Hochschoberhütte 2.322 m
Hoher Prijakt 3.064 m
Niederer Prijakt 3.056 m
PD Rašica
udeleženci: Katarina, Stojan, Melita, Marko, Klavdija, Tomaž, Deja, Franc, Milojka, Tadeja, Miro, Matjaž
trajanje: 8 h 55 min
višinska razlika: cca 1.450 m
dolžina: 14,5 km
Skupina Schober, ena od 9-ih skupin Visokih Tur, je zelo primerna za obiskovanje tritisočakov. Skupina je relativno blizu, v njej pa je kar 44 vrhov nad 3.000 m.
In na dva od njih smo se namenili tokrat, na oba Prijakta. Nahajata se za hišno goro Lienza, Schleinitzom, visoko nad dolino reke Isel, ki teče iz smeri Matreja in se v Lienzu izliva v Dravo.
Ob 5h zjutraj nas je 12 krenilo na pot. Prvič po 2. in 3. valu epidemije smo šli čez karavanški tunel. Na avstrijski strani nas tudi tu nihče ni vprašal po PCT dokazilih.
Mi seveda nismo imeli nobenega prometa, za vstop v Slovenijo pa je bila 5-kilometrska kolona. Nadaljevali smo do Lienza in v prej omenjeno dolino Iseltal, do kraja Ainet.
Od tu smo se po gorski cesti zapeljali do višje ležečih vasic. Mestoma cesta drzno vijuga po strmem pobočju, vse do zadnje kmetije, kjer se začne makadam.
Kar nekaj je tega makadama, z lepo speljanimi odvodnjavanji, da avto ne naseda. Parkirali smo na parkirišču Leibnitzbachbrücke na višini 1.656 m.
Visoko izhodišče vzpon na naša vrhova precej olajša, tu je recimo tudi izhodišče za Hochschober (3.242 m), ki je tej alpski skupini dal ime in ki še čaka na naš obisk.
Po čudoviti pokrajini pašnih planin in macesnov smo se povzpeli do koče Hochschober (2.322 m). Izkoristil sem priložnost, da se v koči pozanimam o težavnosti jugozahodnega grebena, saj smo nameravali izvesti prečenje obeh vrhov.
Napaka, vprašani je ocenil, da smo prevelika skupina in nas je malo podcenjeval in tako natvezil, da je tam resna plezarija III. težavnostne stopnje.
Tako smo šli po normalki. Višje smo bili spet priča temu kako s snegom bogata je bila letošnja zima. Precej snega leži naokoli in tudi mi smo prečili nekaj snežišč.
Šli smo mimo jezerca Barrensee na višini 2.727 m, ki se je komaj odtajalo, oziroma ne še čisto. Tu so še nekaj tednov nazaj vladale zelo resne zimske razmere.
Nekako v okviru zastavljenega časa smo prišli na Hoher Prijakt. Na vrhu je zanimiva skulptura, deblo macesna na betonskem podstavku, z nekaj vejami in leseno kuglo na sredi.
Ta nenavadna skulptura tu stoji dobro leto. Čakal nas je še skok na Niederer Prijakt. Spustili smo se v škrbino, kjer so v pomoč jeklenice in se vzpeli še na drugi vrh. Ker se je vreme že kvarilo smo ostali le nekaj minut in se nato vrnili po isti poti nazaj.
Ko smo se vrnili na Hoher Prijakt, se je na zahodu že vse zaprlo in po kakšni uri sestopa je začelo rahlo deževati. Dež je padal le toliko, da nas je sprovociral, da smo se oblekli, potem pa odnehal.
Vrnili smo se do koče in si privoščili zasluženo pivo in od drugega sogovornika, verjetno oskrbnika, izvedeli, da je tisti greben težavnosti med I. in II. stopnjo.
Malo smo prekleli tistega možakarja od zjutraj, nato pa sestopili do izhodišča. Malo pred peto uro smo končali s turo, se preoblekli in točno takrat, ko smo se vsedli v avto in kombi se je ulilo in to konkretno.
Zadovoljni zaradi natančnega timinga smo se odpeljali v dolino. Kmalu smo na avstrijskem radiju izvedeli, da je pred karavanškim tunelom še vedno štala.
Preverili smo pretočnost alternativ, pretočnost avtoceste Špital - Beljak in se na koncu prvič odločili za varianto Ljubelj.
Bingo, v Celovcu malo prometa, naprej proti Ljubelju pa nikogar v naši smeri in tako vse do Tržiča in priključka na avtocesto, vključno z mejnim prehodom. Nihče ničesar ne preverja.
Še analiza v piceriji Gorenc v Kranju in zaključili smo še en lep izlet.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar