Travnik, 31.7.2004

Travnik 2.256 m

udeleženca: Robi, Šaro

trajanje: 7h 25min

višinska razlika: cca 1.700 m


Juhuhu, dopust je tu. Pa smo jo ponovno podurhali na Nadižo, točneje v kamp Podbela v Breginjskem kotu. Na večer prihoda smo bili tradicionalno žejni in naslednje jutro tradicionalno skrokani.

Za naju z Robijem je bilo to še posebej mučno, ker sva jo že zarana mahnila v Trento in iz nje v Vrsnik kjer je bilo izhodišče ture.

Začetek poti je bil zelo lep in v senčki, a kaj ko sva se z muko prebijala naprej. A po dobri uri je utrujenost začela izginjati ravno, ko sva prišla pod planino Za Skalo.

Tu sva malo študirala na zemljevidu in v vodniku kako naprej in se pravilno usmerila ter znašla na prej omenjeni planini, kjer se je odprl fatastični razgled na Bavški Grintavec, njegovo okolico in na Kaninsko pogorje nižje ob Soči.

Nadaljevala sva po nemarkirani poti in kmalu prišla do skalne stopnje, kjer je pot opremljena z jeklenicami. Takoj za tem je menda studenček, ki pa sva ga midva v gorniški ihti spregledala.

Odpirali so se namreč vedno lepši razgledi po Travniški dolini, ki je polna rož, na obeh straneh pa se dvigajo dvatisočaki. Travnik pa je čisto na koncu in zagledala sva ga šele nekje s sredine doline.

Ko sva se Travniku bolj približala je postajala pot vedno slabša, dokler ni povsm izginila. Šla sva kar povprek, najina izbira poti pa ni bila najboljša, saj sva se prebijala med skalovjem do vznožja Travnika.

Od tam pa po strmi travi do Travniške škrbine in po zahodnem grebenu na Travnik.Že na Travniški škrbini se je odprl razgled na Trento, na Travniku pa še na sever, na steno Velikega Špičja, Triglav, Razor, Planjo, Prisank, Vršič, Mojstrovke, Jalovec, pa na gore zahodno od Trente in jugu na Krnsko pogorje.

Na vrhu je bila tudi skupina planincev z zlatim prinašalcem, ki je Robiju pomagal pomalicati sendvič in se pri tem ni odzival na klice lastnika. Planinci so kmalu nato odšli v smeri najinega prihoda, midva pa v smeri njihovega, po južnem grebenu.

Po sestopu v Travniško dolino sva se odločila, da si pot popestriva s prehodom po dolini med vrhovoma Čelo in Rušje. In bila je res popestritev. Poti ni, nekajkrat sva zašla med ruševje in se spraševala ali bo markirana pot ob izteku grebenov na obeh straneh doline.




Ko sva prišla do konca doline je markirana pot, ki pelje s Triglavskih jezer proti Vrsniku seveda bila in najinih težav je bilo konec.

Pot je vodila pod planino Za Skalo, kjer sva zjutraj zapustila markirano pot in sledil je le še spust v Vrsnik in ture je bilo konec.

Sledilo je kosilo v Martinovem hramu, kjer sva se srečala s kolesarjema Duletom in Trevnom in potem povratek na Nadižo.

Spisal Šaro

Stogi in Ogradi, 18.7.2004

FIVE OF A KIND
Vrhovi: M. Stog 1.879 m, Jezerski Stog 2.040 m, Prevalski Stog 2.075 m, Adam (in Eva) 2.019 m, Eva (in Adam) 2.012 m, Ogradi 2.087 m

 

udeleženci: Čevl, Robi, Šaro, Čojbl - delno, Boni - delno  
trajanje: 8 h 55 min  
višinska razlika: cca 1.900 m


Po precej dolgem gorniškem mrtvilu smo se zopet "u'kup uzel", ter v hribe zavili. Tudi vremenska napoved je bila prava poletna: sonce, sonce in še enkrat sonce.

Pohod smo pričeli s Planine Blato, od koder se pot počasi vzpenja proti našemu cilju. Slabi dve uri in že se je naša čredica družno hladila na planini Krstenica v napajalniku za okoliško živino.

Rahlo osveženi smo nadaljevali pot na Mali Stog, naš prvi cilj. Prebijajoč se skozi ruševje smo preko grebena kmalu stali na vrhu našega prvega cilja. Par požirkov vode, nekaj modrih misli vrednih izkušenih gornikov, in že smo jo mahali proti Jezerskemu Stogu.

Večji del lepa pot postane proti vrhu precej strma, in se konča z cca dvajsetimi metri plezalnega dela. Na vrhu smo si privoščili kratek počitek, da ulovimo sapo, se odžejamo in na zemljevidu preverimo naše nadaljne korake.


Pot na Prevaljski Stog, nas je razdelila na dve skupinici. Šaro, Čojbl in Boni so šli po poti začrtani v gorskem vodniku (beri po otroši poti), medtem, ko sva modva z Čevlom (pustolovca kakršna sva) ubrala novo prvenstveno (sedaj imenovano Mostar-Petrinova) plezalno smer.



 Saj ne, da bi se hvalil, vendar sva določene dele najine poti ocenila z "najtežja možna plus". Več o tem boste verjetno lahko prebrali v novem Planinskem Vestniku.

Na vrhu sva se razpakirala, se napila, najedla, nakar je prišel drugi del naše planinske odprave. Po precej dolgem postanku sta se Boni in Čojbl odločila, da grestra z nami še na Adama in Evo, nato pa jo mahneta v dolino. Rečeno storjeno.

Dokaj hitro smo osvojili naslednja dva dvatisočaka, se poslovili od naših dveh planinskih prijateljev, ter jo mahnili proti petemu dvatisočaku imenovanemu Ogradi.

Slabo uro smo hodili, da smo prišli do vznožja Ogradov. Vzpon na naš zadnji današnji dvatisočak se prične skozi ruševje brez prave poti, kar je bilo precej boleče in dokaj zoprno (bili smo vsi popraskani od vej in iglic).

Zadnjih dvajset minut hoje pa poteka po lepi manjzahtevni plezalni poti, vse do vrha Ogradov. Na vrhu smo prvič danes srečali malo večje število planincev.

Ugotovili smo, da so člani nekega štajerskega planinskega društva, ki se nikakor ne morejo zediniti glede pozicije nekega vrha v daljavi. "Uh bejžmo mi hitr naprej jest jih mam pouhn k..." je rekel Čevl in že smo jo mahali v dolino.

Sicer dobro zastavljena pot do avtomobila, se nam je ponesrečila, saj smo zgrešili odcep za Planino Blato, ter po daljši poti preko Planine pri Jezeru vseeno vsi dodobra utrujeni, prepoteni in ožgani od sonca končno prispeli na naš cilj.

Še obvezno kosilo, obnova ture in že smo se peljali proti Ljubljani.

Spisal Robi