Trdinov vrh, 25.6.2009

Trdinov vrh 1178m
Udeleženci: Šaro, Robi, Tadej
Trajanje: 4h 15min

Višinska razlika: cca 830m


V sredo dopoldne sem se jezil, ker mi je vreme pokvarilo načrte za moj mini dopust, saj je bil naslednji dan dela prost. Vedel sem,da doma ne mislim ostati.

Kot nalašč me je poklical Šaro s predlogom. Z Robijem naj bi šli na Trdinov vrh. Nemudoma sem privolil, nato pa šel malo »počekirat« naš hrib na internet. Nahaja se na dolenjskem koncu, visok je 1187 m n.v., ca 2 uri hoje – to bo sigurno prijetno zapolnilo naš dan.

Naslednji dan smo, po kratki kavici, odrinili proti Brežicam, natančneje Artičam, kjer je bil Šaro dogovorjen za nakup objektiva.

Seveda nismo našli hiše »iz prve«, po spraševanju in klicanju, nam jo je vendarle uspelo najti. Gospodična na GPS napravi pač ni vsemogočna. Po uspešno opravljeni kupčiji smo nadaljevali pot proti Gabrjam, našemu izhodišču, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od Otočca.

Tako smo začeli naš pohod proti vrhu. Naš prvi postanek je bil pri izviru Gospodična, kjer stoji tudi istoimensko gostišče. Pot nas je vseskozi vodila skozi gozd, večkrat smo prečkali cesto, ki je speljana na vrh. Steza je bila blatna in spolzka, a smo vseeno držali tempo vse do zaključka.

Po 1 uri in 20 minut smo prišli na vrh, kjer sva z Robijem na hitro pomalicala, Šaro pa je veselo testiral svojo novo pridobitev.

S Trdinovega vrha se odpira zares enkraten pogled na Hrvaško in Dolenjsko, videl se je tudi Kum, naša prejšnja destinacija. Sedaj vem, zakaj je strateško tako pomemben. Ogledali smo si televizijski stolp, vojašnico slovenske vojske in cerkvico sv. Jere.

Pot v dolino je bila izredno spolzka, zato smo šli do Gospodične raje po makadamski cesti. S Šarotom sva skočila do šanka, kjer so imeli pestro ponudbo domačih »ta kratkih«.

Naša izbira je bila rmanovo žganje. Po dobri pijači in jedači smo previdno opravili z zadnjim delom našega izleta. Vsi smo se strinjali, da je bil naš »praznični« potep zadetek v polno, saj je tudi vreme zdržalo do Ljubljanje, kjer nas je pričakal dež.

Spisal Tadej


Kum, 6.6.2009

4. voluharska tura, Kum 1220m
Udeleženci: Šaro, Robi, Sandi, Jasna, Tadej, Brvar
Trajanje: 6h 34min
Višinska razlika: cca 1060m


Kum. Sprva je bil plan, da ta vikend uberemo dvodnevno turo na Raduho in okolico, a nam jo je vreme kar precej zagodlo. Na kriznem sestanku, smo prišli do zaključka, da vsekakor nekam odrinemo in to v zasavje ali pa na Pohorje. Zadnja odločitev je tako padla da gremo na Kum. Lep vrh v Zasavju, v neposredni bližini Zagorja, Hrastnka in Zidanega mostu.

Zbor in odhod je bil ob osmih na tradicjonalnem zbirališču. Odhod po avtocesti do Zagorja in potem preko Hrastnika do Suhodola, kjer smo malo naprej, pri zanimivi gondoli čez Savo pustili avtomobila.

Pot preko Save, katero nam je omogočila dondola na ročni motor, je bil pravi mali “zabaviščni park”. Ko smo se uspešno vsi prepeljali preko vode, smo nasmejani odrinili proti Kum-u.

Pot smo nadaljevali po nekakšni potočni soteski, ki ji pravijo “Škratova dolina”. Že takoj na zažetku te doline, opazimo delujoči mlin Trbežnik, ki jim je služil za pridobivanje elektrike. Po nekaj minutah hoje, pa smo že naleteli na nekaj novih mlinov, ki pa so bili že zapuščeni in nedejavni.

Pot mimo njih se je vila ob potoku, čez potok in v potok. Zaradi dežja prejšnji dan je bilo kar precej razmočeno in blatno. Zaradi takega terena sem se odločil, da bom pot nadaljeval kot zadnji, a mi ni bilo prizanoseno.

Ni bilo nobenega zdrsa ali rahlega padca v potok. Rahlo razočaran sem sledil skupini naprej po soteski do roba jase, na kateri sta bili dve kmetiji. Pot mimo njih je bila predvsem po travi na koncu druge kmetije pa smo prišli do utrjene asvaltne poti.
Asvaltna pot nas potem odpelje do nedaleč ležečega naselja Ključevica , pri katerem smo spet zavili na gozdno pot.

Tik pred križiščem smo naleteli na večjo skupino turističnih pohodnikov, pred katero smo do vrha Kuma nekako bežali in se jim odmikali, da smo v koči lahko dobili primerno prosto mesto za obedek.

Po srečanju z le to družbo pohodnikov, pot zavije skozi pas smrekovega gozda, ki izgleda ravno tako, kot da bi tu živela Janko in Metka, in bi po tej potki posipala kamenje, za lažjo pot bomov. Ko se ta pas konča, pridemo do majhnega zaselka, kjer so gojili koze. Ugotovili smo, da se eden od članov naše ekipe zna sporazumevati z njimi.

Ko nam je uspelo zaključit njuhov pogovor, in ko smo se vsi okrepčali s malim šilcem, smo jo po poti preko električnega pastirja ubrali naprej.
Pot je vila še kakih dvajset minut, potem pa smo čez liste košatih bukev videli že prve obrise oddajnikov na Kumu. Kmalu za tem smo že pricepljali na vrh, kjer smo se v koči okrepčali z dobrim kosilcem. Vreme nam je bil celo pot kar naklonjeno. Le na vrhu Kuma je nekoliko pihalo.

Pot za sestop smo ubrali isto. Le da se nam je na poti nazaj prismukl še en krajši postanek pri domačiji Kovaček, kjer smo z asvaltne poti spet zavili na gozdno. Tu je iz kmetije privihrala simpatična ženica in nam ob šilcu domačega, ki ga sama pripravlj, obrazložila, kake probleme ima s svojim nekumunikativnim sosedom.

Od ženice nas je pot vodila le še čez travnato planjavo do vhoda v “Škratovo dolino”.
Na koncu smo se ustavili še pri delujočem mlinu kjer smo se osvečili in jo potem z gondulo švignili čez Savo do avtomobilov. Zaradi nizke vrednosti sladkorja v krvi smo se seveda ustavili še na krofih pri gostišču Trojane. Pot domov je tako lažje minila.

Spisal Brvar