Kitzbühelerske Alpe, 18.-21.8.2022

PD Rašica
udeleženci: Alenka, Jana, Marjan, Gašper, Marko, Vasja, Robert, Anka, Tomaž, Matjaž


Tokratni program PD Rašica nas je povabil v znano Avstrijsko smučarsko središče Kitzbühel, natančneje v gorsko skupino, ki ji je kraj (morda pa tudi obratno) dal ime - v Kitzbühelerske Alpe. Skupina je dolga pribižno 80 km in široka med 25-35 km. 

Nahaja se v avstrijski zvezni deželi Salzburško in Tirolska. Slednji del - Tirolski - je bila na našem programu. Njen najvišji vrh je Kreuzjoch (2.558 m), katerega smo prihranili za naslednjič.

četrtek, 18.8.2022

Ker nas je čakalo kar nekaj vožnje smo se na pot iz Ljubljane odpravili ob četrti uri zjutraj. Z nekaj vstavljanja smo v dva kombija zbrali vse prijavljene in se na običajnem mestu na postajališču OMW Radovljica prepustili jutranji kavici. 

Preko Špitala, Lienza, tunela Felbertauren, Mittersilla in še ene vmesne kave, smo se zapeljali do Kitzbühela. Vožnje je bilo za dobre štiri ure.


Parkirali smo na parkirišču sredi mesta in se opremili za dvodnevno pohajkovanje. Kot običajno v mestih, tudi tu pot ni bila kaj prida označena. Tako smo si mesto malo bolj natančno ogledali. Na vsakem koraku odseva 120 letno zgodovino smučanja. 

Ogledali smo si park legend in mimo ciljne strmine zagrizli v markirano pot po sloviti progi Streif, progi najtežjega smuka na svetu. Cilj je bil njegov start na vrhu Petelinjega grebena, Hahnenkamm (1.712 m). (Več: https://sl.wikipedia.org/wiki/Streif). 

Pod sam vrh pripelje tudi gondola in to ne le ena. Pot je, kot se za smukaško progo spodobi, strma. Ob njej je več informativnih ekranov, ki nam ponazarjajo tekmovalno dogajanje na najbolj izpostavljenih delih. 

Seznanjajo pa nas tudi z zgodovino smučanja tega področja. Vmesni postanek za lovljenje sape in hidracijo smo opravili na planini Seidlalm. 

Ker vreme ni najbolj sodelovalo z našimi načrti smo za ta dan načrtovani vrh Pengelstein (1.938 m) izpustili. Nismo pa izpustili simulacije starta najtežjega smuka. 

Iz startne hišice, tik pod vrhom Petelinjega grebena je naš prizadevni vodnik, seveda ob bučni podpori navijačev, ta izziv opravil z desetko

Izven tekmovalne sezone se v startni hišici lahko seznanimo, kdo vse in kako imenitno je vozil po teh strminah. Tudi naša Križaj in Košir se nam smejita s panojev. 

Z dežniki v žepu smo se povzpeli še do vrha Ehrenbachhohe (1802 m). Mimogrede, ker smo imeli čas, smo malček trenirali zahtevno hojo po ostrem grebenu, za, v prihodnosti predviden obisk Grossglocknerja. 

Ostrino grebena nam je ponazoril hlod preko umetnega jezera Speichersee, ki služi kot akumulacija za zimsko zasneževanje smučišča. To so prve kvalifikacije za prijavo in naj povem, da moker ni bil nihče. 

Večer nam je vseeno postregel s sončnim zahodom in pogledom na skupino Wilder Kaiser, ki je znana vsem gledalcem nanizanke Gorski zdravnik, snemane nedaleč stran. Saj poznate – Elmau in podobno. 



Prenočili smo tik pod vrhom Hahnenkamma v planinski koči Hocheck (1.670 m), kjer so nam postregli z večerjo, po kateri smo se prepustili nekaj partijam taroka, klepetu in kakšnemu hmeljevemu napitku
Skupne hoje s počitki cca 5 ur, vzpona približno 900 m, 100 m sestopa

 

 

Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Anka, 1. dan

Fotografije Matjaž, 1. dan

Relive, 1. dan


 

petek, 19.8.2022

Po zajtrku smo Streif prehodili še dol grede. Po sestopu v Kitzbühel smo si na kratko ogledali prijetno staro središče mesteca ter si privoščili kavico na glavnem trgu. 

