Dom na Kofcah, Kofce gora, Veliki vrh, 25.4.2010

Dom na Kofcah, 1488 m
Kofce gora, 1967 m
Veliki vrh 2088 m

udeleženci: Tomaž, Robert, Primož
trajanje: 7h 25min
višinska razlika: cca. 1350 m


Skupina najbolj vztrajnih se je odločila obiskati Veliki Vrh nad Kofcami. Ob šesti uri zjutraj se je pome pripeljal Tomaž, odšla sva še po Robija, ki je kot ponavadi kadil in čakal pred hišo.

Na poti po gorenjki smo se ustavili še v mondenem Marcheju na kavi in ugotavljali, če ni morda »dress code« razlog za našo maloštevilčnost. Naj omenim da tu ni mišljena izbira oblačil, ampak obvezna uporaba cepina in derez pri morebitni udeležbi.

Nadaljevali smo našo pot skozi Tržič in Dolžanovo sotesko, slednja je zanimiva zaradi posebne kamnite strukture, skozi njo pelje takoimenovana geološka pot. Nekje na koncu Dolžanove soteske in malo pred vasjo Jelendol smo pustili avto ob cesti.

Štartali smo s hojo v nekoliko strm hrib, kolovoz se je sčasoma spremenil v gozdno stezico, tempo je bil  nadpovprečen, kar se je kasneje obrestovalo v negativnem smislu, saj nas je zato Veliki Vrh malo bolj matral. Prišli smo do travnika, kjer se nam ni izmaknila lovska preža, povzpeli smo se nanjo in naredili nekaj fotk s posebno UFC tehniko.

Zatem smo nadaljevali po makadamski cesti in mimo nekega manjšega zavetišča, nato se je spet začela gozdna steza, kmalu pa smo prispeli do planinske koče na Kofcah. Tu smo na hitro spili čaj in krenili na Veliki Vrh. Tomaž je predlagal strateški napad po grebenu z južne strani, ki se je izkazal za nekoliko nevarnega, saj bi nepravilen korak lahko za nerodneža pomenil hitro in neprostovoljno spremembo nadmorske višine.

Zdaj mi je jasno, zakaj nismo ob čaju dobili tudi sadnega dodatka. Težave je malo povzročal še sneg, ki ga je bilo ponekod več kot pol metra. Pri hoji po robu velikega grebena Košute sva s Tomažom pohodne palice zamenjala s cepini, le Robi je pogumno obdržal palice in se potuhnjeno oddaljil. Po približno dveh urah hoje smo prispeli na cilj.

Lepo so bili vidni vrhovi okoli nas. Pri vrnitvi smo greben na južni strani obšli. Seveda brez ponovnega obiska koče na kofcah ni šlo. Tokrat je bilo delno krcato, kakor bi rekel Dule, nabralo se je namreč nekaj ljudi. Ob standardnih kompletkih čaja in vitaminov, smo podebatirali o nevarnostih motociklizma, kjer sva kot motorista prišla na svoj račun posebno jaz in Robi.

Zatem smo počasi zapustili Kofce ter se vrnili v dolino. Tokrat smo Tržič zapustili brez dodatnih postankov, čemur je botrovala utrujenost, malo tudi zaradi večernih zabav prejšnjih dni. Tako se je naš gorniški izlet zaključil.

Spisal Primož


Mala Jerebica, 17.4.2010

Mala Jerebica, 1786m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Blaž, Edo, Janez, Maks, Marjan, Matic, Primož, Tomaž 
trajanje: 7h 20min
višinska razlika: cca 1270 m





Potoška gora, Planinska koča Iskra na Jakobu, 11.04.2010

Potoška gora, 1283 m
Planinska koča Iskra na Jakobu, 964 m


udeleženci: Luka, Janja, Jix, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 3h 36min
višinska razlika: cca 760 m

Že na četrtkovi turi na Srednji vrh in Cjanovco sva z Robijem naredila plan za nedeljo, Sv. Jakob in Potoška gora. Glede na slabo vremensko napoved in študijske obveznosti bo to kar prava destinacija.




Zjutraj smo se dobili na običajnem mestu in se odpeljali proti Preddvoru. V Pumpa pubu v Tupaličih se nam je pridružila še Janja.






Po klasičnem čakanju, da kadilci opravijo z obredom, smo se le odpravili do parkirišča pri Domu starejših občanov Preddvor, ki je bilo že precej polno, zato smo parkirali nekoliko višje ob cesti.

