Monte Jama, 21.3.2015

Monte Jama 1167 m

PD Rašica

udeleženci: Leonida, Vida J., Elvir, Jože, Vida P., Ladka, Kinč, Irena, Tomaž
trajanje: 5 h 40 min
višinska razlika : cca 940 m

Tokrat smo se odpravili na konec Zahodnih Julijskih Alp, na Monte Jama nad križiščem doline Reklanice in Železne doline. Ker je bilo na internertu zaslediti da je pot neprehodna sem se v sredo namenil na ogledno turo in ugotovil da je pot na nekaj mestih podrta, a prehodna.

Tako smo se v soboto že ob 5h zjutraj odpravili na pot. Zgodnja ura je bila zaradi Planice in z njo povezano gnečo na cesti v Zgornjesavski dolini. No, nekaj gneče je bilo že na jutranji kavi na OMV Radovljica, nekaj pa na cesti proti Planici. A ko smo v Ratečah prečkali italjansko mejo smo bili na cesti praktično sami.

Po stari cesti smo se zapeljali v Kluže / Chiusaforte in nato čez reko Belo / Fella v Reklanico / Raccolana. Parkirali smo pod avtocestnim viaduktom, kjer avtocesta pride iz tunela pod Monte Jamo. Tu se tudi začne pot številka 644. Ta je sicer brez razgledov, a zelo prijetna in ne prestrma.

Pot je stara mulatiera iz časov prve svetovne vojne in preko škrbine Monte Jama vodi do vasice Patoc. Do škrbine smo prispeli v dveh urah in nato rabili še 15 minut po neoznačeni stezici na vrh Monte Jame. Iz vrha je dve minuti do jasice, kjer je vzletišče za jadralne padalce in nekakšen pokrit piknik prostor.

A tudi če bi imeli s sabo čevapčiče, vreme ni bilo naklonjeno pikniku saj je bilo oblačno in hladno in žal brez razgleda. A dobre volje ni manjkalo. Sestopili smo nazaj do poti 644 in po njej nadaljevali do vasice Patoc.

Gre za luštno furlansko vasico, ki je obnovljena in vzdrževana, poseljena pa bolj slabo. Zgleda da stavbe v glavnem služijo kot vikendi. Po ogledu vasice in vaškega pokopališča smo sestopili po poti 620 ki se spušča po slikoviti soteski potoka Patoc.

Tako smo zaokrožili okrog Monte Jame in po 5 urah in 40 minutah prišli nazaj do našega izhodišča v vasico Reklanico. Nazaj grede smo izvedeli da so naši orli v Planici zmagali in da je bila samo ena serija, kar je pomenilo da se je promet že sprostil.

Res smo brez težav prišli mimo Planice in izlet zaključili v piceriji Gorenc v Kranju. 


Spisal Tomaž




Turska gora skozi Turski žleb, 14.3.2015

Turska gora, 2251 m

udeleženci: Nevenka, Mateja, Marjan, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 1450 m
dolžina: 14,2 km  

V iskanju vremenske luknje smo našli Tursko goro in Turski žleb. Nekaj standardnih udeležencev je manjkalo, Janez zaradi nesrečnega padca z lestve med obrezovanjem drevja.


Prisotni na turi smo se zbrali ob 5h zjutraj in preko kave v Kamniku zapeljali v Logarsko dolino. Pripeljali smo se do planšarije Logarski kot, naprej ni bilo spluženo.

Bilo je kar nekaj avtomobilov s pohodniki in turnimi smučarji, obetal se je lep sončen dan. Kjjub temu da smo imeli podaljšano pot smo bili v uri in deset minut že pri koči na Okrešlju. Po kratkem postanku smo nadaljevali proti žlebu.




Razmere so bile precej dobre in hitro smo napredovali po melišču. Nekje pod žlebom smo si namestili opremo in nadaljevali. Kljub veliki obljuenosti smo bili v žlebu skoraj sami, ostali so bili nekje pred nami ali pa precej za nami. Na izstopu iz žleba na soncu smo pomalcali, vse okoli pa so se podili oblaki.

Malo presecečeno smo gledali "junaka", ki je iz žleba prilezel brez derez in brez cepina in jo tak mahnil naprej proti Rinkam. Mi smo se usmerili proti Turski gori. Razmere na južni strani niso bile tako dobre, kložast sneg, zgoraj skorja, spodaj stiropor.

V 4 urah od izhodišča smo stali na vrhu urske gore in še zmeraj je bilo nad nami sonce okoli pa oblačno. Tako so Rinke, Skuta, Brana in Mrzla gora le občasno pokukale iz oblakov. Sestopili smo do vstopa v Žleb, kjer smo srečali Braneta in Katjo, ki sta izgleda imela popoldanski abonma na Turski gori.