Sledil je vzpon na Kitzbüheler Horn (1.996 m), markanten skoraj dvatisočak, poznan iz televizijskih prenosov tekem iz Kitzbühela. 

Vreme se je odločilo za sivo in nas strašilo z namero, da morebiti ta sivina spusti tudi kaj mokrega. Zato smo se do parkirišča pri Alpenhaus na višini 1538 m zapeljali po plačljivi gorski cesti. 

Do vrha Kitzbühelerjevega roga nas je čakalo še dobrih štiristo višinskih metrov. Pot je prijetna, ob njej je mnogo vzpodbudnih dejavnosti za male pohodnike, ki smo jih preizkusili tudi taveliki. 

Predvsem smo uživali na otroški ferati in v obsežnem botaničnem vrtu z alpskim cvetjem. Vrh, ki ga krasijo antene, nam je tokrat nudil le skope razglede. 

A videli smo mesto pod nami, progo, ki smo jo prehodili že v obeh smereh, našo kočo in še kaj. V koči tik pod vrhom Kitzbüheler Horna, Gipfelhausu krasno kuhajo, v restavraciji Alpenhausa na parkirišču pa izbrano postrežejo.

Iz Kitzbuhlu smo se odpeljali v dolino Brixen in njeno stransko dolino Sperten, do vasice Aschau in naše koče Oberland (1.140 m), kjer smo se namestili za dve noči. 

Lastnik prijazne koče je srbski brat - biolog Maks, ki je v naslednjih dneh skrbel za nas. Streljaj od koče je označeno geografsko središče Kitzbühelskih Alp. Skupne hoje ta dan približno 5 ur, približno 550 m vzpona in 1450 m sestopa 

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Anka, 2. dan

Fotografije Matjaž, 2. dan

Relive Streif

Relive Kitzbüheler Horn

 

sobota, 20.8.2022

Za soboto je bil napovedan dež. Planirana tura na najvišji vrh nad dolino Brixen,  Kröndlhorn  (2.444 m) v takem vremenu ni izvedljiva. Plan sta naša vodnika takoj prilagodila. 

Skozi Kitzbühel, Mittersill in po dolini Pinzgau smo se zapeljali do Krimmla, da si ogledamo sloveče slapove, najvišje v Avstriji. Mogočni Krimmlski slapovi z vso močjo bobnijo čez skalno pogorje v gozdnato dolino reke Salzach in so eni izmed najlepših v alpskem svetu.

Slapovi so tudi med največjimi v Evropi in peti največji na svetu. Skupna višina padajočih voda je 380 m in pada v globino v treh delih. Pot do njihovega vrha je primerna tudi za razstavo pelerin in dežnikov. Njihova mogočnost pa tako pride še bolj do izraza.


Ob povratku smo se ustavili v Hanke's Cafe ob vstopu, da smo se malo posušili in razkužili. Za naslednje slabo vreme pa smo pustili obisk informacijskega muzja Narodnega parka Visoke Ture v Mittersillu. 

Ta nudi čudovit prikaz vseh vidikov narave in življenja v njem. Njihov 360-stopinjski panoramski kino obiskovalce popelje skozi vse letne čase in številne naravne spektakle narodnega parka.

 V nadaljevanju smo obiskali prizorišča »življenja« Gorskega zdravnika. Obiskali smo ordinacijo, lekarno ter vnovčili recepte in napotnice. Žal doktorja ni bilo na njegovem idiličnem domu. Zagotovo je bil na nujnem obisku. 

Vse izpuščene in prilagojene ture, ter zadnje dejstvo kliče po čimprejšnjem ponovnem obisku tega dela avstrijskih Alp.
Skupne hoje cca 2 ur, v.r. cca 400 m 

 

 

 

 Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotografije Anka, 3. dan

Fotografije Matjaž, 3. dan

Relive, 3. dan

 

nedelja 21.8.2022

Nebo zadnjega dne se nas je usmililo, dan je bil sončen s krasnimi razgledi. Vsi v pričakovanju smo po zajtrku kar direktno iz koče začeli s turo na odličen razglednik, eden najbolj impresivnih vrhov v Kitzbühelskih Alpah - Großer Rettenstein (2.366 m). 

