Koralpe, 31.12.2021

Großer Speikkogel 2.140m,
Seespitz 2.066m,
Hühnerstütze 1.989m,
Koralpenhaus 1.966m,
Großhöllerehütte 1.790m

udeleženci: Janez, Matjaž, Antonija, Katja, Tomaž, Marjan
trajanje: 5 h
višinska razlika: cca 670 m
dolžina: 12,7 km


Kje drugje kot v hribih, je še lepše preživeti zadnji dan starega leta. Od ideje za silvestrsko turo je minilo kar enajst let in je postala naš tradicionalni način slovesa od starega leta.

Samo enkrat, to je leta 2018, ture zaradi slabega vremena ni bilo. Pred nami je bila torej 10, jubilejna silvestrska tura.Zato malo statistike, ki je zaradi specifičnega dneva kar zanimiva.

Za prvo turo je bila izbrana Vrtača po grapi Y. Noben pohodnik se ni udeležil vseh tur. Največkrat je bilo 6 oziroma 7 udeležencev na turi in samo enkrat več kot 10.

Kljub delovnemu dnevu pred dvemi leti, se nas je na Zirbitzkoglu zbralo kar 13 pohodnikov. Ker nam je ostal v lepem spominu, smo tokrat izbrali njegovega soseda, Koralpe.

Gorski masiv, ki predstavlja naravno mejo med avstrijskima zveznima deželama Koroško in Štajersko, omogoča številne pohodniške poti, primerne za vse letne čase.

Jutranji kavi je sledil mejni prehod Ljubelj, ki smo ga z ustreznimi dokumenti uspešno prečkali. Nadaljevali smo do Wolfsberga / Volšperka, kjer smo zapustili avtocesto.

Na smučišče smo prišli med prvimi, čeprav smo zaradi goste megle v dolini zgrešili odcep za Koralpe. Kar po zahodnem robu smučišča smo nadaljevali do priključka transportne ceste.

Tu se nam prvič odprejo dih jemajoči razgledi na naše gore. Ob lepem zimskem vremenu, kot smo ga bili deležni, je tako obširen pogled naravnost spektakularen.

Po ratrakirani cesti smo v družbi številnih turašev nadaljevali do zaprte koče Koralpenhaus. Kljub temu smo v njenem zavetrju naredili krajši odmor in se spraševali, kje je sedaj tisti napovedani veter s sunki med 50 in 60km/h.

No, na vrhu je res nekoliko pihalo, ampak daleč od vetra, ki je značilen za te kraje. Preverjeno, že večkrat. Na najvišjem vrhu, ki nosi ime po baldrijanu oziroma špajki, stoji vojaška radarska postaja, na sosednjem, zahodnem vrhu pa oddajnik avstrijske televizije.

Zanimivo naključje, v decembru smo obiskali tudi oddajnik na Sljemenu, kmalu zatem pa še oddajnik na Uršlji gori. Spustili smo se do sedla, kjer smo nadaljevali severno, po mejnem slemenu na vrh Seespitz.

Vrh leži izven markirane poti in je dostopen z nekaj metri lažjega plezanja. V nadaljevanju se večinoma kopen greben razširi in spusti do nižje ležečega manjšega smučišča Weinebene.

Zaradi logistike smo z vrha Hühnerstütze sestopili proti zahodu, v smeri jutranjega izhodišča. Ker je bilo napihanega in nepredelanega snega precej, smo se opremili s krpljami.

Pri koči Großhöllerhütte ujamemo gozdno cesto. Večji del ceste leži v senčni dolinici, zato ostanejo krplje na nogah. Srečamo veliko turnih smučarjev, ki hitijo ujeti popoldansko smuko.

Gozdna cesta nas v slabi urici pripelje nekaj metrov nižje od parkirišča, ki pa je za razliko od jutra tokrat nabito polno s pločevino. Analizo ture naredimo kar v prvi okrepčevalnici ob smučišču.

