev, Veliki Šator, Cincar in Pločno. Seveda velja omeniti tudi najvišji vrh Hrvaške, Sinjal (1831 m) na hrvaški strani Dinare, od nas oddaljen 20 km.
Sestopili smo po drugi poti, saj je bila naša tura v zgornjem delu krožna. Nižje smo se priključili poti pristopa in po njej prišli nazaj do Rosićev, kjer nas je čakal kombi in hladilna torba v njem.
Na poti nazaj smo se ustavili na večerji v odlični etno gostilni v bližini Livna in dan zaključili v našem kafiču pod apartmaji.
Šatorsko jezero 1500 m, Veliki Šator 1873 m, Bezimeni Šator 1708 m
trajanje: 5 ur 20 min višinska razlika: 550 m dolžina: 9 km
S tem jutrom se je vzpostavila dostava svežih burekov iz 10 minut oddaljene pekarne. Nato jutranja kava in odhod na nekoliko krajšo turo. No vožnja ni bila tako kratka. Vse do Bosanskega Grahova smo morali.
Od tu pa dobrih 25 km makadama, kjer je šlo v zadnjih desetih kilometrih po principu prva, druga. Kakšen kilometer pred našim izhodiščem smo morali parkirati, saj smo naleteli na gozdne delavce, ki so na tovornjake nakladali les.
A nič ne de, ne za makadam, ne za kilometer hoje več. Obiskat smo šli izjemen biser neokrnjene narave, Šatorsko jezero, eno najlepših ledeniških jezer Bosne in Hercegovine.
Jezero pa ni bil edini cilj izleta. Povzpeli smo se na Veliki Šator nad jezerom. Spet mam je vreme služilo in imeli smo čudovite razglede naokoli. Pod nami je spet ležalo Livanjsko polje, saj je Veliki Šator ravno nad njegovim severnim zaključkom.
Videli smo včerajšnji in jutrišnji cilj, samega Šatorskega jezera pa se z vrha ne vidi. Zato smo se ob povratku povzpeli še na neimenovan vrh direktno nad jezerom.
Okoli jezera krožijo številne legende, med drugim tudi tista, da je nastalo iz solz vil, ki so jokale za izgubljenimi ljubeznimi, kar prispeva k mistični lepoti kraja.
V sestopu smo se seveda ustavili ob jezeru in si privoščili prvo kopanje na potovanju. Sledil je sprehod nazaj do kombija in vožnja po neskončnem makadamu, tokrat v smeri Glamoč, mimo nekdanjega vojaškega letališča.
Po večerji v Livnu smo večer nadaljevali v kafiču, kjer je Ahmet vsak večer skrbel, da smo ob pijači na mizah stalno imeli odličen Livanjski sir, avtohtoni simbol regije, iz mešanice kravjega in ovčjega sira.
trajanje: 8 ur 51 min višinska razlika: 1370 m vzpona, 860 m sestopa dolžina: 21,4 km
Že prvi večer je Ahmet omenil, da je ravno te dni dogodek "Dani Cincara" v organizaciji PD Cincar iz Livna. Glavni dogodek bo v soboto s pohodi z različnih izhodišč na Cinca in s kolesarjenjem po planini Cincar.
Mi smo tako ali tako planirali naskok na Cincar v soboto, plan smo spremenili le toliko, da smo zaradi zaključka prireditve v planinskem domu Kruti za nazaj naročili shuttle do Livna.
Naš kombi je ta dan počival, saj smo pohod začeli od naših apartmajev. Po planinski poti smo se povzpeli na planino Cincar, kjer se pot priključi cesti, ki vodi do planinskega doma.
Tu so nas prehitevala številna vozila, ki so udeležence vozila do planinskega doma. Nekateri bodo od tam odšli na krajši pohod na vrh Cincarja, drugi pa so odšli le do planinskega doma na zaključno prireditev.
Razsežnosti planine so gromozanske, kilometri in kilometri travnate planote. Planina Cincar je zelo poznana po divjih konjih, ki so pravi simbol planine. Ti konji pa niso bili vedno divji.
So potomci domačih konj, ki so jih lastniki v šestdesetih letih 20. stoletja zaradi mehanizacije kmetijstva spustili na prosto, saj jih niso več potrebovali. Sčasoma so se prilagodili divjemu življenju.
Populacija je precej velika in stabilna, ocenjuje se na 800 do 1000 grl. Konji so se odlično prilagodili. Poleti se pasejo na visokogorskih pašnikih Cincarja, pozimi pa se spustijo v zavetje Livanjskega polja, kjer si hrano izkopljejo pod snegom.
Konji niso udomačeni, vendar so zaščiteni z zakonom in veljajo za pomemben del kulturne in naravne dediščine regije. Seveda so tudi del turistične ponudbe, saj turistične agencije vozijo turiste od vsepovsod na ogled teh konj.
Dobrih pet ur in pol smo potrebovali iz Livna do vrha in prehodili 13,5 km. Za Nejo je bil Cincar prvi dvatisočak, sicer pa je najzahodnejši dvatisočak Bosne in Hercegovine kot tudi celotnega Dinarskega gorovja.
Sestopili smo po grebenski poti proti planinskemu domu. Obstaja tudi krajša pot a tam ne bi imeli čudovitega razgleda na Glamočko polje. Po skoraj devetih urah smo v domu Kruzi zaključili naš pohod in se tu udeležili zaključne slovesnosti.
Okoli 350 ljudi se je udeležilo dneva Cincarja. Proti večeru smo poklicali naša shuttla in se odpeljali nazaj v Livno.
Z bivanjem v Livnu smo zaključili. Poslovili smo se od Ahmeta in se odpeljali proti naši prvi postaji v selitvenem dnevu. Buško jezero (tudi Buško blato) je največje akumulacijsko jezero v Jugovzhodni Evropi in eno največjih v Evropi.
Je naravni južni podaljšek Livanjskega polja in kot nalašč za naš obisk. Zapeljali smo se na njegovo južno obalo, do plaže Marinovac na dopoldansko kopanje.
Nadaljevali smo do mesta Tomislavgrad. Mesto se je nekoč imenovalo Duvno, v času Avstro-Ogrske Županjac, v času Kraljevine SHS pa ga je kralj Aleksander I. Karadžordžević preimenoval v Tomislavgrad.
Deloma v čast rojstva svojega drugega sina princa Tomislava in deloma v čast kralja Tomislava, prvega kralja srednjeveške hrvaške kraljevine, ki je bil po legendi okronan tu na Duvanjskem polju.
Po koncu 2. svetovne vojne se je mesto spet imenovalo Duvno, vse do 1990, ko je se je spet preimenovalo v Tomislavgrad. Mi smo tu skočili na kavo, si ogledali spomenik kralju Tomislavu, frančiškanski samostan in cerkev sv. Nikolaja Tavelića.
Z vožnjo smo nadaljevali do vasice Zahum, kjer smo peš skočili do razglednika na Ramsko jezero. Tudi to jezero je akumulacijsko, čar pa mu daje njegova razčlenjenost, saj je vse polno otokov in polotokov.
Iz Zahuma smo se zapeljali prav do jezera in našli kamp, kjer smo imeli dostop do plaže in tako je sledilo popoldansko kopanje po njem pa pokušina in nakup domače Ramske šljive.
Nadaljevali smo z vožnjo in se v vasici Ploča ustavili v lokalnem marketu, da si nabavimo nekaj piva za zvečer. Gospa prodajalka je imela ravno rojstni dan in nas je vse povabila na tortico. Pa ni bila samo tortica.
Kar ni nehala nositi dobrot, pecivo, razni siri, ... Neverjetno, kako so ljudje tu v Bosni gostoljubni in prijazni, vsaj večina njih.
Svetovala nam je, da ne gremo po začrtani poti do Blidinjskega jezera, ker je naprej precej slab makadam, temveč, da se vrnemo do Tomislavgrada in gremo od tam v Blidinje. Ker so to tezo potrdili tudi gospodje v bližnjem lokalu smo res obrnili.
Ovinek ni prav velik in po asfaltu smo proti večeru prispeli do Ristovca v bližini Blidinjskega jezera. Namestili smo se v naši hiški in skočili na večerjo do bližnjega lokala, kjer so ravno malo zadihali po nedeljskem navalu.
Hajdučka vrata 1985 m, Drinača / Trinjača 2038 m, Veliki Vilinac 2113 m. Planinarski dom Vilinac 1961
trajanje: 9 ur 5 min višinska razlika: 1135 m dolžina: 21,8 km
Čakalo nas je dva dni raziskovanja masiva Čvrsnice. Prvi dan smo imeli v planu glavno atrakcijo in najbolj poznan simbol Čvrsnice, Hajdučka vrata. Zjutraj nas je čakala kratka vožnja do Velike Vitlenice, kjer smo parkirali.
Gori, doli, naokoli v kraškem svetu vrtač smo dve uri in pol hodili do razcepa poti. Tu smo zavili levo in mimo manjšega jezera Crljenak po skupaj dobrih treh urah in pol prišli do odcepa za Hajdučka vrata.
