Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Sabina, Srečko, Suzana, Marjan, Marija, Gašper, Silvo, Marko, Klavdija, Tomaž, Igor, Matjaž, Martina
1. dan
Cima della Vezzana 3.192 m,
Rifugio Rosetta 2.581 m
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: 1.600 m vzpona, 1.000 m sestopa
dolžina: 11,1 km
Spet smo se odpravili v Dolomite. Ob 3h zjutraj smo krenili iz Ljubljane in malo čez osmo parkirali na planini Fosse, malo pod prelazom Rolle.
Po prvotnem planu bi morali prvi dan do koče Rosetta, se tam namesti in potem narediti turo na La Fradusto (2.939 m). A vreme nam je nagajalo in načrt je bilo potrebno spremeniti.
Na prvi dan je padla Cima della Vezzana, zato tako zgodnji odhod iz Ljubljane. S planine smo krenili po poti 712, Sentiero dei Finanzieri.
Kako uro in pol smo potrebovali s križišča s potjo 708, ki pripelje iz Colverda oziroma iz San Martina di Castrozza. Tu se odcepi tudi pot do vstopa v ferato Bolver – Lugli.
Zavili smo sem in se pred vstopom v ferato opremili s tehnično opremo. V ferati nismo bili sami, precej obljudena je bila, tudi starši z otroki so plezali v njej.
Ferata je ocenjena s težavnostjo C, ima precej skoraj navpičnih delov in izpostavljenih prečnic, izpostavljenost pa v oblačnem vremenu nit ni toliko prišla do izraza.
Za 560 m atraktivnega plezanja smo potrebovali slave tri ure. Pri bivaku Fiamme Gialle smo naredili daljšo pavzo, nato pa nadaljevali.
Sestopili smo sedlo Travignolo, večina ostalih pa je direktno sestopila v Valle dei Cantoni, saj so prišli le zaradi ferate. Od sedla smo se po zoprnem grušču povzpeli na naslednje sedelce pod vrhom Il Nuvovo (3.075)
Še malo in stali smo na ozkem vrhu Cime della Vezzana, najvišjega vrha dolomitske skupine Pale di San Martino. Nismo se prav dolgo zadrževali, saj je bila ura že 3 popoldan.
To nas sicer ni oviralo, da ne bi sestopali v narobno smer, kar smo hitro popravili. Vrnili smo se na sedelce in nekateri so skočili še na Il Nuvovo.
Vsi skupaj pa nazaj do sedla Travignolo in potem navzdol po Valle dei Cantoni in spet malo navzgor na sedlo Bettega in spet navzdol proti koči Rosetta.
Kar veseli smo bili, ko smo jo zagledali, utrujenost zaradi vožnje in dolge ture je bila kar prisotna. Namestili smo se za dva dni, koča pa je bila kljub ne najboljši napovedi polna.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Fotografije Srečko, 1. dan
Relive, 1. dan
2. dan
Cima della Rosetta 2.743 m
trajanje: 3 h 10 min
višinska razlika: 230 m
dolžina: 4,3 km
Po menjavi tur bi morali ta dan na La Fradusto. A napovedan je bil dež že dopoldan in tako smo skočili na hišni vrh, Cimo della Rosetta.
Do tja smo potrebovali precej manj kot uro. V sestopu smo se ustavili na zgornji postaji gondole na kavi. Kar dolgo smo posedeli. Vreme se je medtem naredilo in posijalo je sonce.
Računali smo, da to ne bo prav dolgo, a smo vseeno še malo hodili proti La Fradusti. Hitro se je spet zaprlo in začelo je deževati. In tako smo zaključili s turo in si v koči privoščili počitek.
Deževje se je med tem razvilo in popoldne je tudi rahlo snežilo.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Fotografije Srečko, 2. dan
Relive, 2. dan
3. dan
Monte Alvis 1922 m,
Rifugio Bruno Boz 1718 m
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: 1.400 m vzpona, 1.500 m sestopa
dolžina: 22,5 km
Zbudil smo se v prelepo jasno jutro. Od včerajšnjega sneženja ni prav dosti ostalo. Ker smo se ta dan selili smo morali pred odhodom spakirati vso našo kramo.
Zapletlo se je z enim od telefonov, saj ga ni bilo nikjer. V koči smo pustili podatke, da nam ga pošljejo, če ga najdejo in odšli v dolino.
Po Sentiero dei Finanzieri smo prišli do odcepa za ferato Bolver – Lugli in potem po nam že poznani poti do planine Fosse.
Spakirali smo se v kombija in se odpeljali do bližnjega prelaza Rolle (1.989 m). Vse polno pleha je že bilo na prelazu in komaj smo našli parkirni prostor, da smo lahko odšli na kavo.
Lahko smo občudovali razglede na skupino na skupino Pale di San Martino in naš predvčerajšnji cilj, Cimo della Vezzano.
Sledila je dobra ura vožnje do našega naslednjega izhodišča v skupini Cimonega. Parkirali smo pri koči Fonteghi, kjer je bilo vse polno ljudi.
A množice so bile le v bližnji okolici in v sami koči. Čim smo se malo oddaljili, smo bili sami. Tu so bolj samotni konci.
