Kobilnik 693 m,
Vrh Konca 909 m,
Kalec 1.023 m,
Vrh Ruta 1.082 m,
Na Rešlju 1.158 m,
Grušnica 1.570 m,
Javor 1.361 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Vyacheslav, Janez, Srečko, Kristina, Marjan, Maks, Sašo, Maja, Stojan, Cilka, Nevenka, Antonija, Urška, Klavdija, Tomaž, Igor, Ema, Anka, Primož
trajanje: 6 h 25 min
višinska razlika: cca 1.250 m
dolžina: 15,3 km
Za prvo snežno turo naše gorniške skupine v letu 2019 je bila izbrana Grušnica, 1570 m, z izhodiščem v Tolminskih koritih. Čeprav snega ni, je cilj ostal isti, odločili smo se le za višje izhodišče in za nemarkirano grebensko pot.
Kar s petimi avtomobili smo se odpeljali iz Šentvida, sopotnike smo pobrali še na Brezovici in Vrhniki, tako da je ekipa štela devet žensk in deset moških. Avtocesto smo zapustili na odcepu za Logatec in se v Idriji ustavili na jutranji kavi pri „Likarici“.
Do tod je cesta res lepo obnovljena. Dela nadaljujejo tudi naprej proti Mostu na Soči. Na treh odsekih promet urejajo semaforji. Nadaljevali smo proti Tolminu, od tod proti Tolminskim koritom, kjer se cesta močno zoži. Srečevanje je možno le na izogibališčih.
Parkirali smo za vasjo Laz na višini 450 m. Takoj smo se začeli zelo, zelo strmo vzpenjati po pobočju Kobilnika. Tla so bila pomrznjena, na njih pa še velika količina odpadlega listja. Treba je bilo zelo paziti, vse dokler nismo prišli na greben in nato na vrh 688 m visokega Kobilnika.
Hodili smo dobre pol ure. Odprl se je pogled na Tolminske Ravne, in višje gorovje v ozadju. Grebenska pot nas je vodila po rahlem vzponu in kratkem spustu in spet na močno strmino približno 200 višinskih metrov.
Zaradi zelo bogatega bukovega gozda je bilo vse več odpadlega suhega listja, ki je prekrivalo zamrznjeno stezo. Naša kolona se je vse bolj raztezala. Na višini 900 m je bil teren manj strm, nadaljevali smo po grebenu na 1023 m visoki Kalec.
Nemarkirana pot pelje mimo ali preko nekaj vrhov, kot je Ruta 1082 m in na Rešlju 1167 m, do Rešljeve planine, kjer smo se za nekaj časa ustavili in okrepčali.
Na grebenski poti preko jas, kjer so nam šopi trav segali do ramen, se v daljavi lepo vidi zaselek Čadrg z večjo zgradbo, v kateri domujejo odvisniki. Prišli smo do razpotja, desno za Planino na Kalu in levo za naselje Čadrg v dolini.
Naša pot pa je šla naprej po slabo uhojeni stezi, ki se je večkrat izgubljala v napihanem listju, sprva na zmerni, nato pa na hudi strmini, vse dokler nismo zapustili gozda. Tudi potem je bilo zelo strmo. Preko polegle trave smo se usmerili naravnost proti vrhu.
Borova goščava nam je zakrivala pogled, kar nam je oteževalo iskanje prehodov, ko pa smo prišli na čistino, se je odprl razgled proti vrhu. Po nekaj minutah smo prišli na vrh Grušnice, 1570 m, prav takrat, ko se je iz doline zaslišalo opoldansko zvonjenje.
Tri ure smo hodili do sem. Lepo se je videlo na bližnji Tolminski Migovec in gorske verige od Vogla proti zahodu in planine Na Kalu pod nami. Napravili smo skupinsko fotografijo ter se spustili na planino.
Tu je nekaj starih kamnitih bajt, verjetno pastirskih, z zimsko sobo. V zavetrju je bil res prijeten kraj za daljši počitek na toplem zimskem soncu.
Vračali smo se v smeri Rešljeve planine, mimo Grušnice na zahodni strani do manjšega sedla, kjer smo zavili še na Javor, 1363 m. Od tod smo prečili dolgo strmino in prišli do steze, po kateri smo se zjutraj vzpenjali. Odšli pa smo v drugo smer, proti Čadrgu.
Pot se večinoma zelo strmo spušča. Na njej je bilo še več napihanega listja, ponekod do kolen. Prišli smo v naselje Čadrg, ki nas je presenetilo z zelo lepimi hišami. Vse imajo novo belo fasado, pa tudi okolica hiš je skrbno urejena. Prav nenavadno za tako odročen kraj.
Čakalo nas je še dobre tri kilometre pešačenja po asfaltu. Turo smo zaključili po šestih urah in pol. Analiza ture je bila v gostilni „Na vasi“ v Idriji. Pa to še ni bilo vse.
Prijazna članica nas je vse povabila k sebi domov na pokušino vin v njihovi kleti in bogat prigrizek. Cela družba je povabilo z veseljem sprejela.
Spisal Janez
Parkirali smo za vasjo Laz na višini 450 m. Takoj smo se začeli zelo, zelo strmo vzpenjati po pobočju Kobilnika. Tla so bila pomrznjena, na njih pa še velika količina odpadlega listja. Treba je bilo zelo paziti, vse dokler nismo prišli na greben in nato na vrh 688 m visokega Kobilnika.
Borova goščava nam je zakrivala pogled, kar nam je oteževalo iskanje prehodov, ko pa smo prišli na čistino, se je odprl razgled proti vrhu. Po nekaj minutah smo prišli na vrh Grušnice, 1570 m, prav takrat, ko se je iz doline zaslišalo opoldansko zvonjenje.
Prijazna članica nas je vse povabila k sebi domov na pokušino vin v njihovi kleti in bogat prigrizek. Cela družba je povabilo z veseljem sprejela. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar