Monte Caulana 2.068 m
Cima Val Grande 2.007 m
udelženci: Janez, Kristina, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Marko, Radovan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Franci, Tomaž, Igor
trajanje: 7 h 5 min
višinska razlika: cca 1.050 m
dolžina: 10,8 km
Kar 14 se nas je odpravilo na pobožično turo v Italijo. Cilj Je bila Monte Caulana, dvatisočak nad smučarskim središčem Piancavallo.
Ob 4h zjutraj smo se odpravili iz Ljubljane in pobirali še na Brezovici in na Vrhniki. Po jutranji kavi na BS Lom, smo na Razdrtem zavili v Vipavsko dolino in na Vrtojbi pobrali še Radovana.
V Furlanski nižini nas je pričakala gosta megla. Megla nas je spremljala vse do Aviana, kraja poznanega po letalski bazi NATO pakta.
Letalska baza Aviano je bila ustanovljena leta 1911 in je služila za vojaške operacije v 1. in 2. svetovni vojni. Po 2. svetovni vojni jo za NATO upravlja italijansko vojno letalstvo. Tu so stacionirani tudi Američani z enoto 31st Fighter Wing in lahkimi lovskimi letali F-16.
V Avianu smo zavili proti Piancavallu in čim smo pridobili nekaj višine se je megla končala. V jutranji zarji smo se pripeljali v zaspani Piancavallo in nadaljevali do vodnega zajetja na Pian delle More.
Že na začetku ture se je obetal lep sončen dan. Najprej smo krenili v grapo, bilo je kopno, a mestoma kar ledeno. Iz grape smo zavili v bukov gozd, kjer se je poleg ledu kmalu začel sneg.
Skoraj ves čas smo videli naš cilj, Monte Caulano. Ko smo se približali sedlu Val Grande pa se je odprl še naš drugi vrh, Cima Val Grande.
Sedlo smo dosegli nekako v časovnici. Tu je začelo zoprno pihati, mi pa smo se opremili s čeladami, derezami in cepini. Po prečki pod Cimo Val Grande smo dosegli sedlo Caulana.
Nadaljevali smo po grebenu, malo po snegu, malo po kopnem. Sneg je bil boljši kot v soboto v Avstriji, ni bilo težko, a čisto trivialno tudi ne. Vreme pa kot po naročilu, še veter je na vrhu ponehal.
Izredni razgledi na Karnijske Alpe, na začetek Dolomitov in na Julijce; Krn, Kanin, Triglav, Viš in Montaž. Spodaj v Furlanski nižini pa morje megle.
Le dva od nas sta bila na turi Gorniške skupine na Cimo Manero, maja 2009. Nekaj jih je tu že smučalo, ostali smo bili prvič nad Piancavallom.
Sestopili smo nazaj do sedla Caulana in še malo naprej do primernega mesta za hitri servis derez. Po uspešnem servisu smo nadaljevali na Cimo Val Grande. Ker je vrh homologiran le za max 7 oseb, smo ga morali obiskati v dveh izmenah.
Že prej je bilo jasno, da potencialnega tretjega vrha, Cima Val Piccola, danes ne bomo obiskali. Preveč časa bi porabili v tem kratkem dnevu.
S sedla Val Grande smo še kar dolgo obdržali dereze na ledeni poti, pa še smo jih sneli prezgodaj.Po dobrih sedmih urah smo se vrnili na sončno izhodišče.
Nekaj napetosti je predstavljala še vožnja v klanec po poledeneli cesti do Piancavalla, a kombi in šofer sta zdržala. Prej zaspani Piancavallo je zdaj kipel od ljudi, pot navzdol proti Avianu pa je postregla z dih jemajočimi razgledi protti Julijcem v daljavi.
V Avianu smo šli mimo letalske baze po drugi strani kot zjutraj in se zapeljali še v Pordenone. V programu smo imeli namreč ogled jaslic in kuhančka. Kuhančka smo v starem delu mesta našli, jaslic ne.
Nazaj grede smo se spet ustavili na Vrtojbi, odložili Radovana in se skupaj odpeljali še v Šempeter na pijačo. Poleg lokala kamor smo šli so bile v neki izložbi jaslice in tako se je organizator izvlekel in v celoti izpeljal program.
Spisal Tomaž
Le dva od nas sta bila na turi Gorniške skupine na Cimo Manero, maja 2009. Nekaj jih je tu že smučalo, ostali smo bili prvič nad Piancavallom.
V Avianu smo šli mimo letalske baze po drugi strani kot zjutraj in se zapeljali še v Pordenone. V programu smo imeli namreč ogled jaslic in kuhančka. Kuhančka smo v starem delu mesta našli, jaslic ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar