Teme, Luknja peč, Rjavina, Begunjski vrh, 30.-31.8.2013

Teme 2138 m,
Luknja peč 2249 m,
Rjavina 2532 m,
Begunjski vrh 2461 m

udeleženca: Marjan Š., Robert
trajanje: 2 dni
višinska razlika: cca 2000 m

Ta petek in soboto sva z Marjanom udejanila že dolgo načrtovani dvodnevni izlet v julijce z bivakiranjem. Tomaž je tokrat izostal, saj je praznoval rojstni dan, zatorej vse najboljše in upam, da boš na »stara leta« še tako aktiven.

Avtomobil sem parkiral pred zapornico Pri lesi 950 m visoko, kjer sva skompletirala nahrbtnike, tokrat bolj podobne »omari iz spalnice«, sa sva s seboj vlekla vso poremo za plezarijo, bivakiranje, hrano za dva dni in vsak po šest litrov tekočine.

Prvi del poti sva hodila po »Triglavski magistrali« mimo Pleše, Vrtače in po uri in pol hoje prišla na Malo polje (1580 m visoko) kjer sva z markirane poti zavila desno na lovsko stezico v Travno dolino. Pri lovski koči sva imela daljši postanek, da si »pocrkljava« rame in križ, ter da zajameva sapo.

Nadaljevala sva po Travni dolini, se preko planote počasi vzpenjala in se preko večih kotanj po brezpotju zopet za krajši čas priključila markirani poti, ki vodi h koči Valentina Staniča. Na označeni poti sva bila le par minut, saj sva kmalu zavila desno na slabo shojeno stezico, ki pelje v Kravjo dolino k Malemu in Velikemu Pršivcu.

Preden se pot začne spuščati proti vznožju obeh Pršivcev bi po Marjanovih zagotovilih moral stati velik možic, vendar si je nekdo vzel čas in ga »razgradil« v navadno kamenje ter s tem gornikom malce otežil pravočasno zaviti levo do melišč pod ostenjem Rjavine.

Na meliščih sva se ustavila še pri ostankih bombnika, kateri se je v drugi svetovni vojni zaletel v ostenje Rjavine. Ob na kup zloženem plehu, spominu na nesmiselno kazanje mišic bolanih umotvorov sva si vzela čas za nov odmor.

Napojena, nakrmljena in spočita sva se usmerila proti ozkemu prehodu, ki naju je z melišč dvignil na 2136 m visoko Teme. Tu je imel Marjan »zacahnano« manjšo izravnavo, skrito pred vetrom, idealno mesto za bivakiranje. Privoščila sva si kosilo.

Za predjed sem skuhal kavo, glavna jed v podobi odlične juhe iz vrečke pa je bila Marjanova domena. Za sladico sva iz nahrbtnikov zmetala vso opremo za bivakiranje in s seboj vzela le najnujnejše. Moram priznati, da tako zaželene in lahke sladice do sedaj še nisem probal.

Ob 13.30 h sva se odpravila naprej, mimo izhoda PP sva se po opisih knjige Vladimirja Habjana »Manj znane poti slovenskih gora« dvignila še za dobrih sto višinskih metrov, mimo od snega in vode popolnima »podrte« rdeče grape, naprej do možica kjer sva se spustila dol.

Izredno krušljiva skala z obilico »šodra« ob sestopanju sta narekovala še posebno previdnost, kar nama je vzelo debelo uro časa.

Spodaj se je sem ter tja videla pot PP, po kateri sva nadaljevala levo preko melišč do stene kjer sva iskajoč prehode počasi prišla na Luknjo 2117 m visoko, od tam pa ni bilo več daleč na 2249 m visoki današnji cilj Luknjo peč.

V knjigi znaša časovnica Teme – Luknja peč uro in pol, midva sva se resda malce lovila ob iskanju prehodov in v začetku z »sitno« podlago, za kar sva potrebovala dobre tri ure, čas ura in pol pa se nama je zdel nedosegljiv.