Vodnika sta načrtovala krožno pot, kar smo tudi brez težav izvedli. Z našega izhodišča na 1140 metrov smo se namenili po dolini potoka Oberer Grund Ach. Nadaljevali smo desno v strmino do planine Hirzeggalm (1560 m), kjer smo se osvežili s kavo in drugimi napitki. 

Nadaljevali smo pod Spießnägelom (1880 m) in čez Hirzeglacke (1837 m) do sedla Rettensteinjoch (1928 m). Po grebenu s širnimi razgledi na vse strani smo se bližali vršnemu pobočju. Zagrizli smo v strmino, pot je lepo vijugala in koristila najlepše prehode. 

Ravno z rokami v žepu ni šlo, a poplezavanje ni preseglo prve stopnje. Vrh, ki skopari s prostorom, nas je pričakal z jasnimi razgledi na Kitzbühelske Alpe in še dalje. Vzeli smo si čas za malico in počitek. Izostalo ni niti skupinsko fotografiranje.

Z vrha smo se delček poti spustili po poti pristopa, nato pa zavili levo po dolini potočku Schöntalbachu do istoimenske planine Schöntalalm ter mimo naslednje planine Sonwendalm v drugo dolino potoka Unterer Grund Ach. 

Strmina ni popustila, dokler nismo stopili na cesto v dolini. Do naše koče, ki smo jo dosegli mimo geografskega središča Kitzbühelskih Alp, ni bilo več daleč.

Zaključili smo na parkirišču pod kočo, kjer smo se osvežili z Janinimi in Marjanovimi skritimi zalogami iz hladilne skrinje ter se s postankom za okrepčilo v piceriji v Lienzu vsi zadovoljni vrnili domov.

V knjigo želja pa smo dodali obisk tega raja turnega smučanja in krpljanja v zimskem času.

Skupne hoje s počitki cca 8 ur, v.r. cca 1360 m
 

Spisala Anka

 

Fotografije Tomaž, 4. dan

Fotografije Marjan, 4. dan

Fotografije Anka, 4. dan

Fotografije Matjaž, 4. dan

Relive, 4. dan

Dolomiti, 11. - 18.8.2022

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Sabina, Srečko, Suzana, Marjan, Marija, Gašper, Silvo, Marko, Klavdija, Tomaž, Igor, Matjaž, Martina

1. dan
Cima della Vezzana 3.192 m,
Rifugio Rosetta 2.581 m
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: 1.600 m vzpona, 1.000 m sestopa
dolžina: 11,1 km


Spet smo se odpravili v Dolomite. Ob 3h zjutraj smo krenili iz Ljubljane in malo čez osmo parkirali na planini Fosse, malo pod prelazom Rolle.

Po prvotnem planu bi morali prvi dan do koče Rosetta, se tam namesti in potem narediti turo na La Fradusto (2.939 m). A vreme nam je nagajalo in načrt je bilo potrebno spremeniti.

Na prvi dan je padla Cima della Vezzana, zato tako zgodnji odhod iz Ljubljane. S planine smo krenili po poti 712, Sentiero dei Finanzieri.

Kako uro in pol smo potrebovali s križišča s potjo 708, ki pripelje iz Colverda oziroma iz San Martina di Castrozza. Tu se odcepi tudi pot do vstopa v ferato Bolver – Lugli.

Zavili smo sem in se pred vstopom v ferato opremili s tehnično opremo. V ferati nismo bili sami, precej obljudena je bila, tudi starši z otroki so plezali v njej.

Ferata je ocenjena s težavnostjo C, ima precej skoraj navpičnih delov in izpostavljenih prečnic, izpostavljenost pa v oblačnem vremenu nit ni toliko prišla do izraza.

Za 560 m atraktivnega plezanja smo potrebovali slave tri ure. Pri bivaku Fiamme Gialle smo naredili daljšo pavzo, nato pa nadaljevali.

Sestopili smo sedlo Travignolo, večina ostalih pa je direktno sestopila v  Valle dei Cantoni, saj so prišli le zaradi ferate. Od sedla smo se po zoprnem grušču povzpeli na naslednje sedelce pod vrhom Il Nuvovo (3.075)

Še malo in stali smo na ozkem vrhu Cime della Vezzana, najvišjega vrha dolomitske skupine Pale di San Martino. Nismo se prav dolgo zadrževali, saj je bila ura že 3 popoldan.