Le še nekaj spusta je bilo potrebno, da smo dosegli to remek delo narave, približno 5 metrov visok naravni kamniti lok (most), ki je nastal z delovanjem vetrne in vodne erozije.
Ime Hajdučka vrata je povezano z legendami. Hajduki so bili uporniki in gorski razbojniki iz osmanskega obdobja, ki so se skrivali v gorah in napadali osmanske karavane.
Po legendi so vrata služila kot zborno mesto ali ritualni kraj za hajduke, ki so verjeli, da jim prehod skozi lok daje zaščito in moč.
Z Vrat se odpira spektakularen pogled na planinsko okolico, vključno s sotesko Dive Gabrovice in dolino reke Neretve 1800 m pod nami ter naprej proti Mostarju in delti Neretve.
Odlično sta se videla masiva Prenja in Veleža ter s preostanek Čvrsnice z Velikim Vilincem in grebenom Pločna. Skočili smo še na bližnji vrh Drinača in nato sestopili nazaj do razcepa poti.
Od tu smo krenili še na Veliki Vilinac in se v povratku ustavili še v domu Vilinac. Ker je bil ponedeljek je bil dom žal zaprt, pred vrnitvijo do razcepa poti pa smo skočili še na razgledišče, kjer se lepo vidi, kako pobočje pod Hajdučkimi vrati strmo pada v sotesko Dive Gabrovice.
Vrnili smo se do razcepa in po poti pristopa vrnili do izhodišča Velika Vitlenica. Pri hajdukih smo ostali še naprej, saj smo se za večerjo ustavili v gostilni Hajdučke vrleti.
trajanje: 8 ur 45 min višinska razlika: 1380 m dolžina: 18,8 km
Drugi dan Čvrsnice je bil na vrsti njen najvišji vrh. Vožnje je bilo zopet zelo malo. Le do Masne Luke smo se zapeljali in začeli s pohodom.
Po prvih nekaj sto višincev smo že videli vrh in objekte na njem. In potem nas je vrh spremljal ves čas vzpona, ko gre pot precej okoli vrha.
Dobre štiri ure smo rabili do vrha, ki ni le najvišji vrh Čvrsnice, temveč tudi celotne Hercegovine. Na vrhu je relejna postaja, ki je nekoč pripadala JLA, sedaj pa vojski Federacije BiH, ki je objekt osvobodila kmalu po začetku bosanske vojne, 12. 5. 1992.
Vse dni potovanja do sedaj smo imeli odlično vreme in tudi danes je še bilo lepo, a od severozahoda je že prihajala oblačnost in nakazovala spremembo vremena.
Razgledi so še vedno bili, ves dan se je lepo videl Vran na zahodu Blidinjske doline in Veliki Vilinac, ki smo ga obiskali včeraj. Greben se od Pločna nadaljuje proti jugovzhodu. Malo smo računali na Veliki Jelinjak (2170 m) a skok tja in nazaj bi vendarle terjal preveč časa.
Po postanku na vrhu so nekateri pričeli s sestopom, drugi pa smo skočili še malo proti zahodu do bližnjega vrha Mandaruša in do razgledne točke od koder se vidi Blidinjsko jezero.
To jezero ni bilo predvideno za kopanje, saj je preplitvo z blatno obalo. Vrnili smo se nazaj do Pločna in tudi mi sestopili v dolino.
Sestopili smo delno po drugi poti, ki prav tako pripelje do izhodišča v Masni Luki. Glede večerje smo ostali pri hajdukih, saj smo bili prejšnji dan precej zadovoljni s ponudbo.
Nov dan za selitev. Zapeljali smo se v dolino Neretve in po njej do Mostarja, kulturnega in gospodarskega središča Hercegovine. Sprehodili smo se do Starega mostu oziroma njegove novodobne replike.
Originalni most so zgradili v 16. stoletju za časa sultana Sulejmana Veličastnega. Ko je bil most zgrajen, je imel največji lok na svetu. Med bosansko vojno ga je novembra 1993 s topništvom porušila HVO.
Po vojni so začeli z obnovo mostu. V obnovljeni most so nameravali vgraditi čim več prvotnega gradiva, zato so najprej dvignili kamnite bloke in druge ostanke z rečnega dna.
Manjkajoče bloke in elemente, ki niso bili uporabni, so izklesali znova po tradicionalem postopku v istem kamnolomu, v katerem so bili izklesani originali. Leta 2004 je bil most slovesno odprt in naslednje leto vpisan na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.
Sprehodili smo se okoli Starega mostu, kjer je labirint tlakovanih ulic, restavracij in bazarjev, kjer se prodajajo tradicionalni spominki, medenina in bakreni izdelki.