Danes osvojeni vrh je krasni razglednik na bližnje Julijce in na Zahodne Karavanke. Zaradi pozne ure sva se ob 17.00 h po isti poti odpravila nazaj, le da sva tudi zadnji del, tako imenovani izhod malce nad Temenom opravila po PP. Sicer prcej zračen izstop na Teme se nama je zdel precej bolj varen kot pa popoldanski začetek poti po »šodrastem« in krušljivem terenu.

Povratek nama je vzel približno dve uri, kar je pomenilo, da se bo sonce kmalu skrilo za Triglav in, da bova morala pohiteti z večerjo. Sestradana sva malce čez osmo uro planila po odličnem pasulju s kranjskimi klobasami (ne ni napaka, resnično so bile v množini). Po večerji sva ob pivu naredila analizo ture in kmalu zaradi mraza smuknila vsak v svoj brlog.



V soboto sva se zbudila v oblačno jutro. Triglav in tudi najin današnji cilj, greben Rjavine sta bila »zadekana« v oblake, kar nama je dalo dodaten čas za lenarjenje in počasno pripravo zajtrka.




Po čaju sva ob osmi uri »napadla« jajca z slanino, vse skupaj zalila z kavo, se počasi spakirala in ob 9.35 h krenila proti Rjavini. Ozračje se je počasi »pucalo« in ob 10.30 h sva bila na Rjavini.

Gorskega miru je bilo tu konec, saj sva jo ubrala naprej po markirani poti preko grebena, se mimo okna, spustila na Dovška vratca in se pri Domu Valentina Staniča odločila, da bi bil planirani vzpon na Cmir prcej prenaporen izziv, saj naložena nahrbtnika nista prav nič prizanašala njinim ramenom in križu in kolenom.

Je težko priznati, vendar emšo počasi postavlja pravila igre, predusem Marjanu, saj je par mesecev starejši. Odločila sva se, da nahrbtnika pustiva pri koči in »napol naga« obiščeva bližnji 2461 m visoki Begunjski vrh. V petnajstih minutah sva z vrha opazovala Prevčev izstop iz Slovenske smeri.

Vzpon katerega smo skupaj z Slavkotom opravili 20 junija jetos, tokrat pa Slavko ni imel časa, je v penziji, ti pa itak nimajo nobenega časa. Sledil je spust nazaj do koče, malica in sestop v dolino. Na poti v dolino Krme velja omeniti še srečanje s tropom kozorogov.

Predvsem vzpon na Luknjo peč je bil enkraten izlet v brezpotje, ki je z pravo dozo adrenalina skupaj  z bivakiranjem nedvomno polepšal letošnje pohajkovanje po gorah. Tudi prečenje grebena Rjavine je prav prijeten in zanimiv izlet, vendar ostaja v senci Lukne peči.

Spisal Robi






Kronplatz, La Varela (zahodni in vzhodni vrh), Cunturines, Piz Boè, 23.-25.8.2013

Kronplatz / Plan de Corones 2273 m,
Ücia Lavarella / Schutzhütte / Rifugio 2050 m,
Ücia de Fanes / Hütte / Rifugio 2060 m,
La Varela (zahodni vrh) 3034 m,
La Varela 3055 m,
Piz dles Cunturines 3064,
Piz Boè 3152 m

PD Rašica
udeleženci:  Janja, Milena, Marjan C., Marjeta, Janez, Jana, Ana, Mili, Sašo, Silva, Bojan K., Robert, Alenka, Jože, Vida, Andrej, Liljana, Dunja, Ivan, Mihela, Nevenka, Edo, Tomaž, Ema, Slavko, Stane, Bojan T., Bojana, Ivan
skupno trajanje: 17 h
skupna višinska razlika: 2900 m

Tokratni podaljšani vikend  je 29 članov vodniškega odseka PD Rašica preživelo v Dolomitih. V petek zjutraj smo se navkljub slabi vremenski napovedi z avtobusom podali po gorenjski avtocesti skozi karavanški tunel do Špitala, naprej skozi Lienz, kjer smo zavili proti Pustriški dolini.

