Nanos, 26.12.2010

Nanos, Vojkova koča, 1246 m

udeležanci: Gregor, Tomaž, Paz, Robert, Primož

trajanje: 4h 33min
višinska razlika: cca 690 m
dolžina: 10,85 km

Vreme tokrat ni bilo najboljše, zato smo se odločili obiskati nekoliko manj zahteven hrib (vsaj za nas izkušene gornike manj zahteven…), izbrali pa smo Nanos.

Zbrali smo se ter krenili proti Notranjskem. Iz avtoceste smo zavili pri izvozu Razdrto, nato pa peljali proti vasici Strane, kjer smo parkirali.

Sprva smo hodili po kolovozni poti, začela pa se je kmalu spreminjati v ozko gozdno stezo. Snega po poti nižje ni bilo veliko, višje kot smo bili, več je bilo napihanega snega, pihal pa je tudi močan veter.

Obiskali smo mimogrede še malo cerkvico svetega Brica, kjer smo imeli kratko čajanko. S seboj sem vzel dvoje derez, imel sem namreč namen testirati nove pohodniške dereze, ki se z močno elastiko samo nataknejo na čevelj, če pa se ne bi dobro obnesle, sem imel za rezervo s seboj še svoje navadne štirizobe.

Uporabili smo oboje, saj sem ene od derez posodil Gregorju, ki svojih ni imel s seboj, teren pa je bil zelo zrel za uporabo le-teh, pod sveže napihanim snegom je bila namreč pomrznjena prejšnja pošiljka snega.

Pot je bila dobro označena, kljub temu pa smo pot zaradi prekritosti težko sledili. Pomagal nam je Tomažev kuža Paz, ki je vsake toliko časa vtaknil glavo navpično v sneg, da je preveril, če smo še na poti ali pa smo jo zgrešili.

Pravi stezosledec in v kombinaciji s Šarminom popoln GPS sistem. Po dobrih dveh urah smo prispeli do Vojkove koče, kjer smo si pogreli premražene kosti, sam sem si privoščil pasulj s klobaso, Gregor je pospravil jabolčni zavitek odličnega izgleda, na kratko smo podebatirali.

Sestopiti smo sprva hoteli po drugi poti, vendar smo si premislili in odšli po isti poti nazaj v dolino. Ker dol grede nismo obuli derez, je sem in tja kdo od nas na pomrznjeni površini izvedel kakšen zanimiv lik. Ko smo prišli nižje, se je začelo nekoliko svetlikati skozi nizko oblačnost.

Da bi izlet zaključili kot se spodobi, smo se pred odhodom domov ustavili še v domačem okolišu v biljardnici Kaval, kjer smo se srečali še z našo gorniško kolegico Anjo, ki nas tokrat v hribe ni spremljala. Po prijetnem druženju v prazničnem vzdušju ob kuhanem vinu se je naš izlet tako zaključil.      

Spisal Primož



Smokuški vrh, 19.12.2010

Smokuški vrh, 1122 m


udeleženci: Anja, Gregor, Janez, Primož, Tomaž, Paz
trajanje: 4h 10min
višinska razlika: cca 630 m
dolžina: 8,84 km

Ker smo Smokuški vrh v soboto skenslali, smo se ga lotili v nedeljo. Ob 8h smo zbrali v Biljardnici. Brez zamude seveda ni šlo, zamudila je, jasno, edina ženska udeleženka.

Odpravili smo se v Begunje in še malo naprej v Poljče, kjer nas je pričakal kar konkreten mraz. Hitro smo se ogvantali in krenili, vendar kam? Z oznakami in markacijami tu po gorenjsko šparajo. Po začetnem tavanju smo krenili kar na blef po neki cestici. Kmalu se je od nje odcepila gaz in to je dalo slutiti da smo na pravi poti.

Počasi smo se ogreli, naredil se je tudi krasen dan. V slabe tričetrt ure smo bili pri cerkvi Sv. Petra nad Begunjami in si v domačiji pod cerkvijo privoščili čaj in malico. Paz je v neki skledi našel piškote tako da ni opazil da smo odšli in sem se moral vrniti ponj.

