Lučki Dedec, Vežica čez Šraj pesek, 30.5.2012

Kocbekov dom na Korošici 1808 m,
Lučki Dedec 2023 m,
Vežica 1965 m,

udeleženci: Dolfi, Darko, Slavko, Marjan, Nevenka, Tomaž
trajanje: 8 h 55 min
višinska razlika: 1500 m


Prejšnji teden me je poklical šosolec z vodniških tečajev D in B, Dolfi in me povabil na Lučki Dedec čez Skok in Šraj pesek. Povabilo sem z veseljem sprejel, si organiziral dopust in turo omenil tudi udeležencem na prečenju Polovnika.Trije so zagrabili in skupaj z Dolfijevim kolegom se naj je v Kamniški Bistrici zbralo 6 gornikov. Parkirali smo pri odcepu v dolino Kamniško Belo in se podali na pot.

Čeprav pot ne gre čisto mimo, smo vseeno skočili pogledat slap Orglice, ki ima tako ime, ker je zamrznjen menda podoben orglicam. Nadaljevali smo strmo v gozd po Kamendolu mimo velba, vse do skalne stopnje, imenovane Skok. Ta zna biti v mokrem precej zoprn, saj je zlizan od vode, oprimkov je bore malo.

Mi smo imeli srečo saj je bil povsem suh in brez težav smo zlezli čez in nadaljevali po melišču pod precej impozantno steno Vršičev, kjer je ogromno plezalnih smeri. Nad meliščem smo poplezavali čez skalno stopnjo in prišli do razcepa poti. Tam sta se Dolfi in Darko odločila za direktni vzpon na Lučkega Dedca, ostali pa smo se prek Petkovih njiv in zgrešenih poti nad njimi prebili do doma na Korošici. Po krajšem postanku in vpisu v knjigo v zimski sobi, smo tudi mi nadaljevali proti Durcam, kjer nas je čakal savinjski del odprave.

Skupaj smo stopili do vrha, ki ima izdredno prepadno severno steno, kar je menda posledica odloma ob ljubljanskem potresu leta 1895. Dedec je znan tudi potem da je bila pred  dobrimi 60 leti tu preplezana tedaj najvišja težavnostna stopnja VI+. Na vrhu smo kar nekaj časa posedeli, brez obveznega foto termina pa tudi ni šlo.

Nato smo se spet ločili, Darko in Dolfi sta šla proti markirani poti na Presedjaj, mi pa po grebenu Vršičev še do Vežice. Vse do Vežice je pot lepo izžagana v ruševje, pot do planine Čohavnice pa se je zgubljala v ruševju. Od Čohavnice smo bili kmalu na markirani poti in kmalu smo dohiteli ostala člana odprave, ki sta uživala v travah nad Presedljajem.

Sledil je še sestop po dolini Kamniške Bele, ki se kar vleče in pivo pri Jurju v Kamniški Bistrici, kjer smo dočakali dež.

Lepo smo izkoristili dopustniško sredo.

Spisal Tomaž


Prečenje Polovnika, 26.5.2012

Krasji vrh 1772 m,
Veliki vrh 1764 n,
Prihovec 1663 m,
Špik 1482 m,
Mad pečem 1458 m,
Vrh Travnika 1476 m,
Veliki Polovnik 1471 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Nataša, Nevenka, Jani, Marjan, Janez, Edo, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: cca 1220 m vzpona, cca 2000 m sestopa


Nekajkrat odložena tura, prečenje Polovnika, je bila vključena v združeno aktivno soboto Planinskega društva RAŠICA. Kal – Koritnica je bilo zbirališče za vse skupine. Alpinisti in plezalci so imeli vaje z ocenjevanjem, na večer pa smo se pridružili tudi pohodniki in gorniki.