Nato smo z vožnjo nadaljevali navzgor po toku Neretve, do Jablanice in se ustavili pri še enem mostu na Neretvi porušenem leta 1943. Lahko bi rekli, da smo imeli ta dan tematsko pot porušenih neretvanskih mostov.
Ogledali smo si tudi Muzej "Bitka za ranjenike na Neretvi" posvečen dogodkom med četrto sovražno ofenzivo oziroma Fall Weiss kot so ofenzivo poimenovali Nemci.
Leta 1969 je bil posnet film Bitka na Neretvi, najdražji jugoslovanski film vseh časov z mednarodno zvezdniško zasedbo. Enega od plakatov za angleško različico filma je brezplačno izdelal Pablo Picasso.
Po končanem ogledu smo skočili še na burek izpod sača in prišli nazaj do kombija ravno, ko se je ulilo. Dež nas je spremljal ves čas vožnje do Konjica in naprej do Boračkega jezera, kjer smo imeli rezervirane eko hiške.
Ker je bilo napovedano bolj spremenljivo vreme in smo v programu imeli dan rezerve, smo se odločili, da ta dan ne bo pohoda. Zapeljali smo se do Konjica in si ogledali mesto in nadaljevali s tematiko porušenih neretvanskih mostov.
Stari most (bošnjaško Stara čuprija) s šestimi kamnitimi loki v središču mesta, originalno zgrajen v 17. stoletju je bil porušen maja 1945 med umikom nemške vojske, ponovno pa zgrajen leta 2009.
Po ogledu mesta nas je čakala še ena znamenitost Konjica. Titov bunker v bližini mesta, uradno znan kot Objekt ARK D-0 (Armijska Ratna Komanda), je eden najbolj fascinantnih in skrivnostnih objektov iz obdobja hladne vojne v Evropi.
Gre za ogromen, popolnoma ohranjen jedrski bunker, ki je bil ena najdražjih in najstrožje varovanih skrivnosti nekdanje Jugoslavije. Gradili so ga v popolni tajnosti med letoma 1953 in 1979.
Celoten kompleks je vklesan v goro Zlatar. Zasnovan je tako, da prenese neposreden udar jedrske bombe moči 20-25 kiloton. Je pravo podzemno mesto, ki se razprostira na približno 6400 kvadratnih metrih in ima več kot 100 prostorov, razporejenih v obliki podkve.
Najgloblja točka bunkerja je približno 280 metrov pod površjem. V primeru jedrskega napada ali druge katastrofe bi služil kot glavno poveljniško mesto in zatočišče za predsednika Josipa Broza Tita, njegovo družino, najožje sodelavce in vojaški vrh (skupaj okoli 350 ljudi).
Bunker je bil zasnovan kot popolnoma samozadosten sistem, ki bi omogočal preživetje elite do šest mesecev brez stika z zunanjim svetom. Vse v njem je originalno in popolnoma ohranjeno, kot bi bilo zamrznjeno v času.
Kaj bi ta elita počela po preteku šestih mesecev, ko bi bilo zunaj še vedno radioaktivno sevanje, ljudstvo pa mrtvo, ni jasno. Vsekakor pa je Titov bunker fascinanten objekt, vreden obiska.
Po ogledu smo si omislili še kopanje v Neretvi, skočili na kosilo in se vrnili v naš kamp ob Boračkem jezero. Kot vsak večer na potovanju je DJ vrtel glasbene želje, tu sta nam večerno družno delala tudi oba zaposlena v sicer popolnoma praznem kampu.
Planinarska kuća Jezerce 1650 m, Zelena glava 2103 m, Otiš 2097 m
trajanje: 9 ur 15 min višinska razlika: 1550 m dolžina: 14,6 km
Na vrsto je prišel Prenj, ki mu pravijo tudi Bosansko-hercegovski Julijci. Pogorje, ki ga na severu in zahodu obliva reka Neretva je ime Prenj dobilo po staroslovanskem bogu gromovniku Perunu.
Od 78 dvatisočakov, kolikor jih je v BiH, jih je 10 v pogorju Prenj. In na dva od njih smo bili namenjeni mi. Na najvišjega in na tretjega najvišjega. Zjutraj smo se zapeljali v doline Konjičke Bijele in parkirali na višini 800 m.
Zaradi nizke oblačnosti smo kmalu hodili v megli a kmalu smo se dvignili nad oblake in znašli smo se v čudovitem dnevu in pokrajini, ki res spominja na Julijce.
Odprl se nam je tudi razgled na Zubac (1916 m), vrh ošiljene oblike, ki ga domačini imenujejo bosanski Matterhorn.