Žal so vsi lokali v senčni legi, zato smo vitamin D zamenjali za vitamin B. Nazdravimo lepi turi, s katero se poslovimo od starega leta in zapeljemo proti domu, da ne zamudimo silvestrskega večera.

Spisal Marjan

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Relive

Uršlja gora, 19.12.2021

Poštarski dom pod Plešivcem 805 m,
Uršlja gora 1699 m


udeleženci: Sabina, Sabina, Janez, Kristina, Jana, Marjan, Gašper, Marko, Brane, Antonija, Tomaž, Deja, Matjaž
višinska razlika: cca 1360 m
trajanje: 9 h 15 min
dolžina: 21,5 km


Za predpraznično božično turo smo izbrali domačo Uršljo goro, ki nosi tudi ime Plešivec in je visoka 1699 m. To je najvzhodnejša gora v Karavankah.

Ime Plešivec ima po neporaščenem vrhu, ki se dviga iz gozdnatega pogorja. Uršlja gora pa se imenuje po cerkvici svete Uršule,  ki je bila zgrajena leta 1602 in je za Kredarico druga najvišje ležeča cerkev pri nas.

V meglenem jutru smo se odpeljali po štajerski avtocesti s kratkim postankom za kavo v Lukovici, kjer se je megla že  razkadila, pokazala pa se je velika okrogla polna luna.

Nato smo se vozili do Arje vasi, naprej pa skozi Velenje in   Mislinjo, kjer je bilo opaziti že veliko več snega kot drugod. V Slovenj Gradcu smo se odcepili proti Črni na Koroškem do vasi Sleme in picerije Saloon, kjer smo parkirali.

Bilo je kar precej snega, zato smo kar takoj obuli gamaše. Po nekaj korakih smo zavili s ceste desno preko mostička. Takoj na začetku je bil kratek klanček, nato pa po blagem vzponu čez poljano spet na asfaltno cesto.

Steze ni bilo, le ene stopinje v snegu so nas vodile. Šli smo mimo osamljene hiše, kjer nas je za dobro jutro pozdravil pasji lajež. Naprej pa vodi pot mimo cerkve sv. Roka in do druge kmetije, kjer smo se usmerili po gorski poti proti Poštarskemu domu.

Po gozdu je bila hoja lažja, ker je padajoči sneg z drevja napravil tršo podlago. Na čistini pa je bilo snega več, ki se je prediral po nogami. Pred nami je bila še vedno ena sama sled, ki nam je kazala smer, hoje pa ni olajšala.

Kolikor višje smo šli, je bilo tudi snega več. Ko smo prišli na večjo planoto, je bila tudi pot vedno bolj strma. Prvi v vrsti se je zdaj že pogrezal okrog 30 cm.

Do Poštarskega doma na višini 805 m smo hodili uro in 20 minut. Koča je bila odprta, malo smo si oddahnili in odpočili, nekateri so tudi zajtrkovali.

Nadaljevali smo po gozdni poti z blago strmino, gazili sneg, na višini pa smo le malo pridobili. Tudi razgleda ni bilo, tako je bila hoja kar dolgočasna. Zato je tudi razumljivo, da s te strani na Uršljo goro skoraj  ni bilo oboiskovalcev.

Ko smo šli naprej, je bila pot v širokem žlebu še bolj položna, drevje še redkejše.Na tem delu je na novo zasajenih precej smrekovih drevesc.

Med redkim vejevjem se je pokazal naš vrh s cerkvico in TV stolpom, ki pa je bil še zelo oddaljen. Takšna pot se nadaljuje vse do 400 višinskih metrov pod vrhom, ko pa gre zelo strmo navzgor.

Tu se tudi priključi pot z Ivarčkega jezera. Pod vrhom je še v gozdu puščica VRH 10 MIN. Ko smo prišli na neporaslo planjavo, smo razumeli, zakaj je vrh dobil ime Plešivec.

Vreme je bilo jasno, vidljivost izredna, izredno pa je tudi pihalo. Veter je odnšal sneg, v sunkih nas je kar malo prestavljal. Po ugreznjeni pohodni palici sodeč je snega okoli 80 cm.