Malo pred Bruneckom smo zavili levo proti prelazu Furcia kjer smo parkirali naš avtobus. Z 1759 m visokega prelaza smo ob 11.00 h »napadli« vrh v Brajških Dolomitih (Pragser Dolomiten / Dolomiti de Braies), vrh znan mnogim slovenskim smučarskim navdušencem, 2273 m visoki Kronplatz.



Ob smučišču smo v delno oblačnem vremenu hodili po makadamski cesti, kmalu zavili na lepo shojeno stezo po kateri smo ob 12.15 h kod eni redkih slovencev peš prispeli na vrh znanega smučišča. Sam vrh je bil precej razkopan in »posejan« z žerjavi in ostalimi gradbenimi stroji, ki so pripravljali teren za novo smučarsko sezono.

Sestopili smo po poti vzpona, se vkrcali v avtobus in nadaljevali pot v park Fanes / Senes / Braies. Naše izhodišče je bilo veliko parkirišče pri hotelu Pederü, 1548 m visoko.

Ob 14.35 h smo počasi krenili navkreber proti našemu današnjemu cilju, 19 nas je domovalo v koči Fanes, 10 pa kakih 400 metrov naprej v koči La Varela. Med potjo je z oblačnega neba pričelo rahlo kapljati, proti koncu poti pa se je kar dobro »ulilo« tako, da smo prišli v koči na višini 2060 m precej premočeni.

Sam sem bil nastanjen v koči Fanes, izredno dobro opremljeni postojanki z grelci za gojzarje, tuši, obilico prostora za sušenje premočenih stvari in nenazadnje z odlično hrano ter prijaznim osebjem, eni boljših do sedaj obiskanih gorskih postojank.





Po zajtrku v soboto zjutraj smo ob 7.50 h krenili v sončno jutro. Obiskali smo dva vrhova v gorski skupini Fanes (Fanesgruppe / Dolomiti di Fanes). Mimo »dežele svizcev« smo preko planine Gran Fanes po poti številka 11 prišli do razcepa kjer smo zavili z »enajstke« desno v hrib.

V razpotegnjeni koloni smo se počasi vzpenjali proti sedlu med našima današnjima ciljema, La Verelo in Piz dles Cunturines. Tu smo ugledali 3343 m visoko Marmolado s svojim ledenikom, celotno skupino Sella, Sassolungo in Gaisler Puez.

Čakalo nas je še približno 200 m vzpona do razpotja kjer smo prvo zavili levo na 3034 m visoki zahodni vrh, se vrnili nazaj do razpotja in ob 12.00 h osvojili še 3055 m visoki vzhodni, glavni vrh La Varella. Tu smo si privoščili daljši odmor, da se nagledamo okolice, si napolnimo želodce in se odžejamo in odpočijemo.


Sestopili smo po poti vzpona, se približno 250 m nižje na sedlu razdelili na dve skupini kjer je 10 planincev odšlo v dolino proti »baznemu taboru«, druga skupina 19 planincev pa se je podala naprej na Piz dles Cunturines, ki je z svojimi 3064 m najvišji vrh skupine Fanes.

Ob 13.10 h smo se ustavili pod steno, čakalo nas je približno 15 minut plezanja po lažji ferati in ob 13.25 h so prvi udeleženci že stali na vrhu tretjega danes osvojenega tritisočaka.

S kopastega vrha smo se spustili po ferati do pod steno, zavili desno na melišče po katerem smo sestopili do poti 11 proti planini Gran Fanes in se od tam vrnili v koči.

Zadovoljna z vremenom in utrujena od za vodniški odsek precej dolge in zahtevne poti je večina udeležencev kmalu po večerji odšli v spalne prostore »lizat rane« povzročene v iztekajočem dnevu, s Tomažem in še nekaj člani gorniške skupine pa smo »slistili« še liter rdečega in se malo pred deseto tudi mi odpravili spat.





