Boskovec, 25. 2. 2012

Mozirska koča na Golteh 1356 m, 
Boskovec 1587 m

udeleženci: Gregor, Dragica, Darja, Janja, Tomaž, Paz
trajanje: 6 ur 5 min
višinska razlika: 1120 m
dolžina: 13,6 km

Sobota, nevarnost plazov tretje stopnje, v Ljubljani napovedanih 17 stopinj, hmmm le kam bi lahko šli? Tokrat nam naš prvi vodnik postreže z vsem znanim vrhom Boskovec.





V Kamniku na OMV-ju, v pričakovanju Janja ter Jixa, se izprsi novinka med voluharji in nas počasti s kavico ter rogljčki. Razdelimo se na mlajše dečke ter deklice in gas 180 na uro proti Mozirju. Po tretjem obračanju se vseeno s Tomažem odločiva, da povprašava domačinko za kak koristen nasvet pri iskanju izhodišča.

Mamca nama hitro razloži, da naša pot je pa tako ledena in da so markacisiti že tako stari ratali, da nobeden več ne skrbi za markacije kaj šele za pot. Odločimo se spremeniti izhodišče in zaradi praznega kestla bencina start prestavimo kar pod gondolo na Golte.

Z vzorno urejenega parkirišča se hitro poženemo po markirani asfaltirani cesti proti Mozirski koči. Ker nas je na turi v mislih spremljal naš Robi, se odločimo, da mu na vsako polno uro pošljemo kako lepo fotografijo katera bo blagodejno vplivala na njegovo koleno. Po dveh urah premagovanja snega, čofte, ter blata prispemo do koče.

Na poti nas je spremljal sonček pa tu in tam kak oblakec ter super temperature. Od koče še kako urco in prispemo na vrh. Tabla Boskovec nas prepriča, da smo res na cilju kjer iz prve roke dobimo informacije, da vrh ni v slovenski transferzali. Žal je razgledni stolp v precej slabem stanju in smo morali malinove bonbončke pojesti kar na tleh.

Skupinska fotka in že gremo nazaj do koče. Pade odločitev, da zaradi sonca in ugodne lege klopce nama s Tomažem pripada pivce. Še šprint čez blatna pobočja in smo pri avtu.Turca je bila super, punci sta ubogali tudi brez pravega frajerja in še vedno se sprašujem zakaj jaz pišem tale potopis, ne pa kaka novinka grrr.

Spisal Gregor

Fotografije Tomaž

Grmada, Šmarna gora, 18. 12. 2010

Grmada, 676 m
Šmarna gora, 669 m

udeleženci: Tadej, Gregor, Tomaž, Paz, Kali
trajanje: 2h 37hmin
višinska razlika: cca 470 m
dolžina: 5 km

Sobota zjutraj, kava ob osmih v Kavalu, prideva s Tadejem sama. Pa kje hodijo vsi? Po telefonskem klicu nama prvi vodnik sporoči, da so vse udeleženke odpovedale zaradi preveč snega vendar doda, da pride na kavo.

Sestankujemo kaj bomo? Ampak od doma je treba it, kidal sigurno ne bom, bodo že sosedje:) Po dolgi kavici se odločimo, da glede na količino snega in težav s parkingi gremo kar na Tacenski Matterhorn.

Kot pravi planinci se pripeljemo z avtom do vznožja, nataknemo gamaše in v hrib. Varnost je vedno na prvem mestu, zato me kod laika šolana gornika postavita vmes in dolg hud vzpon se začne.

Med padanjem snega za naše vratove mi demonstrirata par vozljev na gojzarjih ter me opominjata na odpeto gamašo. Res, da nam je drselo, vendar nam je pot na Grmado olajšala misel na topel čaj na vrhu.

Kljub nekaj pasje trme nam uspe osvojiti vrh in sledi pot proti Tacenskem Matterhornu. Malo v strahu, ampak vseeno prečimo travnik na sedlu in odšprintamo na vrh. A smo si zaslužili? "Dej tri kuhančke". Malček počitka in po celem snegu nazaj v dolino.



Za konec še obračunamo z Anjo v Kavalu, saj kidanje snega res ni izgovor. Lep sobotni izletek.

Spisal Gregor

Fotografije

Dobrča, 14. 2. 2010

Dobrča 1634 m, 
Koča na Dobrči 1478 m

udeleženci: Gregor, Tadej, Robert, Tomaž, Renata
trajanje: 6 ur 40 min
višinska razlika: 1000 m
dolžina: 10,4 km

Spet nedelja in spet pot pod noge. Zbor ob sedmih na standardni lokaciji in takoj po vrhniški minutki se odpravimo mimo Voklega v vasico nad Tržičem.

Pohod na Dobrčo se je začel z meglico, zimskimi temperaturami, ter strmim klancem na katerem se marsikdo premisli in pospravi sendvič raje v nahrbtnik.

Vrh je dokaj obiskan in gaz do kolen je bila kar lepo narejena celo pot. Ob težkem pričakovanju koče smo jo po slabih dveh uricah res ugledali in prav tako sončne žarke za celih 15 minut.

Vztrajna vodička nas je nato z urnim tempom gnala na sam vrh ter lepo popisala v knjigo. Robi je dokazal, da mu res manjka plavanja, ter spotoma izvedel skok "na ploh u ceuc".

Mudilo se nam je naprej .... na Tržiške škampe... V urci smo se okrepčali ter v zahvalo za vodenje na vrh vodički podarili nekaj planinske literature.

S polnimi želodci smo se polžki odkotalili proti dolini, kjer na poti s Tadejem ugledava lovsko opazovalnico. Prav zanimivo vendar z nje sva zagledala čez par minut tri divje Karibuje kako drvijo proti dolini.

Skobacamo se v avto in na pol odspimo do Ljubljane. Za finiš se nam je pod Šmarno goro še en stari ata pobližje pogledal v stransko ogledalo in lepa nedelja je mimo.

Spisal Grega

Fotografije Tadej

Fotografije Tomaž