Pod vrhom je koča, cerkev in  TV stolp. Mi pa smo šli še prav na vrh, kjer je križ, razgledna plošča in spomenik koroškim borcem, padlim leta 1918 in 1919.

Od tod se vidi Mežiška, Mislinjska in Dravska dolina, pa tudi Pohorje, Raduha, Olševa, Peca, Kamniške Alpe in celo Triglav. Res lepo! Do višine 1699 m smo hodili 5 ur in 10 minut.

Obiskovalcev je bilo precej, vsi pa so prišli po krajši poti od Ivarčkega jezera. Napravili smo skupinski posnetek in  se vrnili v odprto, toplo kočo, kjer imajo dobro ponudbo hrane in pijače, kar smo tudi izkoristili.
 
Za povratek smo si nadeli dereze, ki so bile v prvem delu zelo koristne, posebno ko smo prišli do poledenelih predelov. Sprva smo šli po trasi vzpona, nižje pa smo krenili po drugi stezi, ki se v začetku kar strmo spušča, potem pa so spet ravninski deli, celo daljši cestni vzpon, pa spet spust in ravnejši del do Poštarskega doma.

Zmračilo se je, zato se nismo ustavljali. Nadaljevali smo po poti vzpona do asfaltne ceste. Sneli smo dereze, prižgali lučke in tako hodili še skoraj eno uro do parkiranih avtomobilov.

Za povratek smo porabili kar štiri ure. Pospravili smo prtljago in šli čez cesto v picerijo na analizo ture, ki je trajala 8 ur in 50 minut, prehodili pa smo kar 22 km.

Turo smo posvetili tudi spominu na tri člane Planinskega društva Rašica, ki so preminili v letu 2021. To so Urška, Slavko in Matej, ki so vsak na svoj način zapisali v zgodovino naše gorniške skupine. Slava jim!

Spisal Janez

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Fotografije Deja

Relive

 

 

Monte Caseratte, 11.12.2021

Col Ceschet 1.394 m
Monte Caseratte 1.264 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Jana, Marjan, Maks, Sašo, Mitja, Gašper, Viktor, Marko, Marko, Dunja, Ivan, Katja, Nevenka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Deja, Matjaž, Primož
trajanje: 5 h 55 min
višinska razlika: cca 1.150 m
dolžina: 10,1 km


Za zadnjo letošnjo turo GS smo se odpravili v Karnijske predalpe. Kot bi že ob pripravi programa pred enim letom vedeli, da zaradi plazovne nevarnosti ta vikend ne bo možno iti v visokogorje, smo planirali nižji cilj.

Monte Caseratte je neizrazit vrh v grebenu, ki se dviga nad mestecem Aviano in pred smučarskim središčem Piancavallo. Ob 5h zjutraj smo se odpravili na pot. Bilo nas je 20, od tega dva specialna povratnika in štirje novinci na turah gorniške skupine, kar je vse skupaj dalo rekordno udeležbo.
 
Obred jutranje kave smo opravili na bencinskem servisu Fratta, mal pred ocdcepom za Pordenone. Nadaljevali smo po avtocesti proti Pordenone in nato po lokalnih cestah do Aviana.

Tu smo bili nazadnje leta 2018, ko smo se zapeljali višje, do Piancavalla. Tokrat pa smo štartali spodaj, v vasici Marsure, malo naprej od Aviana. Parkirali smo nad vasico. Spodaj je bilo še kopno, zgoraj smo že videli sneg, prebujal pa se je prekrasen dan, brez oblačnosti.

Po slabi uri smo dosegli sneg. Količina snega je z višino lepo naraščala. Ko smo se končno otresli hoje v gozdu in grmičevju, smo se znašli v pravi zimski idili. In v kontrastu, pod nami kopna Furlanska ravnina vse do morja v daljavi, okoli nas in nad nami vse zasneženo.

Ko smo prišli na greben, je večina nadaljevala še na Col Ceschet, manjšina pa je gazila naprej proti Monte Caserate. Tu je bilo blizu metra snega in prav bi prišle krplje. Ker je bilo na turi nekaj plugov, oziroma ljubiteljev gaženja, so krplje ostale doma.

Zapeljali smo se nazaj V Slovenijo in se, kot se za zadnjo turo gorniške skupine spodobi, ustavili na degustaciji vin v Tomaju pri Dutovljah.

Analizo ture smo opravili v gostilni Pri Mlinu v Dolenji vasi pri Senožečah.

Spisal Tomaž

 

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Relive

 

Sljeme, 4.12.2021

Planinarski dom Ivan Pačkovski 957 m,
Sljeme 1.033 m

Planinsko društvo Rašica
udeleženci: Janez, Jana, Marjan, Ljuba, Neža, Ksenja, Irena, Dunja, Ivan, Robi, Katja, Tomaž, Jasna, Branko
trajanje: 6 h 20 min
višinska razlika: cca. 900 m
dolžina: 16,8 km

Odpravili smo se na Sljeme nad Zagrebom, najvišji vrh Medvednice. Sljeme je leta 2011 že bilo na programu PD. Razlog za ponovitev pa je bila združitev pohoda z obiskom zagrebškega adventnega sejma.

Ob pol šestih zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane. Obred jutranje kave smo opravili v motelu Deteljica na izvozu Dobruška vas. Nadaljevali smo proti meji in brez problemov vstopili na Hrvaško.

Čez cel Zagreb smo se zapeljali do predmestja Gračani in ugotavljali kako pametno nas vodi Google, na nekaj mestih je bila cesta komaj dovolj široka za naša kombija.

Parkirali smo na parkirišču pri Žičari Sljeme. Žičnica je povsem nova, tako nova, da niti še obratovalnega dovoljenja nima. Turo smo začeli po za promet zapri cesti in skozi krajši tunel.

Ta je bil zgrajen kmalu po 2. svetovni vojni in je bil del nikoli dokončane zamisli o povezavi Zagreba s Hrvaškim Zagorjem skozi Medvednico.

Nato smo nadaljevali po poti številka 18 oziroma po Bikčevičevi poti. Spodaj kopna pot je višje postala zasnežena in zaradi velikega števila obiskovalcev precej shojena in ledena.

Zato smo si nadeli male dereze in nadaljevali v čedalje lepši zimski idili. Pri planinskem domu Ivan Pačkovski smo naredili postanek za čaj in štrudl.

Nadaljevali smo na vršni greben Medvednice in mimo nižjega stolpa in smučišča prišli do vrha Sljemena in velikanskega, 169 m visokega RTV stolpa.

Snežno idilo je nekoliko motil veter, ki je vlekel čez greben, zato smo se umaknili v zavetje ene od koč na vrhu. Po postanku smo sestopili po drugi poti, št. 15, ki večkrat preči cesto, ki pelje na vrh Sljemena.

Nižje smo se priključili Leustekovi poti in po njej, tokrat nad tunelom prišli nazaj do parkirišča ob spodnji postaji žičnice na Sljeme.

Izleta pa še ni bilo konec. Preoblekli smo se in za postajo žičnice poiskali končno postajo tramvaja št. 15. Ta vozi do naslednje končne postaje, Mihajlovca, kjer smo prestopili na tramvaj št. 14 in se odpeljali do trga bana Jelačiča.

Sprehodili smo se po stojnicah zagrebškega adventnega sejma in poskusili kuhano vino. Nato smo se spet vkrcali na tramvaj št. 14 in kmalu doživeli prigodo, da je moral cel tramvaj izstopiti, ker se je bodisi šofer bodisi kretnice odločile, da tramvaj ne gre na Mihajlovac.

Vkrcali smo se na naslednjo 14-ko in nato 15-ko, potem pa se s kombijema odpeljali v Slovenijo. Skozi Zagreb smo tokrat raje gledali table kot pa Google. Analizo ture smo opravili v gostilni Rorman v Tomažji vasi.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije  Marjan

Relive