Prebudili smo se v megleno nedeljsko jutro z napovedanimi dopoldanskimi padavinami. Po zajtrku smo se planinci iz obeh koč zbrali pred kočo Fanes in se podali v deževno jutro na dobro uro dolg spust v dolino do parkiranega avtobusa.


Padla je odločitev, da se vseeno zapeljemo na prelaz Pordoi in tam vidimo kako in kaj, vendar glede na napovedi ni  bilo veliko možnosti za naskok na novi tritisočak.





Sledila je vožnja skozi Corvaro, preko meni dobro znanega 1875 m visokega prelaza Campolongo v ravno tako znano  Arabbo na 2239 m visoki prelaz Pordoi. Med vožnjo je nehalo deževati, med oblaki pa se je tu in tam pokazalo modro nebo in sprejel se je kompromis, da prvih 600 višinskih metrov premagamo z gondolo.

Rečeno, storjeno. Ob 11.40 h jo že mahamo proti koči Forcella dei Pordoi. Mimo omenjene koče se po ravnem počasi približujemo v meglo zaviti in z »frišnim« snegom posuti značilni 3152 m visoki piramidasti skalni gmoti Piz Boe imenovani.

Oblaki se toliko »razkadijo«, da iz megle »pogleda« koča Capanna Fassa na vrhu. Po uri hoje dosežemo četrti tritisočak ta vikend. Škoda je le ker nam oblaki onemogočajo »firbcanje« po okolici. Dobro leto nazaj sva z Tomažem imela precej več sreče z vremenom.

Sreča s suhim  vremenom je trajala točno do povratka na zgornjo postajo žičnice, Sass Pordoi, kjer je začelo snežiti. Ob 14.25 h smo se vrnili k avtobusu, se preoblekli in se odpeljali proti Ljubljani.

Tokratni izlet vodniškega odseka PD Rašica je bil »za en zob« kondicijsko in tehnično zahtevnejši od dosedanjih, vendar so osvojeni dvatisočak in štirje tritisočaki, prelepi razgledi na Dolomite vse do Cortine d' Ampezzo udeležencem odtehtali vloženo energijo in potrdili usmeritev v občasno osvajanje malce težjih ciljev.

Spisal Robi







Bettelwurf, 17.-18.8.2013

Hochmahdkopf 1738 m,
Haller Zunterkopf 1966 m,
Thaurer Zunterkopf 1918 m,
Bettelwurfhütte 2077 m,
Kleiner Bettelwurf 2649 m,
Großer Bettelwurf 2726 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Marjan G., Maks, Sašo, Robert, Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Slavko, Primož
skupno trajanje: 13 h 50 min
skupna višinska razlika: cca 2700 m

Tokrat se je Gorniška skupina odpravila v Severne apeninske Alpe, v skupino Karwendel severno od Innsbrucka. Ubrali smo pot čez Lienz in predor Felbertauren. Malo pred predorom se je maja letos zgodil podor in podrl eno od galerij.



V samo šestih tednih so naredili obvozno cesto in od konca julija je povezava spet odprta za promet. Nadaljevali smo čez Kitzbühel in zmedeno iskali kje je zdaj ta Streif in gledali na napačno stran. Vreme se je menjalo, malo je celo padal dež in po približno petih urah smo prišli do izhodišča, naselja Absam, 15 km od Innsbrucka.

Parkirišče je tik pred zaporo ceste v dolino Hall. Kočo Bettelwurf smo videli visoko nad nami, a do tja je bilo še daleč, daleč. S hojo smo začeli v precejšni vročini in sparini, kar se je poznalo ko smo zagrizli proti grebenu južno od doline Hall.