Gorniki smo torej prečili Polovnik, vendar tudi tokrat ni šlo vse po načrtih. Pohodniška skupina naj bi potovala s tridesetsedežnim avtobusom, nas osem pa s kombijem. Ker pa je zadnji dan udeležbo odpovedalo kar nekaj pohodnikov, smo se trije gorniki odpeljali z avtobusom, pet pa z osebnim avtomobilom.

Ti so prišli na izhodišče ture, planino Zapleč, voznik pa se je moral vrniti v Kobarid, kjer je naložil še tri gornike iz avtobusa in drugega voznika, da je avto odpeljal v Log Čezsoški. Zaradi teh zapletov smo tako pohodniki kot gorniki začeli vzpon uro in pol kasneje, kot smo načrtovali.

Proti Krasjemu vrhu je pot lepo speljana po kraškem svetu z vrtačami, globelmi in listnatim drevjem. Ostanki zloženega kamenja nas spomnijo, da so tod potekale bitke v prvi svetovni vojni. Po uri hoda pridemo do kotline, v kateri so vidni ostanki zgradb rezervne, komandne in drugih enot, ki so oskrbovale vojake na višje ležečih položajih. Dokaz za to so številni v skalo vklesani bunkerji in opazovalnice.

Uro in pol smo potrebovali do Krasjega vrha na višini 1773 m. Ker je pobočje Polovnika zelo ostro, se nam je nudil izjemen pogled na dolino Soče s Trnovim, Kobaridom, Tolminom na jugu in Bovcem na severu. Na obzorju pa Matajur, Kobariški stol, Kaninsko pogorje, Rombon, Mangrt in Julijci. Po zelo kratkem počitku smo se spustili do manjšega sedla in se nato vzpenjali po zelo ozkem in zelo prepadnem grebenu proti Velikemu vrhu.

Pot ni označena, zato smo večkrat iskali najboljše prehode. Mislim, da je to prečenje možno samo v dobrih vremenskih pogojih. Ne znam si predstavljati, kako bi za marec načrtovano turo prehodili po zasneženem terenu. Na Veliki vrh, 1764 m, smo prišli v slabih treh urah. Oblaki so se umaknili in sonce je s toplimi žarki prijetno ogrelo prepotena telesa. Pol ure smo počivali, potem pa spet strmo navzdol do neoznačene steze, ki pelje na Veliki vrh z zahodne strani.

Žal poti večkrat zmanjka, mi pa iščemo prehode po z borovci zaraščenem terenu, kar je še posebno neugodno. Zopet pridemo na zapuščeno mulatjero, ki nas pripelje na sedlo in navzgor na Pirhovec, 1660 m visoko. Na vseh vrhovih so prekrasni razgledi. Le sonce, ki je ali pa ga ni, spreminja sliko doline in bližnjih vršacev. Nato nas stezica vodi po grebenu, le tu in tam se izogne kakšni oviri po severnem položnejšem pobočju.

Južna stran pa je še vedno strmo prepadna. Povzpeli smo se še na Špik, 1482 m, vrh Nad Pečem, 1458 m, Vrh Travnika, 1476 m, in nazadnje Veliki Polovnik, 1471 m. Od tod pa le še spust 1000 višinskih metrov. Tu je steza lepo shojena, se pa zelo strmo spušča vse do doline. Zaradi odpadlega listja je korak mehkejši in manj naporen. Na cilj, v Log Čezsoški, smo prišli po 7 urah in 40 minutah.

Pivo v bližnjem hotelu se je zelo prileglo, zato ni bilo težko počakati še eno uro, ko so se nam pridružili še pohodniki in smo se skupaj odpeljali v Kal Koritnico k ostalih skupinam. Vodstvo društva nas je tukaj pogostilo z zelo okusnim golažem. Za zaključek se ponovno vračam na začetek.

Pozivam člane, naj se odgovorno prijavljajo za ture ter morebitne upravičene zadržke pravočasno sporočijo. Sobotni primer dokazuje, koliko nevšečnosti izostanek povzroči številnim drugim udeležencem, predvsem pa organizatorjem. K sreči tokrat ni bilo napovedanih popoldanskih ploh, sicer bi bili še dodatno »nagrajeni«.

Spisal Janez



Kepa po SV grebenu, 19.5.2012

Koča Berta 1527 m,
Kepa 2145 m

udeleženci: Nataša, Nevenka, Janez, Marjan, Tomaž
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1400 m

Tokrat smo se odpravili na tretji najvišji vrh Karavank, 2145 metrov visoko Kepo. Izbrali smo najlepši dostop nanjo po severovzhodnem grebenu. Plan je malce ogrožala hladna fronta v sredo, ko je v hribih padal sneg in na spletni kameri smo v četrtek in petek spremljali ali bo sneg vsaj približno skopnel. Čisto kopno po kameri ni bilo videti, a vseeno smo se odločili da gremo.

Zjutraj smo se zbrali na običajnem mestu in se odpeljali preko Ljubelja v Avstrijo. Malo pred Dravo smo zavili levo in se po dolini Rož (Rosental) odpeljali navzgor do naselja Spodnje Dobje (Unteraichwald), kjer smo zavili levo in sledili tablam za Kopein ter parklirali pri gostilni Sticker (na avstrijskem zemljevidu Türkenkopf).

Moji fotografski načrti so se hitro razblinili, saj sem imel s seboj le eno baterijo, tisto prazno v fotoaparatu. Tako je tokrat za dokumentiranje skrbel le Marjan. Namenili smo se narediti lepo osmico in prvi krak osmice je šel preko Bleščeče planine (Roßalm). Do tja smo rabili približno tričetrt ure, planini pa ima Slovensko planinsko društvo iz Celovca svojo postojanko. Tu je sicer precej poznana bližnja Arihova peč, kamor je vsako leto zimski pohod v spomin na ubite partizane v zimi 1944/45.

Od Bleščeče planine gre pot kar direktno in strmo po grapi vse do melišč Kamnice (Ferlacher Spitze) po katerih smo prečili do koče Berta. Ob krajšem postanku pri koči smo si ogledali greben, ki je bil v celoti kopen. Po postanku smo iz sedla Borovščica zavili na neoznačeno pot do vznožja SV grebena. Tu smo se opremili s plezalnimi pasovi in čeladami in vstopili v greben. Kmalu po začetku je najtežji del, skalni skok z izpostavljeno dvojko.

Kljub temu varovanje ni bilo potrebno, spet pa so se pojavljale teorije o izvoru imen, tokrat Baškega jezera (Faaker See), če ni morda tam en ene basov. Ves čas se z grebena lepo vidi tudi koča Berta. Plezarije je kar hitro konec in pot se nadaljuje izžagana v ruševje. Ker so v skali ves čas rdeče pike o kakšnem brezpotju težko govorimo.

Nad ruševjem sledi še kakšnih dvseto višinskih metrov poplezavanja, vse do križa na predvrhu. Do tu smo srečali samo dva gornika, ki sta nas prehitela na grebenu. Ko pa smo se sprehodili do križa na vrhu Kepe je bilo ljudi čedalje več, v glavnem avstrijcev, ki so se vzpenjali po normalki iz koče Berta.

Po postanku na vrhu smo sestopili po normalki proti koči Berta. Zaradi bližnjice po snegu smo nekje izgubili pot in si privoščili nekaj deset metrov brezpotja do polnovnega srečanja s markirano potjo. Ta nas ni navdušila, saj je vije skozi podrte grape. Ponovno smo prišli do koče Berte in med pitjem piva cincali ali skočimo še na Kamnico ali ne.

Kamnico smo na koncu pustili za drugič in po poti 680 sestopili in s tem zaključili osmico. No čisto ne, saj smo sestopili le do ceste proti gostilni Sticker, Nataša je skočila po avto, potem pa smo se utaborili v senci pri kapelici s klopco in še malo posedeli med šmarnicami.

Spisal Tomaž 


Celovška špica, Svačica, Srednji vrh, 5.5.2012

Orlice (Celovška špica) 2105 m,
Svačica 1953 m,
Srednji vrh 1796 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Jovan, Matic, Marko, Marjan, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 6 h 50 min
višinska razlika: cca 1450 m

Prvotno je bil za soboto, 5. maja, za gorniško skupino predviden vzpon na Col Nudo v Italiji. Ker pa je bila za to območje slaba vremenska napoved, se je vodnik Tomaž odločil, da bo našel vremensko luknjo, ki nas bo sprejela. To naj bil bila 2105 m visoka Celovška špica v Karavankah.

Osem gornikov se nas je s kombijem odpeljalo iz Šentvida mimo Žirovnice v dolino Završnice in po njej skoraj do Tinčkove koče. Skoraj zato, ker je bilo cestišče razmočeno in kombi kljub pomoči vseh močnih članov skupine ni zmogel strmine.

Turo smo začeli ob 7.20 in prišli najprej do koče, kjer je križišče označenih in neoznačenih poti. Naša seveda ni označena. Tudi s pomočjo sodobne tehnologije smo krenili v pravo smer zelo strmo v gozdnato pobočje. Tu in tam so nas pozdravljali kamniti »možici« in nam potrjevali, da gremo prav. Po približno uri in pol smo prišli na markirano pot, ki vodi z Zelenice proti Stolu po dolini V kožnah.

Nadaljevali smo samo do priključka na stezo, ki pride iz Celovške koče na avstrijski strani. Od tam zopet na brezpotje najprej po neugodnem melišču. Vendar napredujemo, spotoma iščemo najboljšo pot do sedla pod Orlicami. Močno je zapihalo, zato smo si lahko le malo oddahnili. Odložili smo palice in se po krušljivem terenu vzpenjali proti vrhu. Orientirali smo se lahko le po zloženih »možicih«.

Dosegli smo otok ruševja in travnato pobočje, nato spet skalovje. Tik pod vrhom smo dosegli kamnite pregrade in polico. Kar težko je bilo najti najprimernejši prehod. Vrh sta pravzaprav dve skalnati špici, na vsaki je lesen križ  in prostora največ za tri osebe. Na 2105 m nas je pričakal močan veter, ki nas je sicer spremljal na vsej poti, vendar je na izpostavljenih mestih še posebno silovit. Za pot smo potrebovali 2 uri in 40 minut.

Poiskali smo vsak svoje zavetje, se okrepčali in po isti poti zelo pazljivo krenili nazaj do sedla. Tu nas je veter dobesedno prestavljal. Šli smo proti drugemu cilju, vrhu Svačice, 1960 m, ki je prav tako kot Celovška špica mejni vrh. Pot pelje po grebenu , zato nas je spet precej oviral veter. Na vrhu pa je lep razgled na doline in nižje gorovje, tiste višje pa so zakrili oblaki. Pogled se nam je ustavil na 1796 m visokem Srednjem vrhu.

Ker nas večina še ni bila tam in ker nas ura še ni priganjala, smo se odpravili še na ta vrh. S Svačice do sedla smo se vračali po isti poti, potem se spustili po nič kaj prijaznem melišču, prišli na markirano pot Zelenica – Stol do prelaza Šija, nato sto višinskih metrov in že smo bili na Srednjem vrhu. Malo počitka, razgled na naša dva že osvojena vrhova. Za trenutek se je pokazal Stol, tudi Begunjščica nas je pozdravljala. Vrnili smo se po isti poti do prelaza Šija, nato po prijetni trasi do izhodišča.

Vsega skupaj smo potrebovali 6 ur in 50 minut. Spakirali smo opremo, se usedli v kombi in odpeljali. Takrat pa se je z neba vlilo kot iz škafa. Mi pa smo bili nadvse zadovoljni, da smo tako pametno planirali našo turo in smo res maksimalno izkoristili vedrino dneva.

