Rifugio Corsi 1.854 m,
Viš / Jôf Fuart 2.666 m
PD Rašica
udeleleženci: Marjan, Marko, Deja, Stojan, Klavdija, Matjaž, Nevenka, Milena, Vasja, Leopold, Alenka, Anita, Janez
višinska razlika: cca 1650 m
trajanje: 9 h 50 min
S posebnim veseljem sem prišel na to turo, ker je naša skupina pred leti že bila na Višu, mene pa takrat ni bilo zraven. Zato sva se s kolegom kasneje zmenila, da bova šla sama.
Žal se to nikoli ni zgodilo. Ob petih zjutraj smo se iz Šentvida odpeljali skozi Kranjsko goro in Rateče, brez pregleda na meji, do predmestja Trbiža (Tarvisio) odtod pa levo v smeri prelaza Predel.
Pred Rabeljskim jezerom smo se odcepili desno in ob jezeru nadaljevali proti Neveljskem prevalu (Sella Nevea). Nekje na pol poti se neha asfalt.
Tu smo zavili desno, pri dobro označenem odcepu za kočo Corsi in križu na skali. Naprej pelje makadamska cesta, vožnjo pa smo zaključili pri zapornici, ki je bila sicer odprta.
Startali smo nekje na višini tisoč metrov po cesti, po kateri tudi oskrbujejo planino in kočo Corsi. Sprva je nekaj strmih serpentin, ki so deloma makadamske in na ovinkih betonske.
Naprej je cesta manj strma, pa spet betonska, po gozdu, brez razgleda, kar je postalo že dolgočasno, dokler nismo prišli iz gozda, na Viško planino, 1530 m.
Na planini je spodnja postaja tovorne žičnice, ki oskrbuje kočo Corsi. Zato se tudi cesta tukaj konča. Mi smo nadaljevali desno proti koči, najprej malo spusta, potem smo prečkali nekaj hudournikov in se usmerili strmo navzgor.
Gozdna pot počasi preide v borovo ruševje, ki je vedno redkejše. Tako smo prišli do skalovja, kjer je nekaj jeklenic, odprl pa se je tudi razgled na jug proti našim zahodnim Julijcem.
Po dobrih dveh urah smo prišli do koče Corsi na višini 1874 m, ki pa je bila zaprta. Samo krajši postanek smo si privoščili, nato pa po poti 627 zelo strmo navzgor. V nadaljevanju je bilo še kar nekaj razcepov, morali smo zelo paziti, da nismo zašli.
Strmo smo se vzpenjali. Tu je sedem odsekov z jeklenicami, vmes je treba nekaj delov preplezati, preiti preko neugodnega nizkega okna, kjer sta se 1.4.2017 ponesrečila dva znana slovenska gornika, Igor Zlodej in Tatjana Maze (spominska tabla).
Proti vrhu smo zavili levo in se v ključih, po skalnatem in krušljivem terenu povzpeli na vrh Viša, (Jof Fuart) 2666 m. Za pot smo porabili slabih pet ur. Žal eden od članov zaradi težav ni mogel do vrha.
Vreme je bilo med vzponom zelo lepo, z lepim razgledom na Karnijske Alpe in naše Julijce. V bližini se vidi Montaž, Nabojs, Kamniti lovec in Svete Višarje pod njim.
Na vrhu Viša je velik križ in Marijin kip, kar smo v teh gorah že videli (Monte Re), sicer pa stožčast vrh ne nudi veliko prostora.
Kmalu so vrhove začeli zagrinjati oblaki, zato smo tudi postanek skrajšali in se odpravili navzdol po isti poti, kot smo prišli. Po grušču je hoja navzdol zahtevala še večjo previdnost.
Kmalu smo prišli do našega sopotnika, ki z nami ni delil razgleda na vrhu. Skupaj smo sestopili do koče Corsi. Tu pa smo izbrali krožno pot, zahodno od poti vzpona proti Nevejskemu sedlu, nato pa na razcepu na pot št. 628.
Sprva po mulatjeri, ostanek iz prve svetovne vojne z nekaj razvalinami utrdb, potem pa po travnati zelo strmi stezi do Viške planine. Na tej poti tako navzgor kot navzdol so nam pozirali kozorogi, nekaj samotarjev in tudi skupina sedmerih živali.
Za razliko od plašnih gamsov so kozorogi mirni, zvedavi. Lahko smo jim prišli zelo blizu. S planine smo se vračali po isti cesti, kot smo šli navzgor, po nič prijazni, trdi betonski cesti do našega izhodišča.
Za celo turo smo porabili 9 ur in 50 minut. Na povratku smo se ustavili na pijači pri Rabeljskem jezeru in se poslovili od člana iz Gorice, ki se nam je zjutraj prav tukaj pridružil. Tudi tokrat na meji ni bilo kontrole. Analizo ture smo napravili v gostišču Gala pri Lescah.
Spisal: Janez
Fotografije Marjan
Fotografije Matjaž
Fotografije Marko
Ni komentarjev:
Objavite komentar