Peč - Tromeja, 28.2.2010

Peč - Tromeja, 1509 m


udeleženci: Bojan, Dule, Kasper, Luka, Primož, Renata, Robi M, Robi T., Tomaž
trajanje: 5h 15min
višinska razlika: cca 650m


Na že običajnem mestu, pred biljardnico, smo se zbrali udeleženci današnjega izleta. Moja, sedaj že jubilejna deseta udeležba mi je prinesla dolžnost, da napišem potopis.

Zaradi dobre udeležbe smo se odpeljali v dveh avtomobilih mimo Kranjske gore, do table Tromeja, ki nas je usmerila do naše izhodiščne točke. Parkirali smo ob poti, ki je bila rahlo blatna, saj se je sneg zaradi višjih temperatur že začel počasi topiti.



Preobuli smo se v planinske čevlje, si oprtali nahrbtnike in krenili našemu cilju naproti. Pot je kar nekaj časa vodila po cesti in zato je bila primerna za lahkotno hojo in klepet.

Seveda se nismo mogli izgoniti nekaterim šalam še na račun rebrc z Učke, saj sta se nam danes pridružila kolesarja Dule in Robi, ki jih še nista slišala.




Prišli smo do križišča, kjer sta tabli označevali krajšo in daljšo pot. In verjamem, da mi ni potrebno napisati, katero so izbrali.





Kmalu se nam je odprl pogled na lepe okoliške hribe in če ne bi bila klopca še pod snegom in ne bi pihal mrzel veter, bi temu pogledu namenili še nekaj časa, tako pa smo pot nadaljevali.

Do vrha smo porabili samo še približno deset minut. Prav nič utrujeni, smo naredili skupinsko fotografijo, se pred malo brunarico v lasti RTV-ja okrepčali s čajem, Robi pa je pojedel še konzervo ribic, saj se iz preventivnih razlogov obrekovanja, ni upal vzeti s seboj rebrc.

Za sestop smo le izbrali lažjo pot in se ustavili še pri planinskem domu, kjer  se je s hrano podkrepil še drugi del ekipe.






Po dolgem počitku, smo se začeli odpravljati in ko smo že krenili, se za nami oglasi oskrbnik: »kaj pa nahrbtnik« in ker ga je pozabil nekdo iz naše ekipe je ostalim dal nov zagon za zbijanje šal, na njegov račun.

Po sestopu smo imeli še dovolj časa, da smo obiskali še prijetno brunarico, kjer smo naredili plane že za naslednjo turo in jo nato dobre volje krenili proti domu.

Spisala Renata



Učka, 21.2.2010

Učka, 1396 m

udeleženci: Albina, Ana, Avgust, Bojan G., Bojan V., Damir, Edo, Janez, Janja, Jix, Luka, Mojca, Nives, Primož B., Primož Z., Renata, Robert, Sašo, Tinka, Tomaž, Vasja
 

trajanje: 8h 35min
višinska razlika: cca 1300 m


Prišla je moja prva vodniška tura v PD Rašica, na najvišji vrh Istre, Učko iz Mošćeničke Drage, po isti poti kot sva jo nekoč mahnila s pokojnim Čevlom.

Na turo se je prijavilo kar 20 planincev in en pes, kar kaže na zanimivo destinacijo in seveda na zaupanje v vodnika. Ture se je udeležil celo sam načelnik vodniškega odseka, Primož.

Zbrali smo se ob 6h zjutraj pred društvom v Šentvidu in se s petimi avtomobili odpeljali na kavo v Marche na Lomu. Tu smo se dogovorili, da se dobimo pred hrvaško mejo in od tam v gosjem redu odpeljemo do izhodišča.

Ko smo s tremi avtomobili parkirali slabih sto metrov pred mejo v Jelšanah in čakali preostala avta, se je z mejnega prehoda začela policistka dreti, da naj se poberemo od tam in da tam nimamo kaj iskati. Potem je na meji še vsakemu avtu priredila lekcijo, grozila s kaznimi in s svojimi neprijaznimi izpadi precej znervirala sicer mirnega Vasjo.

Preostala avta smo tako počakali na prvi pumpi na hrvaški strani in se odpeljali do izhodišča. Ko smo se pripeljali do morja smo prvič zagledali Učko, ki je v snegu in soncu delovala naravnost pravljično.

Ko smo se pripeljali v Mošćeniško Drago, parkiranje na ovinku glavne ceste, ko pred leti, ni bilo več možno, zato smo se odpeljali nekoliko višje in nekje na 100 metrih nadmorske višine parkirali avtomobile.

Po vnovičnem čakanju enih te istih, da se pregvantajo in obotavljanju Renate, vzeti gamaše ali ne (ah, pretežke so), smo se podali na pot. Pot je sedaj urejena z belimi markacijami in informacijskimi tablami, imenuje pa se Perunova pot, po Perunu, najvišjemu staroslovanskemu bogu in po vrhu Perun, 881 m, v masivu Učke.

Po slabi uri smo prispeli do majhne zapuščene vasice Trebišća, kjer nas je pričakal svež sneg. V programu ture je bilo tudi testiranje psihične trdnosti udeležencev in po pavzi sem jo prvič testiral z izbiro poti, ki to ni bila. Šarmin je hitro preračunal in že smo bili na pravi poti.

Na poti se je vzpostavila skupinica provokatorjev, ki se je spravila name in mi grozila z nekakšnim vodniškim krstom na vrhu Učke. Med temi provokacijami smo prišli do razpotja, kjer je bila tabla za Perun in za Velesov kraj, nobena pa za Učko. 

Katera pot je prava? Seveda sem se med dvema potema odločil za napačno in mahnili smo jo proti Velesovem kraju, ki se je čez čas izkazal za nekašno razgledišče slapov oziroma tolmunčkov in za drugi test psihične trdnosti udeležencev.

Vrnili smo se do razcepa in se usmerili proti Perunu.  Zaradi zmote s potjo so  kasneje zlobni jeziki pripovedovali, da smo prečesali vso Učko. So pa  tolmunčki nekatere tako fascinirali, da so pozabili na provokacije s krstom.

Nadaljevanje hoje nas je kmalu pripeljalo do gozdne ceste in vodnega zbiralnika, kjer smo imeli malico. Po malici je hoja po snegu postala gazenje, okolica pa čedalje bolj idilična. Nekje v zametih je bilo tudi več kot pol metra snega, kar je turo naredilo kondicijsko precej zahtevno in kolona udeležencev se je razbila na dva dela, prva skupina je šla z mano, drugo skupino je vodil Primož.
 
Naslednjo pavzo smo imeli v vasici Mala Učka, kjer očitno nihče ne živi in so samo vikendice, kajti gazili smo skozi celo vas. Vmes smo na sredi vasi počakali na zaostale udeležence, pojavljati pa so se začele ideje da bi obrnili. A ker je bilo vreme odlično, do vrha pa samo za Šmarno goro višine, smo se podali na vrh.

Imeli smo srečo, nekdo je vendarle hodil pred nami po vasi z druge strani in naredil gaz na vrh Učke. Tako smo po 5 urah prišli na Vojak, najvišji vrh Učke. Na razglednem stolpiču smo se razgledovali po okolici in pomalicali. 

Robi si je tokrat za spremembo privoščil slastna rebrca. Vsaj tako so izgledala na hitro. Pomlatil jih je namreč v trenutku in ni bilo časa, da bi jih slikali, ali da bi jih komu ponudil. To zadnje ga je drago stalo, saj je bil sedaj on deležen provokacij o sebičnosti in to cel preostanek dneva. 

Po malici, slikanju, provokacijah in gasilski sliki, žal le dela ekipe, smo  se odpravili v dolino. Ana je imela smolo, da so jo ožulili čevlji, kar ji je kar  precej otežilo sestop. Robiju pa so otežila sestop rebrca, saj je vsak, ki je bil objekt ruganja, temo preusmeril na rebrca.

Do izhodišča smo prispeli ravno, ko se je dan zaključil in se je začelo mračiti. Zasavska ekipa je zaradi družinskih obveznosti  odšla domov, ostali pa smo turo zaključili v gostilni Potok pred Ilirsko Bistrico. 

Tura je uspela, dobra družba, polno smeha, zadovoljni in utrujeni udeleženci, idilična narava, skratka super. Če ne bi bilo Aninih žuljev in mojega prehlada, ki je botroval bolniški naslednji dan, bi bilo že kar kičasto.

Kot rečeno, moja prva vodniška tura je bila in prve ne pozabiš nikoli.

Spisal Tomaž







Dobrča, 14.2.2010

Dobrča, 1634 m
Koča na Dobrči, 1478 m


udeleženci: Grega, Renata, Robi, Tadej, Tomaž
trajanje: 6h 42m
višinska razlika: cca 1000 m

Spet nedelja in spet pot pod noge. Zbor ob sedmih na standardni lokaciji in takoj po vrhniški minutki se odpravimo mimo Voklega v vasico nad Tržičem.





Pohod na Dobrčo se je začel z meglico, zimskimi temperaturami, ter strmim klanecem na katerem se marsikdo premisli in pospravi sendvič raje v nahrbtnik.





Vrh je dokaj obiskan in gaz do kolen je bila kar lepo narejena celo pot. Ob težkem pričakovanju koče smo jo po slabih dveh uricah res ugledali in prav tako sončne žarke za celih 15 minut.

Vztrajna vodička nas je nato z urnim tempom gnala na sam vrh ter lepo popisala v knjigo. Robi je dokazal da mu res manjka plavanja, ter spotoma izvedel skok "na ploh u ceuc".

Mudilo se nam je naprej .... na Tržiške škampe... V urci smo se okrepčali ter v zahvalo za vodenje na vrh vodički podarili nekaj planinske literature.





S polnimi želodci smo se polžki odkotalili proti dolini, kjer na poti s Tadejem ugledava lovsko opazovalnico. Prav zanimivo vendar z nje sva zagledala čez par minut tri divje Karibuje kako drvijo proti dolini.

Skobacamo se v avto in na pol odspimo do Ljubljane. Za finiš se nam je pod Šmarno goro še en stari ata pobližje pogledal v stransko ogledalo in lepa nedelja je mimo.

Spisal Grega






Planina nad Vrhniko, 8.2.2010

Planina nad Vrhniko, 733 m


udeleženci: Renata, Robi, Tomaž
trajanje: 2h 50min
višinska razlika: cca 440 m

Kulturni praznik je prinesel prosti ponedeljek in mahnili smo jo v hribe. Zaradi lavinskih razmer in študijskih obveznosti pa smo izbrali lažjo in krajšo turo, Planino nad Vrhniko.

Zaradi družinskih obveznosti nekaterih sicer stalnih članov smo bili tokrat le trije. Z Robijem sva na Vrhniki pobrala Renato, obvezno kavo pa smo si privoščili v lokalčku pri hotelu Mantova.

Po kavi smo jo mahnili do izhodišča in jo po krajšem čakanju, menda enih te istih, mahnili navkreber. Pot je bila precej ledena, kar je v strmem delu povzročalo malo nevšečnosti in obetalo pester sestop.

V 50 minutah smo že bili pri koči in kar malo nenavadno se nam je zdelo da je vzpona že konec. Takoj smo se podali še na novi stolp, ki je po Renatinem suverenem mnenju visok kar 50 metrov, oziroma "vem da je ena okrogla številka".

Tablica na stolpu je razkrila, da je stolp visok 21,53 m, Renatina zmota pa je morda posledica pregovornega moškega laganja glede dolžin.

Pri vzponu na stolp smo srečali Marjano, mojo sošolko z vodniškega tečaja v Bavšici, ki je bila na ogledni turi za PD Medvode. Po krajšem klepetu sredi stolpa, se pravi nekje na 25 metrih, smo se podali na vrh, kjer pa je neprijazno pihalo in smo opravili le obvezno gasilsko fotografiranje ter jo ucvrli s stolpa v kočo.

V koči se nam je pri čaju za kratek čas pridružila Marjana, ki pa je kmalu odbrzela naprej raziskovat poti okoli Planine, mi pa smo nadaljevali z razdiranjem šal.

Planincem, ki so pozabili zapreti vrata je Robi zasikano godrnjal "A lohk vrata, sam!". Skovali smo tudi nov plan za turo na Učko, po katerem spanje v Ičićih odpade, s tem pa tudi nekaj logističnih problemov.

Prešernih nasmehov (kot se za Prešernov dan spodobi) smo sestopili in se zabavali ob lovljenju ravnotežja na ledeni poti. 

Lepo preživeto praznično dopoldne.

Spisal Tomaž

Krim, 7.2.2010

Krim, 1107 m


udeleženci: Luka, Renata, Robi M., Robi T., Tomaž
trajanje: 6h 5min
višinska razlika: cca 750 m

Plani za to nedeljo so se kovali že na eni od naših prejšnjih nedeljskih tur, ko smo obiskali Blejsko kočo. Takrat je Tomaž, posledično zaradi moje dopolnitve opreme, predlagal, da za to nedeljsko turo izberemo eno bolj gajstno destinacijo.

Preko tedna pa se je zadeva nekoliko spremenila. Stopnja nevarnosti plazov v gorah je narasla na tretjo stopnjo, tako da je Tomaž reorganiziral vse skupaj in tako smo odšli na Krim. Vrh, ki leži južno od naše prestolnice.

Jutranje pobiranje malo pred osmo je potekalo po ustaljenih tirih. Tako smo brez prekomernega čakanja “enih te istih” posameznikov, kaj hitro nadaljevali pot proti Vrhniki, kjer smo bili dogovorjeni še z Renato.

Seveda se zaradi jutranjega vrveža Tomažev “šarmin” ni dodobra ogrel, in smo izbrali kajpak še zaprt lokal, tako da je moral Paviljon zadovoljiti naše potrebe po kavi.

Pot smo nadaljevali proti Preserjem, kjer smo tudi zaključili z vožnjo. Hitro smo se oblekli in si nadeli svojo opremo in odšli. Že po nekaj metrih smo opazili, da ima Tomaž nove gamaše, in komplimenti so botrovali temu, da smo za nekaj sto metrov falili pot.

No tudi Renata je imela nekaj novega. Pohodne hlače, kar se je pokazalo malenkost kasneje pri hoji, saj smo ji le z težka sledili.

Pot do vrha, ki ni bil prav sončen, bil pa je obogaten z zelo mrzlim vetrom, je potekala brez zapletov, le z nekaj postanki in okrebčili s čajem, ki ima čudežno zdravilno moč.

V koči na vrhu smo se pogreli s čajem in jedačo, ki je tokrat bila gobova juha in ajdovi žganci, se nasmejali zanimivim prigodam Renate in njene zmrzovalne skrinje – hladilnika, ter se po dobri uri odpravili proti našemu izhodišu.

Del spusta smo opravili po že prehojeni poti, drugi del pa smo skrenili, in šli na pot, čigar tabla je kazala dokaj isto mesto. Tomaževe besede so bile: “…pa pejmo, pa se bomo pol čudl.” Pot po kateri smo nadaljevali je bila čedalje manj shojena. Na koncu nič več.

Je pa seveda na čistem finišu prišla do ustaljene in utrjene asvaltne ceste, po kateri smo še kake pol ure asvaltno gazili do avtomobila.

Kaj hitro smo preračunali, da če bi šli na Učko goro to nedeljo, bi lahko na koncu pristali na Pagu. Lep poletni izlet. Kajne?

No vožnja do doma pa je resnično potekala brez posebnosti. Lepa in lepo izkoriščena nedelja je bila tako za nami.




Blegoš, 4.2.2010

Blegoš, 1562 m

Udeleženca: Tomaž, Robert
Dolžina: 4h 10min
Višinska razlika: cca 850 m


Namesto v službo greva v hribe, hm zaželjeno več takih dni. Na žalost sva zaradi splošne nevarnosti plazov prvotno načrtovano turo na Stol nadomestila z precej lažjo (vsaj mislila sva tako) na Blegoš.

Dobila sva se v Biljardnici kjer sva pred odhodom veselo dražila prisotne delovne ljudi, “aja ti pa delat? Hja kaj čmo, ma sej se mi smilš, …”

Po popiti kavi sva se z precej večjimi egoti skobacala v avto in jo mahnila proti Hotavljam najini izhodiščni točki. Na parkirišču sem si nadel včeraj kupljene gamaše in z Šarotom premleval če bodo lepotni okrasek, ali uporabni del opreme.

Moj planinski kamerad jih je pustil doma, češ to je za pusije, hja pustimo se presenetiti. Sprva je kazalo na lahki snežni vzpon v oblačnem, malce vetrovnem vremenu.

Po približno dvajsetih minutah hoje pa so se stvari počasi pričele komplicirati. Veter je pihal precej močneje in zamedel potko v čedalje globjem snegu. Kmalu sva bila kod pluga, do pasu pod snegom z pobožno željo priti na vrh Blegoša.

Minili sta že dve uri kobacanja v snegu, vrha pa od nikoder. Družno sva približno dvesto višinskih metrov pod vrhom ugotovila, da najino početje nima kakšnega velikega smisla, do kosti sva bila premražena, precej utrujena, Šaro pa po modri odločitvi glede gamaš še premočen. Blegoš naju pač ni hotel, ali po domače “ko j… vrh.

Zaradi precejšnjega vetra in mraza sva kar se da hitro pomalicala, popila čaj, nataknila suhe rokavice in se počasi pričela kobacati nazaj. Pot v dolino je bila precej lažja, saj sva se vračala po najini gazi. V uri in pol sva bila pri avtu, se pregvantala in odpeljala proti domi.

Izlet, ki na začetku ni obetal nič posebnega se je razvil v kondicijsko in psihično precej naporno turo katero si bom za gotovo zapomnil.

Spisal Robert