To nas sicer ni oviralo, da ne bi sestopali v narobno smer, kar smo hitro popravili. Vrnili smo se na sedelce in nekateri so skočili še na Il Nuvovo.

Vsi skupaj pa nazaj do sedla Travignolo in potem navzdol po Valle dei Cantoni in spet malo navzgor na sedlo Bettega in spet navzdol proti koči Rosetta.

Kar veseli smo bili, ko smo jo zagledali, utrujenost zaradi vožnje in dolge ture je bila kar prisotna. Namestili smo se za dva dni, koča pa je bila kljub ne najboljši napovedi polna.


Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Matjaž, 1. dan

Fotografije Srečko, 1. dan

Relive, 1. dan



2. dan
Cima della Rosetta 2.743 m
trajanje: 3 h 10 min
višinska razlika: 230 m
dolžina: 4,3 km


Po menjavi tur bi morali ta dan na La Fradusto. A napovedan je bil dež že dopoldan in tako smo skočili na hišni vrh, Cimo della Rosetta.

Do tja smo potrebovali precej manj kot uro. V sestopu smo se ustavili na zgornji postaji gondole na kavi. Kar dolgo smo posedeli. Vreme se je medtem naredilo in posijalo je sonce.

Računali smo, da to ne bo prav dolgo, a smo vseeno še malo hodili proti La Fradusti. Hitro se je spet zaprlo in začelo je deževati. In tako smo zaključili s turo in si v koči privoščili počitek.

Deževje se je med tem razvilo in  popoldne je tudi rahlo snežilo.




Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Matjaž, 2. dan

Fotografije Srečko, 2. dan

Relive, 2. dan



3. dan
Monte Alvis 1922 m,
Rifugio Bruno Boz 1718 m
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: 1.400 m vzpona, 1.500 m sestopa
dolžina: 22,5 km


Zbudil smo se v prelepo jasno jutro. Od včerajšnjega sneženja ni prav dosti ostalo. Ker smo se ta dan selili smo morali pred odhodom spakirati vso našo kramo.

Zapletlo se je z enim od telefonov, saj ga ni bilo nikjer. V koči smo pustili podatke, da nam ga pošljejo, če ga najdejo in odšli v dolino.

Po Sentiero dei Finanzieri smo prišli do odcepa za ferato Bolver – Lugli in potem po nam že poznani poti do planine Fosse.

Spakirali smo se v kombija in se odpeljali do bližnjega prelaza Rolle (1.989 m). Vse polno pleha je že bilo na prelazu in komaj smo našli parkirni prostor, da smo lahko odšli na kavo.

Lahko smo občudovali razglede na skupino na skupino Pale di San Martino in naš predvčerajšnji cilj, Cimo della Vezzano.

Sledila je dobra ura vožnje do našega naslednjega izhodišča v skupini Cimonega. Parkirali smo pri koči Fonteghi, kjer je bilo vse polno ljudi.

A množice so bile le v bližnji okolici in v sami koči. Čim smo se malo oddaljili, smo bili sami. Tu so bolj samotni konci.

Naš cilj je bil vrh Monte Neva (2.228 m). Na poti do tja smo naredili pavzo sredi pravega polja malin. Po daljši paši smo nadaljevali pot do odcepa za Monte Nevo.

Tam kjer je odcep po Tabccovi in Kompassovi karti, ga v naravi ni. Kako hudiča, gledamo, raziskujemo, se čudimo, a poti ni bilo.

Eno grapo nazaj po poti je, glede na Tabaccovo karto, neoznačena stezica. Grem pogledat in v začetku grape, malo nad markirano potjo je res skrit možic.

A nič ne vemo kako je naprej in ura je že 3 popoldan. Nič, bomo raje našli nadomestni vrh nad kočo. Spet se zberemo in se preštejemo. Ups, eden manjka. Signala ni in nimamo kaj, kartografijo ima, menda se bo že znašel in prišel h koči.

Po markirani poti 748 smo šli Pass de Mura, sedlo med našim nadomestnim vrhom in jutrišnjim grebenom na južmi strani in prvakom skupine Cimonega, Sass de Mur (2.547 m) na severu.