Naš cilj je bil vrh Monte Neva (2.228 m). Na poti do tja smo naredili pavzo sredi pravega polja malin. Po daljši paši smo nadaljevali pot do odcepa za Monte Nevo.
Tam kjer je odcep po Tabccovi in Kompassovi karti, ga v naravi ni. Kako hudiča, gledamo, raziskujemo, se čudimo, a poti ni bilo.
Eno grapo nazaj po poti je, glede na Tabaccovo karto, neoznačena stezica. Grem pogledat in v začetku grape, malo nad markirano potjo je res skrit možic.
A nič ne vemo kako je naprej in ura je že 3 popoldan. Nič, bomo raje našli nadomestni vrh nad kočo. Spet se zberemo in se preštejemo. Ups, eden manjka. Signala ni in nimamo kaj, kartografijo ima, menda se bo že znašel in prišel h koči.
Po markirani poti 748 smo šli Pass de Mura, sedlo med našim nadomestnim vrhom in jutrišnjim grebenom na južmi strani in prvakom skupine Cimonega, Sass de Mur (2.547 m) na severu.
Od sedla smo šli na travnati Monte Alvis. Bili smo na meji nacionalnega parka Dolomiti Bellunesi in na vzhodno stran, kjer je park, je bila prava trentarska divjina.
Na severu pa se bohoti mogočni Sass de Mur, ki pa je žal dosegljiv le alpinistom. Šli bi še naprej na jug, po grebenu na Colsent (2.021 m), pa smo bili malo živčni zaradi manjkajočega člana in smo raje sestopili do koče Bruno Boz.
V koči se je vse razrešilo, našli smo pogrešani telefon in našli smo manjkajočega člana, ki je bil edini na Monte Nevi. Tam pri malinah se je nekako ločil in potem gledal Bergfexovo karto, ki pa ima vrisano še tretjo pot, kmalu od malin gre po grebenu.
Za razliko od koče Rosette, je Bruno Boz majhna, prav luštna koča. Ni pa niti osebje vedelo za Bergfex varianto poti po grebenu, poznali pa so Tabacco neoznačeno varianto. Nobena ni prav nič težka in ne presega I. težavnostne stopnje.
Markirane poti na Monte Nevo pa že dolgo ni več. Odlična družba, ugoden potek izleta in prijazna koča sta prispevala k veselemu večeru.
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Fotografije Srečko, 3. dan
Relive Planina Fosse
Relive Monte Alvis
4. dan
Monte Ramezza 2250 m
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: 1.000 m vzpona, 1.500 m sestopa
dolžina: 16,5 km
Za zadnji dan nas je čakalo prečenje polovice grebena, Le Vette, kjer Dolomiti sežejo najjužneje, kar se visokogorja tiče. Po zajtrku smo zapustili kočo in v uri prišli na sedlo Finestra (1.766 m).
Tu smo stopili na južno stran grebena. V nadaljevanju smo hodili po ozki potki, ki se vije nad strmimi, res strmimi travami. V tem fantastičnem okolju smo se približali najvišjemu delu grebena.
Povzpeli smo se na greben in se po njemu približali vrhu Sasso Scarnia (2.226 m). Nanj vodi brezpotna smer, ki doseže nekje III. težavnostno stopnjo.
Mi smo ga obšli proti jugu in na razgledni točki naredili daljšo pavzo. Uživali smo v razgledih in krasnem vremenu. Na dež izpred dveh dni smo že pozabili.
Sledil je spust za 200 m do razcepa, kjer se odcepi pot v dolino proti jugu. Mi smo zavili proti zahodu in se spet dvignili proti grebenu. Zahodno od vrha Monte Ramezza smo dosegli greben in se po njem povzpeli na vrh.
Malo se je že pooblačilo, a vseeno je na severu kraljevala skupina Pale di San Martino, zahodno od nje pa na Monti della Val di Fiemme.
Ti imajo tudi ime Dolomiti di Fiemme in jih
SOIUSA obravnava kot podskupino Dolomitov,
AVE 1984 pa kot samostojno alpsko skupino. Zgrajeni so pretežno iz granita, kar govori v prid samostojnosti od Dolomitov.
Kakor koli že, v bližnji prihodnosti bodo tudi Dolomiti di Fiemme deležni našega obiska. Po uživanju na vrhu smo sestopili nazaj do sedelca na grebenu, potem pa nadaljevali po južni strani grebena, do novega razpotja.
Povzpeli smo se na škrbino Forcella Valon (2.060 m) in se spustili na južno stran grebena. V tem spustu je bilo precej gor in dol in kar trajalo je, da smo se začeli konkretneje spuščati.
Dobri dve uri je trajal sestop do koče Fonteghi, kjer smo imeli parkirana kombija. Preoblekli smo se in šli v kočo z namenom da kaj pojemo, saj smo v soboto videli tablo s ponudbo hrane pred kočo.
A v nedeljo konkretne hrane očitno ne strežejo, saj so imeli le sladice. Tako smo morali na analizo ture počakati do Slovenije, do gostilne Pri Mlinu V dolenji vasi.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 4. dan
Fotografije Marjan, 4. dan
Fotografije Matjaž, 4. dan
Fotografije Srečko, 4. dan
Relive, 4. dan
Fotografije Gašper
