Mangart, 31. 3. 2012

Mangartska koča na Mangartskem sedlu 1906 m,
Mangart 2679 m

udeleženci: Marjan, Nataša, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 9h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m


Tokrat sem se priključil Marjanovi hribovski družbi na zimskem vzponu na Mangart. Plan je bil vzpon po zelo strmi grapi, recimo ji centralna grapa in sestop po zimski grapi. Zavedali pa smo se, da snega morda ne bo dovolj in bomo morali vse opraviti po italijanski poti.

Ob 5h zjutraj smo se dobili pred biljardnico Kaval in se odpeljali proti Gorenjski. Šlo je za bolj špartansko varianto, brez jutranje kave, ki jo ta družbica ne prakticira. Bolj so vajeni Nevenkinih kavnih bombonov, ki smo jih vajeni tudi iz gorniške skupine in s katerimi je Nevenka bojda okužila Marjana z virozo  na turi na Veliki Hlebec in Grintovec nad Mangartsko planino tri tedne nazaj in sta potem oba manjkala na turi gorniške skupine na Bartelmann.

Čez Trbiž in Predel smo prišli do ceste na Mangartsko sedlo in parkirali pred prvim predorom. Za tem predorom cesta zaradi snežnih flik že ni več prevozna, markirana pot po kateri smo šli proti sedlu pa je bila povsem kopna. Na sneg so ponovno naleteli pri zadnjem predoru in za njem pri prečenju snežišča, ki prekriva cesto prvič sneli cepine z nahrbtnikov.

V uri petnajst smo že dosegli Mangartsko kočo in hitro odbrzeli naprej. Čeprav je bila ura kar zgodnja smo že videli planinca, ki je že sestopal. Zvečer sem na hribi.net videl, da je bila še tema, ko je začel z vzponom v slovenski smeri.

Pri odcepu za ferato via Italiana pri Malem Rateškem Mangartu smo si nataknili dereze in pasove in malce nejeverno glede snega v grapah odšli po italijanski poti naprej. Centralna grapa je bila dejansko brez snega v spodnjem delu, zato smo nadaljevali po italijanski poti.


Po ne najbolj čvrsti prečnici smo prišli okoli do južne strani, kjer smo iskali sneg, da nismo snemali derez. Po 4 urah in tri četrt smo prišli na vrh Mangarta. Vreme super, razgledi fantastični. Na vrhu smo se zadržali debelo uro, nekateri so ugodne razmere izkoristili tudi za trening gimnastike na s strani olimpijskega komiteja sicer nepriznanem orodju.

Z Marjanom in Slavkom smo šli pogledat zimsko grapo, z vrha smo se nekoliko spustili na severno stran, vendar se ni videlo najbolje kako je s snegom in odločili smo se, da tudi sestopimo po italijanski poti. Po manjši grapici smo vendarle udarili bližnjico in po že precej južnem snegu v katerem so se delale cokle sestopili nazaj do prečnice.

Naše sledi s pristopa je veter že zapihal, ker pa je bila tu senčna stran, sneg ni bil več južen. Brez težav smo sestopili mimo Malega Rateškega Mangarta, sneli dereze, pospravili cepine in sestopili do koče, kjer smo si spet privoščili daljši postanek.

Sledil je le še sestop do avta in vožnja domov s postankom v Hramu pri Aljažu na Dovjem na analizi ture in planiranju novih podvigov.

Spet krasno preživeta sobota.





Spisal Tomaž





Bartelmann, 17. 3. 2012

Bartelmann 2428 m


Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Mitja, Primož, Jovan, Radoš, Dragica, Edo, Miha, Tomaž
trajanje: 6 h 50 min
višinska razlika: cca 1400 m

Mesec je prišel naokoli in čas za novo turo gorniške skupine. Nabralo se nas je 9 gornikov, ravno prav za kombi. Bolezen je nekoliko oklestila udeležbo, med drugim je manjkal tudi Boštjan, ki sem ga nadomeščal pri vodenju.

Cilj Bartelmann, turno smučarski vrh na avstrijskem Koroškem, stran od prevladujočega potovalnega trenda tega dne, Planice. Štartali smo ob 5h zjutraj izpred sedeža društva in na gorenjski avtocesti je že bilo opazno število avtobusov in civilnih ter gasilskih kombijev.

Jutranjo kavo smo si privoščili na bencinskem servisu pri Radovljici, kjer je bila naša edina udeleženka deležna ponudb planiških "junakov" v stilu "če maš cviček si loh moja".

S prihodom v karavanški tunel se je promet občutno zredčil in mimo Beljaka in Špitala ob Dravi smo brzeli po avtocesti in jo zapustili pri izvozu za Sovodenj (Gmünd in Kärnten). V tem prijetnem mestecu so v majhnem mlinu od leta 1948 do 1950 izdelovali avtomobil Porche 356 in jih izdelali približno 50.


Iz Sovodnja smo se mimo hribovskih kmetij odpeljali do kmetije Stranner in na višini 1079 parkirali. Po poti 559 smo jo ubrali proti grebenu Bartelmanna in skoraj 500 višinskih metrov hodili po gozdni cesti, vse do manjše planšarije. Tu smo zagrizli v strm greben, ki se je kar kmalu položil.


Snega je bilo ravno toliko, da se nam je občasno zoprno udiralo, za turno smuko pa je bilo snega premalo. V sončnem in toplem vremenu smo po treh urah prilezli na vrh Bartelmanna in se na vrhu zadržali skoraj uro.

Sestopili smo po isti poti, cestne okljuke pa smo krajšali s pomočjo GPS sledi. Za zadnjo bližnjico sva se odločila samo midva z Mitjo, ostali pa so imeli na zadnjem ovinku krajše izpopolnjevanje iz orientacije. Ko smo bili končno vsi pri kombiju in smo se pakirali za odhod, sem predlagal ogled muzeja porschejev v Sovodnju.

A ideja pri vseh ni padla na plodna tla, tehnična kultura nekako ni zanimala vseh, zato smo jo mahnili nazaj proti Sloveniji. Izlet smo zaključili v gostilni Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž



 
 

Vrhovec, Erzelj, Brezov grič, 10. 3. 2012

Sv. Ivan 579 m,
Vrhovec (Lokvarski grič) 1079 m,
Erzelj 1018 m,
Brezov grič 1059 m


PD Rašica
udeleženci: Albina, Aleš, Ana, Andraž, Boštjan, Branko, Ida, Jana, Jože, Manja, Milena, Mina, Mirjana, Mojca, Petra, Primož K., Primož Z., Robert, Sašo, Tanja, Tomaž, Vasja, Vesna, Vida, Vinko
trajanje: 6h
višinska razlika: cca 1150 m

Udeleženci tokratnega sobotnega planinskega pohoda v organizaciji PD Rašica, smo se zbrali pred sedežem društva ob pol sedmih zjutraj.  Vsi nasmejani, dobre volje in v pričakovanju prelepega dne. Še posebej naš vodnik Tomaž… Le kaj lepega se mu je zgodilo? Je vplačal morda pred tedni loterijski dobitek v Mariboru?

Prav pisana družba smo bili. Nekaj nas je bilo že večkratnih udeležencev, nekaj čisto novih bolj ali manj navdušenih novincev-planincev vključno s študentkami in študenti različnih študijskih smeri Filozofske fakultete: muzikologi, nemcisti, psihologi, bibliotekarji, geografi, primerjalna književnost...

Izhodišče planinskega izleta je bil kraj Reka ob reki Idrijci približno 15 km oddaljen od Idrije v smeri proti Tolminu.  Iz Ljubljane smo se odpeljali  z manjšim avtobusom in osebnim avtomobilom. Jutranja kavica s postankom je bila  šele v Idriji v baru  Likarca, od koder smo se nato odpeljali proti izhodišču.

Po obvezni menjavi obutve in oprtanju nahrbtnikov,  smo se začeli v strnjeni koloni in počasnem tempu vzpenjati proti cerkvici Sv. Ivana. Po malo manj kot tristo metrov vzpona smo na razgledni ploščadi in cerkvici Sv. Ivana imeli prekrasen pogled na Bohinjske gore s Triglavom v ozadju, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Idrijsko hribovje, Trnovski gozd, Banjšice vse do Julijskih Alp.

Zlasti smo bili pozorni  na že obiskano Kojco, ki je bila tokrat z druge strani  videna, res mogočna. Primož, ki je bil tokrat v vlogi pomočnika vodnika, pa nas je v dani minutki obvestil še o planinskem izletu, ki ga bo vodil ob koncu meseca marca, po Šentviški planoti z vrhovi Degarnika, Črvovega vrha in Košarice, ki so bili zelo dobro vidni. Kraško jamo Divje babe si žal nismo mogli ogledati, ker jo Turistično društvo,  za oglede odpre šele s 1. aprilom. Škoda.

Po krajšem postanku smo pot nadaljevali skozi razpotegnjeno naselje Šebrelje na 1079 m visok vrh Vrhovec na Šebreljski planoti.  Privoščili smo si kratek odmor za prigrizek   in tekoča krepčila ter ponovne razglede naokoli. Videli so se tudi Dolomiti, Krvavec, Grintavec… Udeleženci smo prepoznavali že osvojene bližnje in daljne vrhove, ter katere destinacije bi bile še zanimive. Prav všečno je, da obiskujemo takšne, manj znane in pohodniško manj oblegane  vrhove.

Na trenutke  zoprn veter, nas je prikrajšal še za kakšne pol ure razgledovanja na vrhu Vrhovca, tako, da smo se kar hitro odpravili proti  1018 m visokemu Erzelju. Tudi tu  smo občudovali pokrajino daleč naokoli z dobro vidljivostjo  in s kratim  počitkom v brezvetrju in sedenju na topli suhi travi.

Pot smo nadaljevali  proti Idrijskim Krnicam. Na poti skozi razgledno in razpotegnjeno vasico, nas je prijetno presenetila prijazna  domačinka, ki je opazila naše zanimanje za majhno, čisto novo cerkvico Sv. Florjana, ko smo si ogledovali mozaik pred vhodom. Odprla nam je cerkvico Sv. Florjana(2001) in nam predstavila nastanek cerkve in zgodbo v mozaiku.

Mozaik v notranjosti cerkve in pred vhodom je izdelal  pater Marko Ivan Rupnik, ki je bil rojen 1954 na Črnem Vrhu nad Idrijo. Med drugimi priznanji je prejemnik tudi Prešernove nagrade 1990. leta  in 1992. leta Častnega znaka svobode Republike Slovenije za prepoznavnost slovenske likovne umetnosti v svetu. Prebivalci so upravičeno ponosni na cerkvico Sv. Florjana.





Večinoma se ukvarjajo z živinorejo, ali se na delo vozijo v 10 km oddaljeno dolino v Idrijo in naprej v Cerkno. Kraj živi, saj se mladi ne izseljujejo v dolino, nam je še povedala domačinka. Zahvalili smo se njen trud pri predstavitvi in nadaljevali pot čez Brezov grič mimo kmetije Cesar, proti lokalnemu postajališču lokalnega avtobusa, kjer nas je čakal naš avtobus.

Planinski pohod je potekal po gozdnih poteh, deloma tudi po cesti. Ob zmernem tempu in  prijetni hoji, smo udeleženci poklepetali med seboj o tem in onem in se tudi prisrčno nasmejali ob dovtipih ali nenavadnih dogodkih. Kot vedno. Nekateri udeleženci izleta so opazili res dobro barvno usklajenost oblačil, obutve in nahrbtnika vodnika. 

In še razlog dobre volje našega planinskega vodnika zjutraj: Tomaž je prejšnji teden uspešno opravil izpit za planinskega vodnika D kategorije. Čestitke!!! Malce snega smo pa res videli bolj v zaplatah v senčnih legah ali pa na daleč, tako da je bilo vse po predpisih.



Prijetno utrujeni  smo izlet  zaključili v gostišču Pod lipami, kjer so nam pripravili okusno pozno kosilo. 

Spisala Albina