Kališče, 2. 4. 2006

Kališče 1540m in misel na Storžič 2132m

Udeleženca: Čevl pa Šaro
Višinska razlika: cca 950m
Trajanje: 4 ure


Padla je ideja o vzponu na Storžič.
Ker je bilo dan poprej tekmovanje '12 ur Kališča' http://www.kalisce.com/htm0506/12ur06.htm
sva družno ugotovila, da je pot do Kališča OK, naprej do vrha Storžiča pa zelo verjetno tudi.

Skratka, pisala se je ura 6 zjutraj, ko sem pobral prijatelja Šarota, da sva jo družno ucvrla proti vasi Mače, kjer sva tudi parkirala. Navkljub rani uri, je bilo parkirišče že kar polno.

Hitro sva preobuta in ogvantana, uskladiva še višinometre na rokah in že zagrizeva sprva v dokaj strmo makedamsko cesto in nato v hrib.
Do višine cca 1000 m je že kopno, naprej proti vrhu pa je vedno več že gnilega in umazanega shojenega snega, ki je zoprn za hojo.

Kljub temu da nekaj tednov nisem hodil navzgor, razen po stopnicah, ni bilo problemov v smislu bolečih nog oz. pomanjkanju zraka. Šaro pa itak gorjan kot je, v svojem ritmu prileze višje kot ratrak.

Z zmernim ritmom naših povprečnih 500 m višine na uro in nasmehom na ustih, sva hitro prispela do Kališča.
V koči je bilo že polno ljudi, tudi vedno več jih je prihajalo gor.
Ob kratki pavzi in toplem čaju dobiva nasvet oskrbnika za nadaljno pot. Pravzaprav je odsvetoval pot naprej.
Pot do vrha Storžiča je sicer zgažena, vendar se sneg na mestih udira do riti.
Poleg vsega je tudi močno pihalo.
Stakneva glave in upoštevava možakarjev nasvet.

Pade ideja, da se lahko povzpneva na bližnji Bašeljski vrh. In tako je bilo… vendar ne dolgo.
Že kajkmalu za kočo na Kališču, so se začele uresničevati oskrbnikove besede.
Vsak tretji korak se je končal globoko v snegu.

Če bi imela krplje ne bi bilo problema, tako da sva navkljub udiranju nekaj časa vzrtajala, pa vendar na koncu prišla do zaključka, da se bova ta dan pač zadovoljila le z vzponom do Kališča.

Šla sva nazaj do koče, malo posedela, malo poslikala, razdrla par konstruktivnih misli in se počasi vrnila do izhodišča.

Čeprav je bil namen lep in tura privlačna, jo je narava malo zagodla.
Nič ne de, tudi občutek da si že dopoldan naredil veliko, ko eni sploh še niso vstali in zbistrili glav, pomeni zadovoljstvo.

Torej, Storžič naslednjič ti spulimo tisti križ na vrhu.

Spisal, Čevl.

Fotografije

 

 

Viš, pot stoletnice, 6. 8. 2005

Viš (Jof Fuart – močna gora) 2666 m, Male Bele špice (Cime Piccole di Riobianco) 2206 m

Udeleženci: Čevl, Šaro, Robi
Višinska razlika: cca 2100m
Trajanje: 9 ur 50 minut

Tokrat je bila destinacija gora v Zahodnih Julicih, ki leži na SV Italije, tik nad Trbižom. (slovenskih gorskih pionirjev odkrite gore na italjanski strani)

Že v petek popoldne sem se pridružil brodski odpravi, stacionirani v kampu Podbela ob reki Nadiži. Stara gorska mačka sta bila tam že več kot teden dni, s prehojenimi tisti teden že večimi hribi. Za razliko od mene, ki sem imel zadnjih 5 mesecev gorniški dopust, sta pokala od kondicije. No, čisto brez pa tudi nisem bil.

Zaradi zahtevnosti ture, je bila ura vstajnja in nato štarta prav ubijalska. Ob četrti uri zjutraj je začelo brenčat okoli ušes, nato vstajanje, hranjenje, umivanje. Malo pred peto smo se že odpeljali proti mejnemu prehodu Predel, od katerega je bila štartna točka oddaljena le par kilometov.

Ura je odbila šest, ko smo začeli brusit pete. Pripravljal se je lep, svež in sončen dan. Prvi dve uri smo hodili v glavnem po gozdu, v senci. Kaj kmalu je v soncu zasijala koča Corsi, ki leži na nekakšni planoti, katera meji med strmimi skalami in gozdnim dostopom.