Suvereno smo se zapodili v hrib, sploh Jix, ki je poln energije letal gor in dol. Koči Iskra na Jakobu smo se izognili in šli direktno na Potoško goro. Na grebenu je zoprno pihalo, a to nas ni ustavilo in v uri in petnajst minut smo bili na vrhu Potoške gore.




Na vrhu se nismo zadrževali prav dolgo, raje smo jo ucvrli navzdol do koče na čaj in košutnik. Vreme se je menjavalo, sonce, veter, sneg in na koncu nas je v dolino pregnal mraz.

Med sestopom sta Luka in Primož zaostala in ko smo ostali prišli do avtomobilov smo počakali da prideta. A niju kar ni in ni bilo.  Čez čas mi je zazvonil telefon in Primož je sporočil da sta nekoliko zašla in da prihajata do nekega belega dvorca. Beli dvorec je dom starejših občanov, do katerega pa sta prišla od zadaj.

Varnostnik, ki je opazil njuno zmedenost oziroma je verjetno iz izkušenj prepoznal prve znake demence, ju je velikodušno spustil čez sicer varovano dvorišče do parkirišča, kjer smo ju čakali. Od tam smo se odpeljali še na kavo k Janji v Novo vas in tako zaključili prijetno nedeljsko druženje.

Spisal Tomaž





Srednji vrh, Cjanovca, Hudičev boršt, 8.4.2010

Srednji vrh, 1853 m
Cajnovca, 1820 m
Hudičev boršt, 1328 m

udeleženca: Tomaž, Robert
dolžina: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m


Lepo vreme je pripomoglo, da sva jo ta četrtek namesto v službo mahnila v hribe. Ob sedmih zjutraj me je Tomaž pobral pred mojim domom in že sva veselo brzela proti Mačam, najinem tokratnem izhodišču.

Razen planiranega postanka na Petrolovi bencinski črpalki namenjenega srebanju jutranje kave, sva imela ob pomoči “modrih angelov” še en neplanirani pit – stop.

Zaradi nepravilnega položaja varnostnega pasa voznika bo le ta (ne bom z prstom kazal kdo ni bil pripet) pomagal filati obubožan Pahorjev proračun.

Oba pripasana sva se kmalu pripeljala na parkirišče v Mačah, si oprtala nahrbtnika in zagrizla v hrib. Pot proti Srednjem vrhu je precej strma, tako da sva kajkmalu lahkotno kramljanje nadomestila z precej glasnim sopihanjem.

Približno 1200 m visoko sva naletela na pomrznjen sneg, si nadela dereze, se nadihala in jo mahnila naprej. Kmalu sva prišla na planoto





Dolga njiva kjer sva se parkirala pred malo planšarsko kočo, pomalicala in se pomartinčkala na soncu.

Do vrha sva imela še slabih tristo višinskih metrov lepe poti po pomrznjenem snegu. Ob enajstih sva bila na z soncem obsijanem Srednjem vrhu.





Močno sonce je odtajalo skorjo na snegu zaradi česar se nama je na nadaljni poti na Canjovco in naprej pri spustu čez Zaplato do Hudičevega boršta pošteno udiralo.





Del spusta pa sva opravila po zadnji plati. Enkratno, morte probat. Ob obilici Tomaževih službenih telefonskih klicev je bil zame zanimiv le eden, ko ga je sodelavec malo čez trinajsto klical če gre na malico.




Ni razlage, ki bi utišala moje zbadanje v smislu “a če si v službi je kej več efekta kod takrat ko te ni”. Smešno, no vsaj meni, pa tudi Tomaž se je še dober kos poti hihital.

Še pijača v Pumpa pubu in lep  izlet v krasnem vremenu je bil zaključen.

Spisal Robert

  






Sv. Lovrenc, 4.4.2010

Sv. Lovrenc (Gora nad Polhovim Gradcem), 824 m

udeleženca: Tomaž, Primož
trajanje: 2h
višinska razlika: cca 450 m



S Tomažem sva se odločila, da obiščeva Goro nad Polhovim Gradcem. Ob znosni 8 uri in 15 minut zjutraj sva se najprej ustavila na kavi v Biljardnici Kaval, zatem pa krenila proti Polhovemu gradcu.

Parkirala sva ob znameniti graščini in sprva hodila po asfaltirani cesti do grajskega vodnega zbiralnika na robu vasi, nato sva zavila na gozdno pot. Namen je bil Goro okupirati iz zahodne strani po grebenu.