Od sedla smo šli na travnati Monte Alvis. Bili smo na meji nacionalnega parka Dolomiti Bellunesi in na vzhodno stran, kjer je park, je bila prava trentarska divjina.

Na severu pa se bohoti mogočni Sass de Mur, ki pa je žal dosegljiv le alpinistom. Šli bi še naprej na jug, po grebenu na Colsent (2.021 m), pa smo bili malo živčni zaradi manjkajočega člana in smo raje sestopili do koče Bruno Boz.

V koči se je vse razrešilo, našli smo pogrešani telefon in našli smo manjkajočega člana, ki je bil edini na Monte Nevi. Tam pri malinah se je nekako ločil in potem gledal Bergfexovo karto, ki pa ima vrisano še tretjo pot, kmalu od malin gre po grebenu.

Za razliko od koče Rosette, je Bruno Boz majhna, prav luštna koča. Ni pa niti osebje vedelo za Bergfex varianto poti po grebenu, poznali pa so Tabacco neoznačeno varianto. Nobena ni prav nič težka in ne presega I. težavnostne stopnje.

Markirane poti na Monte Nevo pa že dolgo ni več. Odlična družba, ugoden potek izleta in prijazna koča sta prispevala k veselemu večeru.



Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotografije Matjaž, 3. dan

Fotografije Srečko, 3. dan

Relive Planina Fosse

Relive Monte Alvis



4. dan
Monte Ramezza 2250 m
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: 1.000 m vzpona, 1.500 m sestopa
dolžina: 16,5 km

Za zadnji dan nas je čakalo prečenje polovice grebena, Le Vette, kjer Dolomiti sežejo najjužneje, kar se visokogorja tiče. Po zajtrku smo zapustili kočo in v uri prišli na sedlo Finestra (1.766 m).

Tu smo stopili na južno stran grebena. V nadaljevanju smo hodili po ozki potki, ki se vije nad strmimi, res strmimi travami. V tem fantastičnem okolju smo se približali najvišjemu delu grebena.

Povzpeli smo se na greben in se po njemu približali vrhu Sasso Scarnia (2.226 m). Nanj vodi brezpotna smer, ki doseže nekje III. težavnostno stopnjo.

Mi smo ga obšli proti jugu in na razgledni točki naredili daljšo pavzo. Uživali smo v razgledih in krasnem vremenu. Na dež izpred dveh dni smo že pozabili.

Sledil je spust za 200 m do razcepa, kjer se odcepi pot v dolino proti jugu. Mi smo zavili proti zahodu in se spet dvignili proti grebenu. Zahodno od vrha Monte Ramezza smo dosegli greben in se po njem povzpeli na vrh.

Malo se je že pooblačilo, a vseeno je na severu kraljevala skupina Pale di San Martino, zahodno od nje pa na Monti della Val di Fiemme.

Ti imajo tudi ime Dolomiti di Fiemme in jih SOIUSA obravnava kot podskupino Dolomitov, AVE 1984 pa kot samostojno alpsko skupino. Zgrajeni so pretežno iz granita, kar govori v prid samostojnosti od Dolomitov.

Kakor koli že, v bližnji prihodnosti bodo tudi Dolomiti di Fiemme deležni našega obiska. Po uživanju na vrhu smo sestopili nazaj do sedelca na grebenu, potem pa nadaljevali po južni strani grebena, do novega razpotja.

Povzpeli smo se na škrbino Forcella Valon (2.060 m) in se spustili na južno stran grebena. V tem spustu je bilo precej gor in dol in kar trajalo je, da smo se začeli konkretneje spuščati.

Dobri dve uri je trajal sestop do koče Fonteghi, kjer smo imeli parkirana kombija. Preoblekli smo se in šli v kočo z namenom da kaj pojemo, saj smo v soboto videli tablo s ponudbo hrane pred kočo.

A v nedeljo konkretne hrane očitno ne strežejo, saj so imeli le sladice. Tako smo morali na analizo ture počakati do Slovenije, do gostilne Pri Mlinu V dolenji vasi.

Spisal Tomaž 

 

Fotografije Tomaž, 4. dan

Fotografije Marjan, 4. dan

Fotografije Matjaž, 4. dan

Fotografije Srečko, 4. dan

Relive, 4. dan

Fotografije Gašper