Pol poti do vrha je bilo za nami. Malo smo se okrepčali, preverili zemljevid, vglavnem pa uživali v jutranjem soncu na skoraj 1900 metrih višine. Občutki ki se porajajo ob tej uri, na taki višini, s takim vremenom, so naravnost odlični. V okoliških stenah so se že začeli pojavlajti športni plezalci, kajti tu naokoli imajo svoj raj.

Gremo naprej, smo dejali in začel se je skalni del ture, ki pa je meni še vedno najljubši. Hoja po visokogorju ima svoj čar. Hitro je strmina začela upravičevati svoj sloves, tudi Robi svojo na novo, s kolesom nabrano kondicijo. Vlekel je k zmešan. S Šarotom sva sem ter tja le skomignila z rameni. Bravo Robi.

Pot do vrha je bila zelo raznolika, od malih plezalnih prehodov, do hoje s pomočjo pletenic(zajl po domače). Zaradi zgodnje ure smo srečali le malo hribovcev. Še sreča, saj tam kjer je Italjan je tudi hrup. Veliko hrupa, ki pa ne paše v visokogorje. Sploh italjanski, ki ne paše nikamor.

Razgledi so bili vedno lepši, videlo se je vedno dlje. Še gamsi so spokojno čepeli na svojih poličkah (kot Humar) in negibno strmeli v daljavo, brez da bi jih karkoli zmotilo. Po dobrih štirih urah in pol smo se znašli na vrhu 2666m visokega Viša. Sonce je sijalo, nebo je bilo modro, ura pa še ne enajst. Zakon.

Sledilo je obvezno slikanje, hranjenje, občudovanje in plan kako naprej. Imeli smo dve varianiti, pot Anite Goitan, zelo zračna in pa pot proti vzhodnemu delu masiva, po spustu skoraj do prej omenjene koče, do škrbine dobrih 400m višje. Odločili smo se za drugo varianto.

Tam nas je čakala nova pustolovščina. Priznam da sem bil že dokaj utrujen, Šaro malo manj, le Robi je še vedno vlekel…kakorkoli, skupaj smo prilomastili do škrbine. Tu pa se je začela Pot stoletnice (Sentiero del Centenario).

Urejena pot za izkušene planince.

Že začetek je neopisljiv. Vstopili smo v skalo izklesan rov, stojne višine in dveh možakarjev vkp širine, ki so ga izklesali med I. svetovno vojno. Na eni strani gore smo vstopili, čisto na drugi pa prišli ven. Pridobili smo tudi na višini, saj pelje kaj strmo navzgor. Brez naglavnih lučk, nebi videli tudi nosa. Za klavstrofobike naravnost idealen kraj, haha.

Pot je peljala naprej po grebenu in hitro smo uvideli zakaj je bilo opozorilo, da je pot za izkušene. Začele so se zajle, tudi lestev se je prikradla, da ne govorim o višinah in pa prepadih spodaj. Koncentracija je bila na polno, saj bi tudi najmanjša napaka ali pa zdrs prinesla velike težave. Vse smo uspešno prebrodili, se veselili in čudili.

Končno je pot pripeljala do melišča, po katermu smo se spustili dobrih 300m nižje, do bivaka Gorizia. Malo smo počili, se napojili, ter rekli besedo ali dve s planinci, ki so bili pred bivakom. Čakal nas je le še spust po dolini Belega potoka cca 1000m višinske razlike do izhodišča, ki mi je zaradi narave terena (dokaj položno in nikoli konca) že dodobra popil še preostalo energijo.

Nekje na pol poti smo se ustavili še pri bivaku Brunner, ki pa je že v gozdu in v dokaj neuglednem stanju, v smislu zapuščenosti in posledično zaradi dostopnosti tudi dokaj uničenem stanju ( zabave in druženja ).

Po manj kot desetih urah smo prišli nazaj do avta, počasi odvgli oznojena oblačila, ter se na hitro oprali v bližnjem potoku. Sledila je vrnitev v Slovenijo in seveda zasluženo kosilo pri Žvikarju, v vasi Podklopca nedaleč od Bovca.

V kamp Podbela smo se vrnili nekje po 13 urah odsotnosti, kjer sem se poslovil od prijateljev. Namreč, ostala sta tam še do naslednjega dne.

Bila je kraljevska tura, ki je posegla v sam vrh tur po narejenih višinskih metrih.

Odlično in vsekakor ponovljivo.

Spisal Čevl.