Po kratkem duhovičenju smo nadaljevali vsak v svoji smeri. Dobre razmere so dopuščale hiter sestop v žlebu in že smo bili na soncu pred kočo na zasluženem pivu. Kmalu se je vreme pokvarilo in naenkrat ni bilo več tako prijetno. Hitro smo sestopili in v dobrih sedmih urah končali turo.

Spisal Tomaž


Brinica / Monte Briniza, 7.3.2015

Velika glava / Monte Testa Grande 1565 m,
Brinica / Monte Briniza 1636 m,

udeleženci:  Boštjan, Peter, Slavko, Srečko, Mateja, Tomaž, Marjan G, Nevenka, Maks, Sašo
trajanje:  7 h 15 min
višinska razlika: cca 1270 m
dolžina: 13 km

Tokratna tura je nadomestila v Letnem programu načrtovano turo na  Sternspitze (2497 mm) z izhodiščem v St. Peter (Rennweg am Katschberg). Vremenske razmere v Avstriji so bile nekaj dni pred turo zaradi močnega vetra tako slabe, da se je nevarnost plazov povečala na tretjo stopnjo in tura zaradi prevelikega tveganja ni bila izvedljiva.

Brinica, naš tokratni nadomestni cilj, poimenovana tudi Viškorška gora, je najvišji vrh v zahodnem delu grebena Stola / Gran Monte. Celoten greben se razprostira v dolžini 34 km med Sočo na vzhodu in Terom na zahodu. Južna pobočja so večinoma gola in se spuščajo proti Breginju in rečici Cornappo, na severu pa so poraščena in se spuščajo v Učjo, dolino Belega potoka in dolino potoka Meja.

Po celotnem grebenu poteka pot, posamezni vzpetine v grebenu pa se le malenkostno dvigajo in spuščajo. V zahodnem delu grebena Stola se poleg ostalih vzpetin nahaja tudi Velika glava, ki ji proti vzhodu sledi več vzpetin Brinice.

Zahodni del grebena se konča s sedlom Križ (1540 m), na katerem stoji velik križ, viden tudi od našega izhodišča v kraju Viškorša / Monteaperta. Razgledi z vrha Brinice so podobni razgledom z ostalih vzpetin v grebenu.  Na severu in severozahodu so vidne gore Julijcev, na dlani pa imamo greben in divje stene grebena Muzcev.

Zbrali smo se ob 5:30 v Šentvidu in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti Trstu. Zgodnji uri primerno smo se ustavili še na tradicionalni kavi, tokrat na OMV bencinskem servisu.

Po prečkanju mejnega prehoda smo pot nadaljevali po italijanskih avtocestah do Udin in od tam proti Monteaperti, kjer smo se ustavili na parkirišču pri cerkvi.

Glede na prvotno načrtovano turo smo ob pogledu na kopna južna pobočja polovico »bojne opreme« pustili v prtljažnikih avtomobilov (lavinsko opremo, drugi cepin, krplje). Nekateri pa niso opustili upanja in so vseeno vzeli še krplje.

Odločili smo se za krožno pot s prečenjem dela grebena. Za vzpon smo izbrali zahodno pot s številko 710, ki je precej strmejša od vzhodne poti (mulatjere) s številko 711. Pot 710 se je nad gozdno mejo precej hitro postavila pokonci, vendar nas to ni oviralo pri vzponu na našo prvo vzpetino v grebenu, imenovano Velika glava.

Prečenje grebena do Brinice ni zahtevno, saj se je potrebno skale oprijeti le na nekaj mestih, vendar pa je nevarnost predstavljal kložast sneg in poledenele trave  na severni strani in vrhu grebena. Dodatna mera previdnosti ni bila odveč predvsem zato, ker se nismo odločili za uporabo derez.

Vsekakor pa je bila koristna demonstracija uporabe krpelj. Na vrhu pa nas je, kljub močnemu vetru v bližnji Sloveniji, pričakal le mestoma zmeren veter in čudoviti razgledi.






Skupinska fotografija pa je botrovala neljubi nesreči, saj je Srečku iz žepa nesrečno padel mobitel, ki se je po kložastem snegu severnih pobočij z vrtoglavo hitrostjo odpeljal nekam proti dolini.

Kljub intenzivnemu iskanju mobitela nismo našli. Sestopili smo proti sedlu Križ, od koder smo sestop nadaljevali  po poti 711 do izhodišča pri cerkvi v Viškorših.

Na parkirišču smo se osvežili, pospravili nahrbtnike in opremo, vse skupaj strpali v prtljažnike avtomobilov ter odbrzeli proti Sloveniji. Obvezno analizo ture smo tokrat opravili v Dolenji vasi pri Senožečah.

Spisal Sašo