Mimo Sankaškega doma in lovske koče smo se podali proti vrhu. Mimoidoči planinec nam je povedal, da je do vrha le še nekajkrat po 5 minut. Na nekem odcepu se je v desno ponujala luštna bližnjica, ki kmalu ni bila več luštna, še manj pa bližnjica.

"Preračunavam" sem dejal in vrnili smo se na pravo pot in kmalu prišli na vrh. Na vrhu se je odprl lep razgled na Julijce. Po 15 minutah na vrhu je Janez pripomnil "Pa kje je ta Bled". Bled je bil sicer ves čas direktno pred nami.

Sestopili smo do Sankaškega doma in se ustavili na litru kuhanca in ga popili na terasi, saj se je med tem prijetno ogrelo. Po postanku je sledil hiter sestop kjer zaradi rahlo drsečega terena ni manjkalo akrobatskih vložkov.

Kar se tiče potopisa je to vse, koga vse smo na turi opravljali pa si preberite v depešah na http://www.wikileaks.si/

Spisal Tomaž



Grmada, Šmarna gora, 18.12.2010

Grmada, 676 m
Šmarna gora, 669 m

udeleženci: Tadej, Gregor, Tomaž, Paz, Kali
trajanje: 2h 37hmin
višinska razlika: cca 470 m
dolžina: 5 km


Sobota zjutraj, kava ob osmih v Kavalu, prideva s Tadejem sama. Pa kje hodijo vsi? Po telefonskem klicu nama prvi vodnik sporoči, da so vse udeleženke odpovedale zaradi preveč snega vendar doda, da pride na kavo.

Sestankujemo kaj bomo? Ampak od doma je treba it, kidal sigurno ne bom, bodo že sosedje:) Po dolgi kavici se odločimo, da glede na količino snega in težav s parkingi gremo kar na Tacenski Matterhorn.

Kot pravi planinci se pripeljemo z avtom do vznožja, nataknemo gamaše in v hrib. Varnost je vedno na prvem mestu zato me kod laika šolana gornika postavita vmes in dolg hud vzpon se začne.

Med padanjem snega za naše vratove mi demonstrirata par vozljev na gojzarjih ter me opominjata na odpeto gamašo. Res da nam je drselo, vendar nam je pot na Grmado olajšala misel na topel čaj na vrhu.

Kljub nekaj pasje trme nam uspe osvojiti vrh in sledi pot proti Tacenskem Matterhornu. Malo v strahu ampak vseeno prečimo travnik na sedlu in odšprintamo na vrh. A smo si zaslužili? "Dej tri kuhančke". Malček počitka in po celem snegu nazaj v dolino.



Za konec še obračunamo z Anjo v Kavalu, saj kidanje snega res ni izgovor. Lep sobotni izletek.

Spisal Gregor




Galetovec, 12.12.2010

Galetovec 1265 m,
Turn 1249 m
 

udeleženci: Tomaž, Paz, Robert
trajanje: 4h 15 min
višinska razlika: cca 860 m
dolžina: 13,97 km

Zjutraj ob 8.30 h me Tomaž pobere in “mahnemo” jo proti Gorenjski. Ustavmo se na bencinskem servisu Voklo na kavi kjer srečamo našega “kamerata” Tadeja. Odkar je “prešaltal” k alpinistom se bolj poredko vidimo. Ob zbadanju zaradi za nas pozne ure se poslovimo in oddrvimo vsak svojo pot.

Avto smo pustili v vasici Podklanec, saj je bila od tu naprej pot zaradi snega neprevozna. Tomaž je načrtoval vzpon na Galetovec po zahodni poti čez planino Za jamo.

Prvi del poti smo opravili po zasneženi cesti ter mimo uradnega parkirišča zavili v hrib. Kljub obilici snega je bil le ta zaradi nizkih temperatur pomrznjen tako, da smo proti vrhu napredovali z zavidanja vrednim tempom ter brez večjih problemov.

