Mojčin dom na Vitrancu, Ciprnik, 29.12.2018

Mojčin dom na Vitrancu (1.555m) in naprej na Ciprnik (1.745m)

udeleženci: Sabina, Srečko, Kristina, Matej, Mitja, Alenka, Marko L., Iztok, Marko M., Paz, Teja, Nevenka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Deja
trajanje: 7h 25 min
višinska razlika: cca 1.080 m
dolžina: 12,8 km


Zadnja sobota v letu 2018 je že navsezgodaj obetala lep dan, ki ga je najbolje izkoristiti tam kjer smo najraje, v hribih. Naš cilj je bil tokrat Ciprnik, seveda z obveznim postankom pri Mojčinem domu na Vitrancu.

Tokrat je bila skupinica malce razdeljena, tako, da smo eni štartali že ob prvem jutranje svitu, večji del pa nekoliko kasneje, vsi pa smo pot začeli od jezera v Jasni.

Pot je sprva povsem kopna in o kakšni resni zimi niti najmanjše sledi, prej nasprotno, saj iz zemlje že pogumno rine teloh, nekaj jih je že prav razkošno spomladansko razcvetenih.

Ker bila inverzija, so topla zimska oblačila kaj kmalu povsem odveč. Da je zima povsem zatajila dokazuje tudi prešerno petje ptic, ki žvrgole na vse pretege.

Na prvem razgledniku, visoko nad Pišnico se odpre pogled proti rahlo pobeljenim goram, tako, da dobimo vsaj malce tistega pravega, zimskega navdiha.

Na pobočjih Vratnika končno srečamo tudi prvi sneg, pot pa postane kar malce zoprna, saj čez dan stopljeni sneg ponoči zmrzne. Po nekaj strmih okljukih dosežemo vršnji greben Vitranca.

S tako toplo sijočim soncem, ki sije skozi krošnje smrek dosežemo Mojčin dom. Že od daleč je čutiti prijeten vonj po pravkar zakurjeni peči. V domu nas pričaka oskrbnik Primož, ki je kočo odprl prav zaradi nas.

Po kratkem postanku se kar hitro odpravimo naprej, saj nas čaka še naš končni cilj, Ciprnik. Tu na Vitrancu pa je kar lepo zimsko, kakih 20 cm snega naredi res pravo vzdušje in, ker je vreme povsem brez oblačka so slike kakor iz švicarskega koledarja.

Pot proti Ciprniku nadaljujemo mimo enosedežnice Vitranc 2, ki je najstarejša enosedežnica v Sloveniji in nosi častitljivo letnico 1958.

Pot je dobro uhojena in mestoma tudi poledenela, kaj hitro se odločimo, da bodo male derezice več kakor dobrodošel dodatek za varen in brezskrben korak proti vrhu in nismo se zmotili. Kmalu se nam z desne priključi tudi pot, ki vodi iz Planice, malo zatem pa se nam odpre že prvi pogled na dolino skakalnic.

Nadaljujemo naravnost po vse bolj strmi poti, ki nas iz gozda popelje v pas ruševja in ob nekaj varovalih dosežemo vrh Ciprnika. Na precej prostornem vrhu pa dihjemajoči pogledi proti Avstriji, še bolj pa na naše čudovite gore.



Tam se šopiri veličasten Jalovec, pa desno od njega Ponce, na levo se bohoti Škrlatica, res, pogledi za dušo.

Iz nahrbtnika na dan pridejo domače dobrote, ki so ostale še od božičnih praznikov in tako uživamo še naprej v res izjemnih razgledih, ki se ponujajo ob tako čudovitem vremenu.

Naužiti vsega se po skupinskem fotkanju odpravimo nazaj proti Mojčinem domu. Ker je sonce že visoko, so njegovi žarki že precej močni, zato ni čudno, da je pred kočo že kar nekaj obiskovalcev, ki se jim nastavljajo.

Odložimo nahrbtnike, Primož pa nam že postreže z okusno divjačinsko salamo, sirom in svežim kruhom, seveda ne manjka niti kuhano vino in še marsikaj bi se našlo.

Uživamo v lepem vremenu in še boljši družbi, a žal čas kar prehitro teče in potreben bo povratek v dolino. Ob tej priložnosti smo kar malce nevoščljivi tistim, ki so se odločili za prenočevanje v Mojčinem domu.

Spust opravimo po novi servisni cesti vse do brunarice Bedanc in nato prečimo kranjskogorska smučišča vse do hotela Alpina in pot nadaljujemo do parkiranih avtomobilov. Ob snidenju si zaželimo srečno in zdravo 2019. V imenitni družbi je minil še en lep hribovski dan.

Spisal Matej




Ni komentarjev:

Objava komentarja