Tempo je bil zaradi tega počasnejši in po slabih dveh urah in pol smo prilezli na prvi vrh v grebenu, 1738 m visoki Hochmahdkopf. Nadaljevali smo do najvišjega v grebenu Haller Zunterkopf, 1966 m in do malo nižjega Thaurer Zunterkopf, 1918 m. Kočo smo ves čas gledali na drugi strani doline in se ji celo oddaljevali.

Sledil je 300 meterski spust mimo opuščenega rudnika soli Wasserberg do planine Issanger, kjer smo si privoščili počitek. Nato pa dobrih 400 m vzpona na popoldanskem soncu na severno stran doline Hall, do sedla Latatscher, 2081 m. Sledila je prečka do koče Bettelwurf, 2077 m.


Prečka se je vlekla in vlekla, koča pa je počasi le bila vse bližje in dvajset čez peto popoldan smo jo le dosegli. Koča je bila simpatična, s tekočo vodo zunaj in dobro hrano. Sploh je bila dobra za brodski tris, ki je za večerjo izbral tris knedlov. Pivo ni bilo oderuško drago, vino pa imajo zelo dobro.


Po pripovedovanju oskrbnice smo bili prvi slovenci v njihovi koči. Spali pa smo na skupnih ležiščih na podstrešju, kamor se pride po zelo strmih stopnicah, prava lesena ferata je to. Koča je zgleda orientacijsko ponoči kar zaguljena, saj so se nekateri v njej izgubljali na poti na wc.





Fotografije Sašo, 1.dan



Po jutranjem samopostrežnem zajtrku smo zapustili kočo in se podali najprej proti Kleiner Bettelwurf. Do vrha pelje ferata A in B težavnosti. Železja ni veliko, je pa veliko šodra na poti. Po uri in pol smo se že sončili na vrhu. Odprl se nam je razgled na celotno skupino Karwendel in njen najvišji vrh Birkkarspitze 2749 m. Razgledi so bili na vse strani, na Zillertalerske Alpe, Visoke Ture, Berchtesgadenske Alpe, Zugspitze, ...

Sestopili smo do sedelčka med obema Bettelwurfoma in se vzpeli še na višjega, Großer Bettelwurf. Nanj iz sedla vodi nekoliko težja ferata, težavnosti C in D. Tudi tu pa so mesta z železjem kratka, del tega je bil tudi zelo lep navpičen kamin.




Na obeh vrhovih smo bili sami in v vpisne knjige vpisani prvi tega dne. Po malici in fotografiranju smo sestopili z vrha Großer Bettelwurfa po "via normale", ferati težavnosti A in B. Tudi ta pot je bila precej podrta in zagruščena. 




Večino časa smo spet imeli kočo Bettelwurf na očeh, v dveh dne hsmo si jo ogledovali iz vseh zornih kotov. Pred sestopom v dolino smo jo še enkrat obiskali in popili zasluženo pivo. V dolino Hall smo sestopili po zanimivi lovski poti. 




Leta 2011 je bila zgrajena do koče tudi  lepa ferata težavnosti C, Absamer Klettersteig z 600 višinci plezarije, po kateri pa sestop ni dovoljen in nam je ostala za kdaj drugič.





Po sestopu v dolino Hall nas je čakalo še dobre pol ure pešačenja do izhodišča pri Absamu, kamor smo prišli ob 14h, po 6 urah in pol ture. Odpeljali smo se po isti poti kot smo prišli in se na kosilu ustavili v Kitzbühelu. 

Skušali smo najti pivico, da bi si privoščili svinjsko kračo, pristali pa smo v kao italjanski piceriji, ki je v resnici bosanska. Kitzbuhel nas ni navdušil, saj je lepo mestece, a precej drago, okolica pa brez gorskih kulis, sami gozdovi. No, vsaj iztek znamenitega smuka z gore Hahnenkamm smo locirali. 

Nazaj grede smo spet opazovali podor  pri predoru Felbertauren, ki zgleda kar strašno. Ob pol devetih smo prispeli v Ljubljano in zaključili še en pester in zanimiv vikend raziskovanja Alp.

Spisal Tomaž