Bodeneck, Mirnock, 22.11.2014

Bodeneck 2006 m,
Mirnock 2110 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Maks, Mateja, Marko, Nevenka, Matjaž, Tomaž, Slavko
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1500 m

V soboto zjutraj se nas je devet gornikov točno ob uri usedlo v kombi in odhitelo novim dogodivščinam naproti. Prvi postanek je bila kava na OMVjki v Radovljici, kjer smo se dodobra prebudili in se zapeljali do tunela, ki je bil seveda zaprt. Ko se je predorska cev sprostila, smo se zapeljali na Koroško - danes je bil naše izhodišče Döbriach.

V mestecu ob jezeru smo se ustavili in zapustili kombi. Hitro smo se dvigali po stezah, prečkali gozdne ceste in srečevali osamljene kmetije. Na 1500 m smo že stopili na sneg, vendar ga ni bilo veliko in nas ni oviral na poti.

Gozdno mejo smo zapustili na 1800 m in počasi dosegli Bodeneck. To kopasti hrib, do katerega hodiš in hodiš in ne vidiš vrha. Na koncu nismo več mogli više in na vrhu nas je pričakala kamnita piramida. Bilo je prijetno, sonček je svetil in kljub snegu ni bilo hladno, zato smo se kar malo zasedeli.

V daljavi smo tudi videli oddaljeni križ na Mirnocku, ki je bil naš končni cilj. Dosegli smo ga s sledenjem dolgega hrbta, ki nas je po snegu popeljal na vrh. Na vrhu nas je pričakal prelep pogled na verigo gora, ki se je razpenjal od Zahodnih Julijcev, Julijskih Alp, Karavank do Pece.

Malce je sicer pihalo, vendar ko smo se spustili nekaj metrov nižje v zavetje, nas je spet pogrelo sonce in nikamor se nam ni mudilo.

Kot vedno pa nas je čakal še sestop in počasi smo se odpravili proti dolini. Na začetku snežno prijetni, potem močvarasto čofrasti in potem še vandrovsko dolgovezni sestop se kar ni in ni končal, tako da je bilo na koncu sonce že zelo nizko, ko smo prispeli do kombija.





Čakala nas je samo še vožnja domov in opala - čakanje pred tunelom. Za zaključek smo še privezali duši in naredili analizo pri Gorencu. Bila je lepa tura, prva snežna v tej sezoni.

Spisal Boštjan







Vernar, Tosc, Veliki Draški vrh, 2.11.2014

Vodnikov dom 1817 m,
Vernar 2225,
Tosc 2275 m,
Veliki Draški vrh 2243 m

udeleženci: Janez, Marjan, Jani, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje:  8 h 20 min
višinska razlika: cca 1500 m

Za konec praznikov smo si omislili turo v Bohinjske gore, Vernar in Tosc z Bohinjskih vratc. Zjutraj smo se zbrali na vodiškem britofu. Poleg sedmerice gornikov sta bili tokrat z nami še Janezova žena Marinka in njena prijateljica Jelči, ki sta se namenili na Viševnik.

Po obvezni kavi na OMV Radovljica smo se zapeljali na Pokljuko. Malo pred sedmo uro smo s parkirišča pod planino Konjščico začeli s turo. Spet se je obetal krasen dan brez oblačnosti. Nismo bili sami, kar dosti je bilo planincev, eni namenjeni na Tosc, drugi na Vernar, tretji na Veliki Draški vrh.

V senci na Studorski preval je bilo še nekaj poledenelega snega, od Studorskega prevala smo bili spet na sončni strani s prekrasnimi razgledi. Pred Vodnikovim domom spet senca in nekaj poledenelosti. Na poti na Bohinjska vratca smo že pogledovali proti steni Tosca, če ni tudi tam morda sneg in led.

Od spodaj je izgledalo kopno. Na strmih travah Vernarja smo spet prišli na sonce. Sledilo je prijetno poplezavanje do vrha, pogled na Tosc pa ni bil toliko prijeten, ker je v zgornjem delu izgledalo precej poprhano.





Uživanje na vrhu Vernarja je spremljala skepsa glede nadaljevanja na Tosc. Skepsa pri tistih, ki smo izrazili mnenje, eni so bili tiho. Med sestopom do Bohinjskih vratc smo srečali kar tri skupine. Vernar običajno nima toliko obiska.

Na Bohinjskih vratcih pade pobuda, da gremo vendarle pogledat razmere bolj od blizu. Kot že tolikokrat je od daleč izgledalo težje kot je bilo v resnici, snega je bilo čisto malo, ledu pa skoraj ni bilo, pa še sonce je posijalo na smer.

Kmalu smo bili na sončnem in obljudenem Toscu. Po malici smo po posvetu sklenili da sestopimo po vzhodnem grebenu. Ta je precej krušljiv in in kar konkretno izpostavljen. Ko smo prišli na sedelce nam še ni bilo dovolj in smo skočili še na Veliki Draški vrh.

Da bi se izognili senci pod Studorskim prevalom smo sestopili na vzhodno stran in pod Malim Draškim vrhom na Jezerce, kamor smo zaradi šuma v komunikacijah prišli v treh skupinah.

Na razpotju nižje so se naša pota za kratko ločila, Janez in Marjan sta šla na Rudno Polje, kjer sta ju čakali  Marinka in Jelči, mi pa do našega izhodišča. Dogovorjeni smo bili v hotelu poleg biatlonskega centra na analizi ture.

Spet je malo šumelo in je nekaj trajalo, da smo se zbrali vsi. Na koncu pa sklep, spet krasno vreme in zelo lepa tura, ki jo je predvsem vzhodni Toscev greben naredil primerno popoprano.

Spial Tomaž