Sčasoma je makadamska pot postala stezica, spremenil se je nekoliko tudi naklon. Sledil pa je za moj okus bolj zanimiv del poti, strmi greben, ki kakšnemu razvajenemu ravninskemu sprehajalcu že ne bi bil več všeč.

Pot po grebenu ne traja dolgo, kmalu sva prišla do cerkvice na vrhu, Sv.Lovrenca. Tomaž se je pogumno lotil zidu in ga preplezal spretno kot pajek, kar kaže na to, da v planinskem društvu ni prešprical plezalnih ur.

Odprl se je lep razgled na okoliške hribe in doline. Nisva se dolgo zadrževala na vrhu, sestopila sva po klasični poti.

Pod vrhom je manjši gostinski objekt, žal pa je bil zaprt, zato sva nadaljevala pot v dolino, brez tekoče problematike seveda ne gre, zato je bil obisk Pratkarja v Polhovem Gradcu dobra izbira.

Ob pivcu sva obdelala lep del švicarskih alp, potem pa prijetno pomladansko utrujena počasi krenila proti domu.

Spisal Primož 


Volnik, Ostri vrh, Gradec, Sv. Lenart, 3.4.2010

Volnik (Monte Lanaro), 546 m
Ostri vrh (Monte Voistri), 499 m
Gradec (Monte Coste), 410 m
Sv. Lenart (Monte San Leonardo), 402 m

udeleženca: Primož, Tomaž
trajanje: 4h 13min
višinska razlika: cca 560 m

V četrtek me je klical Primož iz društva in mi predlagal da bi mu v soboto delal družbo na ogledni turi na Tržaškem Krasu. Hitro sva se dogovorila in se v soboto ob 6h zjutraj dobila pred trgovino na Brodu. Nekaj minut sva čakala še Robija, ki naj bi tuidi šel. A njega ni bilo od nikoder in na telefon se ni javil. Očitno se je včeraj nekje zataknil sva menila in se odpravila na pot.

Po jutranji kavi v Marcheju na Ravbarkomandi sva se prek Fernetičev zapeljala v Italijo. Hitro sva zavila s glavne ceste in se znašla med slovenskimi zamejskimi vasicami. Tu živi večinoma slovensko prebivalstvo, tudi italjanska imena vasi so samo drugače zapisana slovenska imena.

Parkirala sva v vasici Zgonik (Sgonico) in se po pti številka 40 podala na greben. Na grebenu ki ni mejni, poteka nekaj sto metrov v Italiji, sva zavila na pot številka 3, ki preči ves greben od Sv. Lenarta do Volnika. Po njej sva po skupaj eni uri prišla na Volnik.

Vrh je razgleden ima pa tudi mini razgledni stolpič. Na stolpiču je tabla z opisom okoliške flore in favne v slovenskem in italjanskem jeziku. Po krajši pavzi sva jo mahnila nazaj po poti številka 3. Mimo grede sva pobrala še Ostri vrh, ki pa ni razgleden kot obljublja italjanski zemljevid. Vrnila sva se na trojko in po njej mimo mesta, kjer sva se ji zjutraj priključila, nadaljevala gor in dol po grebenu.

Med potjo sva skočila še na Gradec, ki tudi ni razgleden, na koncu pa sva prišla še do Sv. Lenarta, ki je najnižji od vseh vrhov v grebenu, vendar najbolj razgleden. S Sv. Lenarta sva se spustila v vas Samotorca (Samotorza).

Tu se bodo pohodniki izkrcali iz avtobusa, ko bo Primož vodil društveni izlet in jo mahnili po grebenu proti Volniku z njega pa v slovenijo, v vas Voglje, kjer jih bo počakal avtobus.

Naju pa je čakalo kakšnih 5 km pešačenja po asfaltni cesti do Zgonika. Je pa to menda koristno, ker peš najbolje vidiš, če je cesta dovolj široka za avtobus. Med potjo sva prečila še precej raztegnjeno vas Salež (Sales).

Skupna imenovalca vseh teh vasi sta, da so zelo lepo urejene in da v njih živijo zavedni Slovenci, saj je v vsaki vasi spomenik žrtvam fašizma.

Po dobrih štirih urah vsa se vrnila v Zgonik, kjer ne manjka celo napis "Smrt fažizmu" na eni od fasad. Še na kavico v Sežano sva skočila, potem pa zaključila prijeten izlet na meni do sedaj neznani konec.

Spisal Tomaž