Dve uri in pol smo potrebovali do koče oziroma bivaka Jezerce. Po pavzi smo nadaljevali proti cilju, dva pa sta se odločila, da nas počakata pri bivaku.
Tisto jasno nebo od zjutraj se je nekoliko skvarilo, sem in tja so se podili oblaki. Pa tudi hladneje je bilo kot še nekaj dni nazaj.
Na Zeleni glavi je bil takrat še sneg in bi potrebovali zimsko opremo. Z vrha Zelene glave smo sestopili nazaj na sedlo in se povzpeli še na Otiš, naš zadnji dvatisočak na tem potovanju.
Vse skupaj se jih je nabralo 7, torej skoraj 10 % vseh bosanskih dvatisočakov. Vrnili smo se do koče Jezerce in po poti pristopa nazaj do izhodišča.
Planinarsko sklonište Armin Gazić-Mućak 1669 m, Botin 1969 m
trajanje: 8 ur 10 min višinska razlika: 1290 m dolžina: 19,3 km
Še zadnji pohod na potovanju je bil pred nami. Botin, najvišji vrh masiva Veleža. Mi smo bili stacionirani pri Boračkem jezeru, Velež pa leži med Mostarjem in Nevesinjem. To pomeni kar nekaj vožnje po eni od dveh variant.
Preko Konjica, Jablanice in Mostarja ali pa vzhodna varianta čez Nevesinje. In smo šli na to drugo varianto. Spet kilometri in kilometri makadama in na nekem delu, prva, druga. Zdaj je kar je, si mislimo, a tu se ne bomo vračali.
V Nevesinju smo si privoščili jutranjo kavo, pojedli zajtrk ter nadaljevali do našega izhodišča, vasice Avlije. Dobrih 9 km do vrha piše v vodničku, kjer je podnaslov ture "kras, kras, kras".
Piše tudi, da je dobro imeti elektronsko karto, ker je pot mestoma slabo označena. Malo smo se čudili temu, saj je bila pot v spodnjem delu odlično označena. V srednjem delu pa markacij kar zmanjka.
Tu je treba biti pozoren na redke možice in si res pomagati z elektronsko karto. V zgornjem delu pa je pot spet zgledno markirana. Tu tudi najbolj do izraza pride kraška pokrajina. Vse polno je škrapelj in vrtač.
Pri bivaku Armin Gazić-Mućak smo prišli pod vršni greben Veleža. Zdaj je bil naš vrh že zelo blizu. Tik pod vrhom smo srečali tri domačine, edine ljudi danes tu v tej kraški puščavi.
Oni so se pripeljali višje, njihovega terenca smo videli parkiranega tam, kjer se spet začno markacije. Kmalu zatem smo tudi mi stali na najvišjem vrhu Veleža.
Masiv je dal ime nogometnemu klubu FK Velež Mostar. Tistim nekoliko starejšim nam je klub dobro poznan iz časov jugoslovanske nogometne lige. Nikoli ni bil jugoslovanski prvak.
Najbližje temu je bil v sezoni 1973-74, ko je za prvakom, splitskim Hajdukom, zaostal le po gol razliki. Sestopili smo po isti poti. Kmalu smo ujeli domačine, ki so nam ponudili, da lahko koga peljejo v dolino.
In res je k njim prisedel Marjan, ki ga je bolelo koleno. Ostali smo ekspresno sestopili in se z Marjanom dobili blizu izhodišča, kjer so ga odložili.
Za povratek smo izbrali vožnjo čez Mostar, kjer je bilo povečano število policistov zaradi večernega mestnega derbija 9. kola bosanske lige, Velež : Zrinjski. Velež tudi bosanski prvak še ni bil, mestni tekmec Zrinjski pa že devetkrat.
In tudi ta derbi je dobil z 1 : 3. Pri Jablanici smo se ustavili na večerji, potem pa pohiteli do Boračkega jezera na zaključni večer potovanja.
Po zajtrku smo se poslovili v kampu in se odpeljali proti Sarajevo. Čakal nas je obisk Baščaršije, ki je srce in duša mesta.
Ustanovljena je bila v 15. stoletju, ko je Sarajevo postalo pomembno trgovsko središče pod osmansko oblastjo.
Tu ne gre brez bosanske kave in obiska Sebilj, edinstvene lesena javna fontane osmanskega sloga, ki služi kot priljubljeno zbirališče in motiv za fotografiranje.
In seveda ne gre brez obiska ćevabdžinice. Ravno zadnji dan smo imeli tudi edini dež potovanja na terenu.
Še do prizorišča sarajevskega atentata smo skočili nato pa sedli v kombi in se odpeljali v Slovenijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar