Hoher Prijakt, Niederer Prijakt, 24. 7. 2021

Hochschoberhütte 2.322 m
Hoher Prijakt 3.064 m
Niederer Prijakt 3.056 m

PD Rašica
udeleženci: Katarina, Stojan, Melita, Marko, Klavdija, Tomaž, Deja, Franc, Milojka, Tadeja, Miro, Matjaž
trajanje: 8 h 55 min
višinska razlika: cca 1.450 m
dolžina: 14,5 km

Skupina Schober, ena od 9-ih skupin Visokih Tur, je zelo primerna za obiskovanje tritisočakov. Skupina je relativno blizu, v njej pa je kar 44 vrhov nad 3.000 m.

In na dva od njih smo se namenili tokrat, na oba Prijakta. Nahajata se za hišno goro Lienza, Schleinitzom, visoko nad dolino reke Isel, ki teče iz smeri Matreja in se v Lienzu izliva v Dravo.

Ob 5h zjutraj nas je 12 krenilo na pot. Prvič po 2. in 3. valu epidemije smo šli čez karavanški tunel. Na avstrijski strani nas tudi tu nihče ni vprašal po PCT dokazilih.

Mi seveda nismo imeli nobenega prometa, za vstop v Slovenijo pa je bila 5-kilometrska kolona. Nadaljevali smo do Lienza in v prej omenjeno dolino Iseltal, do kraja Ainet.

Od tu smo se po gorski cesti zapeljali do višje ležečih vasic. Mestoma cesta drzno vijuga po strmem pobočju, vse do zadnje kmetije, kjer se začne makadam.

Kar nekaj je tega makadama, z lepo speljanimi odvodnjavanji, da avto ne naseda. Parkirali smo na parkirišču Leibnitzbachbrücke na višini 1.656 m.

Visoko izhodišče vzpon na naša vrhova precej olajša, tu je recimo tudi izhodišče za Hochschober (3.242 m), ki je tej alpski skupini dal ime in ki še čaka na naš obisk.

Po čudoviti pokrajini pašnih planin in macesnov smo se povzpeli do koče Hochschober (2.322 m). Izkoristil sem priložnost, da se v koči pozanimam o težavnosti jugozahodnega grebena, saj smo nameravali izvesti prečenje obeh vrhov.

Napaka, vprašani je ocenil, da smo prevelika skupina in nas je malo podcenjeval in tako natvezil, da je tam resna plezarija III. težavnostne stopnje.

Tako smo šli po normalki. Višje smo bili spet priča temu kako s snegom bogata je bila letošnja zima. Precej snega leži naokoli in tudi mi smo prečili nekaj snežišč.

Šli smo mimo jezerca Barrensee na višini 2.727 m, ki se je komaj odtajalo, oziroma ne še čisto. Tu so še nekaj tednov nazaj vladale zelo resne zimske razmere.

Nekako v okviru zastavljenega časa smo prišli na Hoher Prijakt. Na vrhu je zanimiva skulptura, deblo macesna na betonskem podstavku, z nekaj vejami in leseno kuglo na sredi.

Ta nenavadna skulptura tu stoji dobro leto. Čakal nas je še skok na Niederer Prijakt. Spustili smo se v škrbino, kjer so v pomoč jeklenice in se vzpeli še na drugi vrh. Ker se je vreme že kvarilo smo ostali le nekaj minut in se nato vrnili po isti poti nazaj.

Ko smo se vrnili na Hoher Prijakt, se je na zahodu že vse zaprlo in po kakšni uri sestopa je začelo rahlo deževati. Dež je padal le toliko, da nas je sprovociral, da smo se oblekli, potem pa odnehal.

Vrnili smo se do koče in si privoščili zasluženo pivo in od drugega sogovornika, verjetno oskrbnika, izvedeli, da je tisti greben težavnosti med I. in II. stopnjo.

Malo smo prekleli tistega možakarja od zjutraj, nato pa sestopili do izhodišča. Malo pred peto uro smo končali s turo, se preoblekli in točno takrat, ko smo se vsedli v avto in kombi se je ulilo in to konkretno.

Zadovoljni zaradi natančnega timinga smo se odpeljali v dolino. Kmalu smo na avstrijskem radiju izvedeli, da je pred karavanškim tunelom še vedno štala.

Preverili smo pretočnost alternativ, pretočnost avtoceste Špital - Beljak in se na koncu prvič odločili za varianto Ljubelj.

Bingo, v Celovcu malo prometa, naprej proti Ljubelju pa nikogar v naši smeri in tako vse do Tržiča in priključka na avtocesto, vključno z mejnim prehodom. Nihče ničesar ne preverja.

Še analiza v piceriji Gorenc v Kranju in zaključili smo še en lep izlet.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Relive

 

 

Raduha in Snežna jama, 25. 7. 2010

Koča v Grohotu pod Raduho, 1460 m
Raduha, 2062 m
Koča na Loki pod Raduho, 1534 m
Snežna jama, 1512 m

udeleženci: Ajda, Bojan, Gregor, Janez, Janja, Matija, Primož ,Robert, Tinka, Tomaž Š., Tomaž V.
trajanje: 12h 37min
višinska razlika: cca 1650 m

Zadnji večer pred turo, za katero je sprva kazalo, da jo bo opravilo manjše število udeležencev, se je v ekipo prijavilo še nekaj članov in tako je celotna zasedba štela 11 udeležencev. 

Zgodaj zjutraj smo se zbrali v kafiču kamniškega OMV, kjer se je, ob pretegovanju in srebanju kave, pričakalo zamudniško Ljubljansko trojico. Ker nas je čakal dolg dan, smo jo takoj, ko so bili vsi udeleženci zbrani, mahnili proti Logarski dolini. Cesta se je vila ob vznožju Velike planine proti Lučam in nato v vas Rogovilec, kjer smo razsedlali jeklene konjičke in se po glavni cesti napotili proti tabli ključavničarstvo Klemenšek.

Tu smo odvili desno po stezi, ki nas je vodila v strm gozd, v katerem smo nekateri pošteno lovili sapo, spet drugi pa so z lahkoto premagovali začetno strmino.

Ob poti pa smo si med globokim sopihanjem lahko ogledali še takšne in drugačne zanimivosti

Da se sopihanje splača je bilo jasno takoj, ko smo prispeli do kmetije Tolstovršnika, kjer se nam je odkril prelep razgled na Solčavo in Olševo. Ko smo se ozrli nazaj, pa se je za nami bohotil še čudoviti vrh Ojstrice.

Na desni strani smo se že spogledovali z Raduho, vendar le za kratek čas, saj smo kmalu spet zavili na strmo gozdno pot, ki nas je preko planine Javorje vodila do koče na Grohatu. Kot se za voluharsko ekipo spodobi smo tudi tokrat poskrbeli za krajši postanek, ki je bil po godu predvsem kadilskemu delu ekipe. Ob burnem klepetu smo namreč zgrešili markacijo in jo po liniji najmanjšega odpora mahnili namesto desno v strmino, naravnost po ravnini. K sreči je Tomažu že zrasla trda koža, tako, da mu je kljub vsem ˝blažjim˝ provokacijam, tudi tokrat uspelo ohraniti mirno kri ?

Skoncentrirano spremljanje markacij v nadaljevanju poti, nas je pripeljalo do koče na Grohatu, kjer so nam postregli z odlično turško kavico, ki je bila lepo po domače, postrežena kar v đezvi.

Prebujeni in polni novih moči smo se odpravili naprej proti plezalnemu delu Raduhe, kjer smo si pred vzponom po klinih in zajlah nataknili čelade… no ja… ali podobne zaščitna pokrivala. Ker je bil nabor le teh zelo pester... zajemal je namreč alpinistične, rudarske, kolesarske in celo mestne (štrikana kapa) čelade, smo se pred vzponom pošteno nasmejali.

Pot v tem delu je nekaterim strahopetnejšim in nevajenim tovrstnih podvigov pognala strah v kosti, spet drugi pa so pokazali pravo gamsovsko hrabrost. Vsem skupaj je tako ali drugače uspelo priti do razpotja, od katerega smo po 5 minutah lahkega vzpona prispeli na vrh Radohe. 

Ponovno ganjeni ob prelepem razgledu na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp, Olševe, Pece, Uršlje gore, Travnika ter ostalih vrhov nad osrednjim delom reke Savinje, smo z užitkom zagrizli v naše sendviče in se prepustili predstavi Raduhških kavk.

Seveda se nekateri niso mogli vzdržati komentarjev, ob kreganju kavk in ugotavljanju katera kavka je moškega in katera ženskega spola… no, ker je bilo potrebno reči bobu bob,,,so veleumi ugotovili, da je seveda glasnejša kavka samica.

Ko smo si oddahnili in ožigosali knjižice, smo jo mahnili po drugi strani do koče na Loki, kjer nam je bil ˝dovoljen˝ pol urni postanek, ki smo ga izkoristili za osvežitev s hmeljem. Nato smo švignili naprej proti Snežni jami, kamor smo prispeli po cca. 40ih minutah hoje.

Snežna jama, ki leži na JZ pobočju Raduhe je najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji, katere starost se ocenjuje na 10-12 milijonov let. Ob vstopu v jamo smo prijazni gospodični plačali 10€ in se nato z gospodom jamarjem odpravili na 650m dolg jamarski pohod. Pred vhodom v jamo smo dobili v roke še karbidovke, s katerimi smo nemalokrat skoraj skurili kakšen kos oblačila.

Poleg prečudovitih stalagmitov in stalaktitov, se snežna jama ponaša s kar nekaj zanimivostmi. Ena od teh je zagotovo odkritje zoba morskega psa. Kot je pogruntal Robi, je imel stric pes verjetno tukaj zobozdravnika ? V jami pa so našli tudi okostje jamskega medveda ter endemične jamske hrošče, ki živijo samo v tej jami...  Po debeli uri sprehoda in vsrkavanja zanimivih informacij smo prišli do konca turističnega dela jame, kjer nam je prijazni gospod jamar postregel še s šnopčkom. 

Dobre volje smo se vrnili proti vhodu v jamo in se na hitro okrepčali še s preostanki dobrot, ki smo jih nosili v ruzakih.

Ker je bila ura že pozna, pot pa še dolga, smo po kratkem premoru nadaljevali pot v dolino, kjer pa smo, nekateri že vidno opešani in slabih kolen, nekako le zvozili strmino. Ker se je gospod vodnik, za razliko od nekaterih, zavedal poti, ki nas še čaka, je ob počasnem ritmu nekaterih udeležencev, po profesorsko zaropotal in zahteval, da vsi udeleženci ujamemo isti ritem.  V Rogovilec smo prispeli okoli osme ure in se nato odpravili na zaslužen pirček + vročo čokolado v eno od sprotnih oštarij. 

Preden smo se razšli pa smo razglasili še snežno kraljico ter mistra snežne jame, ki je naziv dobil predvsem po zaslugi prelepih gorskih oblačil.

Ocena celotnega podviga: odlično 5.

Spisala Tinka

Fotografije (Janez, Gregor in Tinka)

Reportaža PD Rašica