Fotografije

Komna, 20. 2. 2005

Dom na Komni 1520 m, 
Koča pod Bogatinom 1513 m, 
Koča pri Savici 653 m

udeleženci: Aleš, Tomaž, Lussy
trajanje: 4 ure 5 min
višinska razlika: 870 m
dolžina: 14,6 km

Čeprav vreme ni kaj prida obetalo, smo s Šarotom in pa Lussy malo po sedmi uri zjutraj krenili proti Bohinju, točneje proti parkirišču pri domu Savica. Po dobri uri vožnje končno parkiramo, se preobujemo, opremimo z vsem potrebnim in kaj kmalu že zagrizemo v hrib.

Sprva po ravnem, do razkrižja poti, kjer po eni poti prideš do slapa Savica (le kdo ga ne pozna…) in druge poti, proti domu na Komni.

Pot v hrib je položna in serpentinaste narave. Kaj ne bo, saj je to stara služnostna pot za potrebe vojske iz prve svetovne vojne. Torej do cilja je bil kar nekakšen sprehod. Pa vendar smo naredili cca 850 metrov višinske razlike. Po dobrih dveh urah prispemo do že prej omenjenega doma na Komni, ki pa je v fazi obnavljanja. Kje so našli ime dom ne vem, saj je to ogromna večnadstropna bajta, s privat tovorno žičnico.

Edina živa duša je bil na balkonu zaprt kuža, ki se mu je trgalo, ko je nadstropje nižje videl in po moje tudi vohal Lussy. Pri tem je tudi ostalo. Sprehodiva se okoli hiše in kaj hitro odrineva proti koči pod Bogatinom, ki je stran petnajst minut hoje. Po poti srečamo kar par turnih smučarjev, ki se sprehajajo s smučmi na nogah. Po moje kar zanimivo početje…

Zaradi obupnega vremena, v smislu megle in pa naletavanja snega, nismo srečali prav veliko sprehajajočih duš. Tako je bilo tudi v koči pod Bogatinom. Le obe oskrbnici in dva planinca v odhodu.

Po kratkem premisleku skleneva, da ne bova šla naprej, saj je bilo vreme nič kaj prijazno. Zatečeva se v kočo in si s šilcem domačega dodobra pogrejeva teleščke. Tudi kužatu ni bilo hudo, saj je v predprostoru dobil svoj odmerek vode in pa hrane. Nazaj grede, na poti v dolino, sva hodila malo po poti malo pa tako. Čez drn in strn. Zdelo se mi je, da sva sestopila v trenutku.

Na poti proti domu se čudiva posameznikom, ki se kaj smelo drsajo po delno zamrznjenem Bohinjskem jezeru. Zgleda, da je ob obali le dovolj trden led.

Še kofetek in hop nazaj v Ljubljano. Navkljub neprijaznemu vremenu lepa turca, taka s katere prideš nazaj že kaj zgodaj.

Z drugimi besedami… na Komno in nazaj do kosila.

Spisal Čevl.

Fotografije

 

 

Stol, 30. 1. 2005

Valvasorjev dom 1181 m, 
Prižnica pod Stolom 1640 m, 
Stol / Hochstuhl 2236 m, 
Mali Stol 2187 m, 
Prešernova koča na Stolu 2174 m

udeleženci: Robert, Aleš, Tomaž
trajanje: 7 ur 30 min
višinska razlika: 1560 m
dolžina: 12,8 km

Le kdo vstaja v nedeljo ob 6.00? Tisti, ki je zmenjen ob 6.30, da poide v hribe. V hribe na super zimsko turo. Kot omenjeno, smo se ob uri zbrali pred trgovino na Brodu. Pripeljal je Robi, menda zato, ker je v avtu imel tudi smučke in opremo.Seveda jih je vzel s seboj, ker je Stol eden izmed hribov, s katerega se da tudi smučati. No, o tem malo kasneje.

V slabe tričetrt ure smo parkirali v dolini Završnice, malo nad Žirovnico. Medtem ko sva se s Šarotom že preoblekla in opremila, je Robi vezal in zvezal smuči na nahrbtnik, pancarje v nahrbtnik in ostalo po sebi. Psiho, ruzak težji kot kadarkoli poprej.

V glavnem, ura je kazala pet minut pred osmo, ko smo začeli z vzponom. Prvi del vzpona do Valvazorjeve koče je lahek pohod (reda Šmarne Gore), ki pa je že počasi načenjal Robija. Ja, teža nahrbtnika je terjala davek. Nekje na sredini poti do koče je pot postala zasnežena in predvsem ledena. Seveda smo si hitro nataknili dereze in hop naprej.

Ker so Šarotu dereze začele plesati po gojzarjih, sva opravila redni servis. Medtem je Robi potegnil naprej, saj je itak že cel čas zaostajal za nama.

