Hochlantsch 1.722 m,
Zachen Höhe 1.601 m,
Gasthaus Steirischer Jockl 1.398 m
PD Rašica
udeleženci: Janez, Alenka, Marjan, Katarina, Gašper, Marko, Milena, Tomaž, Deja, Stane, Miro, Matjaž, Nataša, Branko, Anita
trajanje: 7h 50min
višinska razlika: cca 1.000 m
dolžina: 13,3 km
Zaradi epidemije je zadnjo oktobrsko soboto z nekaj mesečno zamudo le prišla na vrsto tura na 1722 m visoki Hochlantsch, ki leži v osrednjem delu avstrijske dežele Štajerske. Privlačnost gore ni višina, ampak zelo znana in atraktivna ferata, označena s težavnostno stopnjo C/D.
Kar lepa četica se nas je z zbirnega mesta odpeljala preko Maribora in Šentilja (tu je bil postanek za jutranjo kavico), mimo Graza, po dolini Mure in v dolino Breitenau, ki je naravni rezervat. Vzpenjali smo se po ozki gorski serpentinasti cesti do parkirišča pred osamljeno, z zapornico zagrajeno kmetijo.
Prišli smo v skalno sotesko, ki je naravni spomenik od 1976. leta in del zaščitenega rezervata Almenland. Začeli smo po markirani gozdni poti med zelo visokimi smrekami, katerih veje so bile samo v vršnem delu. Kasneje smo prišli v javorjev gozd, listje je bilo že na tleh.
Kmalu smo prispeli do razpotja, naravnost je markirana pot, levo pa ferata, imenovana Franz Scheikl Kletersteig z opozorilno tablo „samo za izurjene“. Sem smo se podali ravno zaradi te ferate, zato smo zakorakali strmo navzgor do mogočnega ostenja, kjer smo se primerno opremili.
Nadeli smo si plezalni pas, samovarovalni komplet, rokavice za ferate in čelado, palice pa smo pospravili. Začetek je kar konkreten s težavnostjo C, v nadaljevanju je težavnost malo nižja, to pa se v posameznih odsekih več ali manj ponavlja.
Nato smo se spustili 50 metrov nižje in počakali, da se je zbrala cela ekipa. Bili smo pred zadnjim, najtežjim delom, navpično pred nami. Opazovali smo tri planince, ki so se mučili v zaključnem delu.
Eden od njih je imel očitno težave, kar dolgo je poskušal rešiti ta del, celo zdrsnil je, pa ga je varovalni pas zadržal na jeklenici. Za trenutek smo kar obmolknili, saj je to čakalo tudi nas.
Končno pa so le uspeli. To je zelo ozek, izbočen greben, prepaden na obe strani, z zelo gladko skalo. V enem delu ni prostora za stopinjo in mora to rešiti moč rok. Ko smo obvladali ta del, se je ferata zaključila. Dva najtežja dela je mogoče tudi obiti. Tega se je par naših članov tudi poslužilo.
Minilo je kar nekaj časa, da smo se vsi zbrali. Med skalami in borovjem smo nadaljevali do grebena in po njem na zastavljeni cilj, Hochlantsch 1722 m. Tudi sam vrh je ena sama skalna gmota, dostopna s pazljivim korakom.
Za pot smo porabili 3 ure in 50 minut. Zaradi lepega vremena smo imeli tudi zelo lep razgled. Posebno lep je pogled na planino Teichalm z istoimenskim jezerom in kočo. To naj bi bila največja pašna planina v Avstriji.
Hladen veter nas je pregnal malo nižje, kjer smo napravili počitek in okrepčilo ter naredili plan za povratek. Imeli smo še toliko časa, da smo nadaljevali proti planini Teichalm do vrha Zachen Höhe, visokega 1601 m.
Vrnili smo se po grebenu, za kar smo porabili uro in 45 minut. Za povratek smo izbrali turistično pot. Ta nas je do izhoda iz ferate peljala po isti trasi, potem pa zahodno proti sedlu in koči Steirischer Jockl.
Koča sicer ni bila odprta, stoji pa na lepi, razgledni terasi, kjer je bilo na razpolago samopostrežno pivo. Nadaljevanje je kar zanimivo. Imenuje se „romarska pot“, in sicer po cerkvici „Schusselbrunn“, vgnezdeni med skale na višini 1388 m.
Je zelo prikupna in v celoti izdelana iz lesa. Obnovljena je bila leta 1882 in je zelo obiskana. Do nje pripelje steza z 290 stopnicami, ki so zaščitene z ograjo. Po njej smo tudi mi sestopali do parkirišča.
Turo smo zaključili po dobrih sedmih urah. Domov smo se peljali tudi ob ozkotirni električni progi, ki je bila zgrajena leta 1913. Danes služi le turistom od kraja Mixnitz do San Bernarda. Analizo ture smo opravili na Trojanah.
Spisal: Janez
Fotografije Marjan
Fotografije Matjaž
Fotografije Gašper
Fotografije Tomaž
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar