Bettelwurf, 17.-18.8.2013

Hochmahdkopf 1738 m,
Haller Zunterkopf 1966 m,
Thaurer Zunterkopf 1918 m,
Bettelwurfhütte 2077 m,
Kleiner Bettelwurf 2649 m,
Großer Bettelwurf 2726 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Marjan G., Maks, Sašo, Robert, Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Slavko, Primož
skupno trajanje: 13 h 50 min
skupna višinska razlika: cca 2700 m

Tokrat se je Gorniška skupina odpravila v Severne apeninske Alpe, v skupino Karwendel severno od Innsbrucka. Ubrali smo pot čez Lienz in predor Felbertauren. Malo pred predorom se je maja letos zgodil podor in podrl eno od galerij.



V samo šestih tednih so naredili obvozno cesto in od konca julija je povezava spet odprta za promet. Nadaljevali smo čez Kitzbühel in zmedeno iskali kje je zdaj ta Streif in gledali na napačno stran. Vreme se je menjalo, malo je celo padal dež in po približno petih urah smo prišli do izhodišča, naselja Absam, 15 km od Innsbrucka.

Parkirišče je tik pred zaporo ceste v dolino Hall. Kočo Bettelwurf smo videli visoko nad nami, a do tja je bilo še daleč, daleč. S hojo smo začeli v precejšni vročini in sparini, kar se je poznalo ko smo zagrizli proti grebenu južno od doline Hall.

Tempo je bil zaradi tega počasnejši in po slabih dveh urah in pol smo prilezli na prvi vrh v grebenu, 1738 m visoki Hochmahdkopf. Nadaljevali smo do najvišjega v grebenu Haller Zunterkopf, 1966 m in do malo nižjega Thaurer Zunterkopf, 1918 m. Kočo smo ves čas gledali na drugi strani doline in se ji celo oddaljevali.

Sledil je 300 meterski spust mimo opuščenega rudnika soli Wasserberg do planine Issanger, kjer smo si privoščili počitek. Nato pa dobrih 400 m vzpona na popoldanskem soncu na severno stran doline Hall, do sedla Latatscher, 2081 m. Sledila je prečka do koče Bettelwurf, 2077 m.


Prečka se je vlekla in vlekla, koča pa je počasi le bila vse bližje in dvajset čez peto popoldan smo jo le dosegli. Koča je bila simpatična, s tekočo vodo zunaj in dobro hrano. Sploh je bila dobra za brodski tris, ki je za večerjo izbral tris knedlov. Pivo ni bilo oderuško drago, vino pa imajo zelo dobro.


Po pripovedovanju oskrbnice smo bili prvi slovenci v njihovi koči. Spali pa smo na skupnih ležiščih na podstrešju, kamor se pride po zelo strmih stopnicah, prava lesena ferata je to. Koča je zgleda orientacijsko ponoči kar zaguljena, saj so se nekateri v njej izgubljali na poti na wc.





Fotografije Sašo, 1.dan



Po jutranjem samopostrežnem zajtrku smo zapustili kočo in se podali najprej proti Kleiner Bettelwurf. Do vrha pelje ferata A in B težavnosti. Železja ni veliko, je pa veliko šodra na poti. Po uri in pol smo se že sončili na vrhu. Odprl se nam je razgled na celotno skupino Karwendel in njen najvišji vrh Birkkarspitze 2749 m. Razgledi so bili na vse strani, na Zillertalerske Alpe, Visoke Ture, Berchtesgadenske Alpe, Zugspitze, ...

Sestopili smo do sedelčka med obema Bettelwurfoma in se vzpeli še na višjega, Großer Bettelwurf. Nanj iz sedla vodi nekoliko težja ferata, težavnosti C in D. Tudi tu pa so mesta z železjem kratka, del tega je bil tudi zelo lep navpičen kamin.




Na obeh vrhovih smo bili sami in v vpisne knjige vpisani prvi tega dne. Po malici in fotografiranju smo sestopili z vrha Großer Bettelwurfa po "via normale", ferati težavnosti A in B. Tudi ta pot je bila precej podrta in zagruščena. 




Večino časa smo spet imeli kočo Bettelwurf na očeh, v dveh dne hsmo si jo ogledovali iz vseh zornih kotov. Pred sestopom v dolino smo jo še enkrat obiskali in popili zasluženo pivo. V dolino Hall smo sestopili po zanimivi lovski poti. 




Leta 2011 je bila zgrajena do koče tudi  lepa ferata težavnosti C, Absamer Klettersteig z 600 višinci plezarije, po kateri pa sestop ni dovoljen in nam je ostala za kdaj drugič.





Po sestopu v dolino Hall nas je čakalo še dobre pol ure pešačenja do izhodišča pri Absamu, kamor smo prišli ob 14h, po 6 urah in pol ture. Odpeljali smo se po isti poti kot smo prišli in se na kosilu ustavili v Kitzbühelu. 

Skušali smo najti pivico, da bi si privoščili svinjsko kračo, pristali pa smo v kao italjanski piceriji, ki je v resnici bosanska. Kitzbuhel nas ni navdušil, saj je lepo mestece, a precej drago, okolica pa brez gorskih kulis, sami gozdovi. No, vsaj iztek znamenitega smuka z gore Hahnenkamm smo locirali. 

Nazaj grede smo spet opazovali podor  pri predoru Felbertauren, ki zgleda kar strašno. Ob pol devetih smo prispeli v Ljubljano in zaključili še en pester in zanimiv vikend raziskovanja Alp.

Spisal Tomaž







Ni komentarjev:

Objavite komentar