No ja, manjše probleme je imel Tomaž in sicer z vezalkami. Zaveže odvezano vezalko na levem čevlju, pa se mu odveže tista na desni nogi. Komaj “poštima” desni čevelj in že se pojavijo težave na levi nogi …




V uri in petinštirideset minut prispemo na vrh kjer se nam odpre krasen pogled na Bohinjsko Belo, Bled z jezerom in Stolom v ozadju ter Babjim zobom in Jelovico na desni strani. Spočiti, siti in odžejani se odpravimo naprej čez Turn počasi v dolino proti Bohinjski Beli.

Ob srečanju s turnim smučarjem Tomaž modro ugotovi “ti tale klanc se pa kr dobr pne”, družno sva ugotovila, da je povedano izpeljanka jezika imenovanega Zaleteljščica (uradni jezik plemena s Hudoščkove – opomba avtorja potopisa), pomeni pa, da je hrib po katerem smo mi sestopali, smučar pa se je dvigoval precej strm.

Ob modrovanju in razčlenjevanju besed novega jezika se je nadmorska višina hitro nižala tako, da smo se kmalu znašli pri slapu pod Iglico, od koder smo se spustili v Brezje.

Čakalo nas je še cca 4 km pešačenja po soncu skozi Zgornjo vas in Bohinjsko Belo do avtomobila, kjer smo zaključili današnji izlet.

Naš vodnik bi rekel “še se bomo pneli” ;))

Spisal Robi


Sabotin, 5.12.2010

Koča na Sabotinu, 560 m
Sabotin, 609 m

udeleženci: Andrej, Liljana, Matic, Aljoša, Tomaž, Paz
trajanje: 4h 55min
višinska razlika: cca 610 m
dolžina: 9,47 km

Zaradi muhastega vremena smo rašiško turo v Karavanke, na Visoki Kurji vrh in Mojstrovico večkrat prestavljali, na koncu pa zaradi snega prestavili na Sabotin, vrh nad Novo Gorico in Solkanom, nekdaj znanem po kamnitem napisu 'Naš Tito'.

Smučarska sezona in veseli december sta botrovala precejšnjemu osipu pri udeležencih in na koncu nas je ostalo le 5 in en pes. Na mrzlo nedeljsko jutro smo se odpeljali do izhodišča, parkirišča pred Solkanskim mostom.

Čez most smo jo mahnili na drugo stran Soče, kjer se pot razcepi, na južno in severno. Naš načrt je bil po severni gor in po južni dol. Zato smo se spustili pod most in po poti ob bregu Soče najprej prišli do železniškega Solkanskega mostu.

Ta je znan po tem, da ima navečji kamniti lok na svetu, 85 metrov razpona. Zgradili so ga leta 1906 Avstrijci in leta 1916 med umikom iz Gorice med 6. soško ofenzivo tudi porušili njegov glavni lok. Med leti 1925 in 1927 so ga obnovili Italjani, do takrat pa je lok nadomeščal jekleni pontonski most.

Pot pelje od mostu tik nad želežniško progo mimo HE Solkan in se še lep čas nič ne dviga. Šele po slabe pol ure smo začeli z vzponom na greben Sabotina. Pod grebenom smo naleteli na ostanke kavern. Teh je v grebenu menda za celih 15 km, zgradili so jih Avstrijci, ki so do 6. ofenzive držali Sabotin, po njej pa so jih prevzeli Italjani.

Po ogledu kavern smo prišli do koče. Najprej smo si ogledali muzejsko zbirko v prostorih bivše karavle, kjer nam je oskrbniK muzeja Bogdan detajlno razložil dogajanje na Sabotinu med Soško fronto.

Po ogledu muzeja smo se ustavili še v koči, potem pa nadaljevali po grebenu do vrha Sabotina. Od tu smo se spustili do razvalin cerkve sv. Valentina in sestopili skozi bivši napis 'Naš Tito', kjer je sedaj le še razmetano kamenje.

Sestopili smo na Sabotinsko cesto, ki je bila zgrajena na podlagi Osimskega sporazuma in povezuje Goriška Brda in Novo Gorico čez italjansko ozemlje.Turo smo zaključili v prijetnem sončnem vremenu in se vrnili v turobno Ljubljano.

Spisal Tomaž