Spisal Janez






Spitzegel, Kriebhöhe, Vellacher Egel, 2.5.2012

Spitzegel 2119 m,
Kriebhöhe 2065 m
Vellacher Egel

udeleženci: Marjan, Nataša, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 9 h 50 min
višinska razlika: cca 1750 m

Tokrat smo skočili v Ziljske Alpe. Ker je Korensklo sedlo zaprto smo preizkusili varianto čez Trbiž, ki se prav lepo obnese. Plan je bil da malo pred Šmohorjem (Hermagor), v vasici Zgornja Bela (Obervellach) za začetek skočimo ferato na Norbert-Schluga, ki je lažje težavnosti.

Ker pa je ponoči deževalo in je bilo še mokro, v dolini tudi megleno, smo misel na ferato izpustili in nekoliko premaknili izhodišče, v vasico Khünburg, kjer smo parkirali ob začetku gozda. Glavni cilj je bil Spitzegel, dvatisočak direktno nad nami.

Pot seveda ni šla direktno gor, najprej smo precej časa pešačili po cesti mimo ostankov gradu in mimo priključka ferate in do tega da se je cesta začela spuščati. Po pregledu zemljevida smo ugotovili da je vse vredu in kmalu je pot zavila strmo v gozd. Po lepi potki smo prišlči do jase ob lovski koči in si privoščili malico. Megla v dolini se je počasi razkadila. Odpirali so se tudi lepi razgledi po vrhovih nad Mokrinami (Nassfeld).

V nadaljevanju smo kmalu spet prišli na cesto in po njej do Zgornje Belške planine (Obervellaher Alm), kjer stoji planšarska koča, ki je bila jasno zaprta. Itak ni bilo nikjer žive duše. S planine smo krenili po grebenu proti vrhu in izmenjaje hodili po južni kopni strani in južnem snegu na severni strani, kjer se je mestoma prav zoprno udiralo.

Kmalu smo bili na vrhu Spitzegla, najvišjega vrha istoimenske skupine Ziljskih Alp. Vreme je bilo precej oblačno, a na kakšne nevihte ni kazalo. Zato smo po počitku nadaljevali po planu, ki je predvideval prečenje grebena, ki je del 150 km dolge Gailtaler Höhenweg, do sedla Vellacher. Malo gor in malo dol smo prišli do sedla pred našim drugim ciljem, Vellacher Eglom in na hitro skočili še na Kriebhöhe, prav tako dvatisočak.

Greben naprej do Vellacher Eglom je bil kar razgiban, predvsem zato, ker smo se izogibali markirani poti ki gre tu po severni strani in je bila pod snegom. Tip pred vrhom se je greben povsem zožil in nekateri so preklopili na pogon na vse štiri in kmalu smo uživali na vrhu še tretjega današnjega dvatisočaka. Okoli nas je švigalo jadralno letalo, pod nami se je bleščalo Preseško jezero (Pressegger See).

Z vrha smo se spustili do sedla in od tam proti izhodišču. Sprva je kazalo super, lepa gozdna pot se je hitro spuščala. Ko pa smo prišli do ceste je bilo veselja konec. V ključih se je počasi spuščala, ko pa smo končno prišli spet na gozdno pot je šla ta zaradi terena v nasprotno smer od izhodišča in je šele precej nizko spet zavila v pravo smer.

Malo pred koncem smo srečali prvega človeka in se ustavili in osvežili pri studenčku, ki je ime po Marjanu dobil zaradi tega, ker je tam enkrat en eno brusu. Od brusnega studenca do avta je bilo samo še nekaj minut in gojzarje so zamenjale superge, palice v rokah pa pivo, ki sta ga  imela Nataša in  Marjan skritega v avtu.


Sledila je še vožnja domov in vmesni obisk Aljaževega hrama. Če je bil to zadnji dela prost drugi maj, smo ga mi prav lepo izkoristili.

Spisal Tomaž