Počasi se je med drevesi začel kazati Stol v vsej svoji veličini. Kar visoko od tam kjer smo trenutno bili. Čez čas ujameva Robija, ki je zbegano gledal po kateri poti naprej, saj se je pot razdelila v dve smeri. Kot da bi bil prvič v hribih…hehe

V glavnem, skupaj šibamo naprej proti vrhu. Pot je postajala vse bolj strma, ledena in tudi zasnežena. Brez derez ne bi šlo. Ker je Šaro gorski paparac (ne, ni on slikal Šifrerja z neznanko), sem pridobil ker nekaj prednosti. Se pravi, del poti smo hodili vsak posebej, vsak s svojim ritmom.

Nekje na višini 1700 m se odpre nekakšna jasa, s katere se odpre pogled od Lesc pa do Jesenic in še dlje. Ker sta tam tudi dve klopci, pade odločitev, da se tam počakamo. S Šarotom sva bila gor že dobrih dvajset minut, ko izza ovinka prilomasti in prisopiha prajtu Robi. Na koncu z močmi, pa živci tut.

Ker je bilo do vrha še dobrih 500 m višinske razlike kar strme poti po zamrznjenem snegu, ki je potreboval siguren in predvsem trden korak, se je edino pravilno odločil, da smuči in pancarje pusti pri klopcah in jih pobere pri sestopu.

Saj kakor je povedal, je malo nazaj omahnil v mali graben. Malo je zdrsnil in teža nahrbtnika ga je prekucnila v sneg. Menda je bil nekaj časa kot želva, ki jo obrneš naokoli, na oklep. Buci, buci..

Spet sem potegnil naprej in ker so bile markacije zasnežene, so me naprej vodile sledi derez gornikov, ki so se povzpeli gor pred nami. Prvič sem doživel pravi zimski vzpon po zmrznjenem snegu, ki se ne vdira, ko brije veter in sije sonce.

Strmina je bila kar konkretna, če upoštevaš, da te drži na njej le dereza in palice v rokah. Levo od namišljene poti se je začela kazati nesojena prostrana strmina kjer naj bi Robi smučal. Prav vabljivo, saj je kar široka in dolga vsaj 500 m…

Na sedlu počakam Šarota in jo mahneva naprej na vrh Stola, do katerega naju loči le še 10 minut hoje. Robi je ostal nekje zadaj, zadihan in zmatran. Tik pod vrhom vidiva, da je prisopihal do sedla.

Na vrhu se odpre odličen razgled na Kamniško Savinjske Alpe, na Julijske Alpe, na Avstrijo in še na marsikaj. Sicer je pihalo in nižalo že tako nizke temperature, ampak nebo je bilo temno modro, brez oblaka in sončno kot se šika.

Šaro že slika, jest že glodam čokolado, oba pa imava prešeren nasmešek. Le Robi manjka, ki že naslednji trenutek pokliče in pove, da se ne bo povzpel na vrh Stola, da naju bo raje počakal na Malem Stolu pri Prešernovi koči. Mraz in napor ga je uničil do konca. No ja, vsak je imel svojega Prešerna. Midva nasmešek, Robi pa kočo. Hehe.

Spustiva se do sedla in hop, sva že pri koči. V zavetrju pa Robi in polna usta prepečenca. Še skodelica čaja, razgled po dolini in že gremo nazaj dol. Pri sestopu je tako pihalo, da nas je premikalo levo-desno kot za šalo. E, to ni hec.

Odločimo se, da se spustimo po nesojenem smučišču, ki nam ponudi pravo otroško veselje. Dričamo se po riti, po hrbtu, po nogah, na čemerkoli, saj je podlaga ravna ne pretrda in fino drseča.

Kaj hitro se znajdemo pri prej omenjenih klopcah, kjer se Robi spet sreča s svojo usodo. Ja, smučke je treba spraviti nazaj v dolino. Spet jih namotiramo na nahrbtnik in hop cefizelj naprej dol do avta.

Ker smo se malo razpotegnili, smo se dobili pri Valvazorjevi koči. Koga spet čakava?? Top šop Robija, če pokličete takoj prejmete še smučke. Čisto zastonj.

Po sedmih urah in pol, se naš zimski vzpon na dvatisočak Stol konča pri avtu. Na hitro si sežemo v roke, preoblečemo in že šibamo na zaslužen pirček v gostilno Gala pri Lescah.

Vsekakor eden prijetnejših vzponov, poln doživetij in lepega vremena. Priporočam!!

P.S. Kasneje Robi javi težo nahrbtnega bremena. 22 kg, brez hrane in pijače. Pa poizkusite s tem premagati 1000 m višinske razlike.

Spisal Čevl

Fotografije

Trupejevo poldne, 28. 11. 2004

Blekova planina (1629m), Trupejevo poldne (1931m)

Udeleženci: Lussy, Tomaž, Čevl, Dulči, Robi M., Robi T.
Višinska razlika: 1000m
Čas trajanja: 6 ur

Trupejevo poldne je neizraziti vrh v grebenu Karavank, vendar s svojo lego ponuja prelepe razglede in z macesnovimi gozdovi daje vtis gorskega sveta. Svoje ime je dobil po kmetiji Trupej na koroški strani, od koder vidijo sonce opoldne ravno nad našim vrhom.

In smo se odpravili gor… Že navsezgodaj je obetalo na prelep, mrzel in sončen dan. Planinska sekcija se je zbrala malo pred osmo uro zjutraj na parkirišču v vasi Srednji vrh nad Gozdom Martuljkom.

Že takoj po prihodu se nam je odprl čudovit pogled na Špikovo skupino, na Mojstrovke, Jalovec in okoliške špičake. Pogled vreden zgodnjega vstajanja.

Plan osvajanja se je glasil, da zaokrožimo po neoznačeni poti mimo okoliških ekoloških kmetij do osamljene gozdarske koče, mimo travnika na Vošci do Belkove planine in od tam na Trupejevo poldne, ter se spustimo nazaj do izhodišča.

Ker zgleda gozdne pošasti rade jedo ovce, je že pri prvi kmetiji gospodar zagodrnjal, naj damo Lussy na vrvico, češ nikoli se ne ve, kdaj bo kka ovca manj v staji. Sledil je le, ja valda, pa nasmeh in pozdrav v slovo… Strah pa tak…

Zaradi neoznačene poti smo imeli na začetki malo težav, saj smo malo izgubljeni krožili po strmih travnikih in iskali pravo. Ker pa izkušnje naredijo svoje, smo se hitro znašli na pravi poti.

Ker je bilo že dokaj visoko, je začel pod nogami škripati sneg, katerega je bilo iz koraka v korak več. Pot nas je vodila po že narejeni gazi prav do Blekove koče. Ker na travnik Vošca ni bilo shojene poti, smo le to spustili… Le kdo se še zgublja dandanašnji…

Pri omenjeni Blekovi koči se je odprl čudovit razgled na Beljak in okolico. Zagorja ni bilo. Neverjetno, kot iz helikopterja. Dulči in Trevnov Robi sta kraj poznala, saj sta dobršen del prej prehojene poti že prevozila s kolesi. Sede seveda.

Kar nekako nam je koča sedla, saj smo si privoščili prvi izhod s hrano in pijačo…Tudi gamaše so se že nameščale, saj je bilo že okoli 30 cm snega. Še najbolj jo je odnesla Lussy, saj se stalni pogon na vse štiri v snegu zelo obnese. Prav uživala je.

Prijetno siti in odžejani smo planili do cilja odprave. Po nekaj 100 metrih celega snega, smo le našli pot, ki pelje po grebenu prav do Trupejevega poldna. Greben, ki je posejan z obmejnimi kamni, tako da je bil vsak od nas po večkrat v Avstriji. Brez listin.

Gor dol po snegu, smo na koncu le osvojili vrh, Trupejevo poldne (1931m). Orkadijo kakšen razgled.. Na vzhodu se je videl Krvavec z zasneženim Zvohom, na zahodu vse do Marmolade v srčiki Dolomitov, na severu verige Grossglocknerjov, na jugu Špik in ostale Julice, spodaj pa na Beljak in širšo okolico.

Sledilo je proženje fotoaparatov, nalivanje čaja, glodanje preostale hrane in pa smeha polhno malho. Le kako ne, če so bili zbrani na kupu sami veseljaki. Haha.

Ker je začelo malo zebsti in še bolj pihati, smo se raje odpravili nazaj v dolino. Spust je bil prav super, saj je hoditi po celem oz. delno shojenem snegu navzdol prava pustolovščina, ki ti dopušča malo več hitrosti.

Tudi če ujameš zajca ni hudega ker priletiš na mehko.. no to se ni zgodilo. Po šestih urah hoje smo spet ugledali naše nadvse domiselno parkirane avte. Smeh in ugotavljanje, kako le nam rata pravilno parkirati, medtem ko vsi ostali parkirajo napačno… Eeee.

Še preoblačenje in ločitev. Oni po svoje jest, jest pa po svoje jest. Bilo je prav super.

Spisal Čevl.

Fotografije