Voluharski potopisi: Moggessa di qua, Moggessa di la, 12. 4. 2025

Moggessa di qua 510 m,
Moggessa di la 530 m.

PD Rašica
udeleženci: Galena, Andrej, Katja, Leonida, Dejan, Boris, Martin, Simona, Mirko, Ana, Vida, Leonida, Ani, Zoran, Jan, Lili, Janja, Martin, Ksenija, Alenka, Slavko, Maja, Jože, Vida, Rok, Nejc, Irena, Robi, Marjan, Nives, Katarina, Mihela, Mateja, Meta, Sašo, Sabina, Nevenka, Mirko, Ana, Emilija, Irena, Tomaž, Jasna, Meta, Srečo, Majda, Primož, Janez, Magdalena, Marjan, Anita
trajanje: 7 ur 15 min
višinska razlika: 600 m
dolžina: 13,4 km

Spet smo odšli v Karnijske Alpe. Tokrat na raziskovanje dveh skrivnostnih zapuščenih vasic, Moggessa di qua in Moggessa di la. Po jutranji kavi v Trbižu smo se po stari magistralni cesti SS13 zapeljali do Mužca / Moggio Udinese in parkirali pred tunelom ceste prosi vasici Campiolo.

Pohod smo začeli po obrobju Mužca in kmalu prišli do poti 418. Ob strugi hudourniškega potoka Palis smo se dvignili do sedla Moggessa. Od tu gre desno pot na Monticello, ki smo ga pred leti tudi že obiskali. Danes pa je bilo to sedlo najvišja točka našega pohoda.

Po kratkem postanku na sedlu je sledil sestop ob grapi potoka Moggessa. Naši vasici smo že videli pod pobočji Monte Palavierteja in Cuel Maurona. Še malo smo šli gori doli in po dobrih dveh urah prišli do prve od obeh vasic, Moggessa di qua.

Ta in vse zapuščene furlanske vasice delijo enako usodo. Trdo življenje je mnoge prebivalce prisililo, da so se preselili v dolino.

Zadnji udarec tem vasicam pa je bil potres v Furlaniji, 6. maja 1976, v katerem je umrlo skoraj 1000 ljudi, 160.000 pa jih je ostalo brez strehe nad glavo.

Sedaj se življenje sem počasi počasi le vrača, a Moggesa di qua ima problem, saj sem ne vodi nobena cesta. Nadaljevali smo naprej in se spet spustili, tokrat do potoka Riu del Mulin, kjer je do leta 1962 deloval mlin.

Pod pobočja vrha Cimadors Alto je stisnjena naša druga vasica, Moggessa di la. Je nekoliko večja od Moggessa di qua, na začetku vasice je majhna cerkev, v vasi je do leta 1960 delovala tudi šola.

Ima to prednost, da je do nje iz doline Val Aupa preko vasice Grauzaria speljan kolovoz in je dosegljiva s terenskimi vozili. Nekatere hiše obnavljajo potomci odseljenih vaščanov in jih naseljujejo med vikendi in prazniki.

V vasi so štirje vodnjaki, ki dajejo ime v delujočemu lokalu v vasi. V ristoro "Alle Quattro Fontane" smo se ustavili tudi mi in si privoščili daljši odmor.

Po odmoru smo se vrnili do prve vasice in takoj pod njo zavili desno na neoznačeno stezico. Visoko nad divjim kanjonom potoka Glagnò se vije atraktivna pot. Počasi se začne spuščati in preko nekaj podrtih grap pripelje bližje turkiznemu potoku.

Kmalu smo potok dosegli in ga bosi prečili. Na drugi strani smo dosegli markirano pot 417, ki pripelje iz vasice Stavoli. V nadaljevanju pot sledi potoku Glagnò in nekje ob poti je v kamen vklesana pesem v furlanščini, ki opeva lepoto vode.

Začne se takole: "Z neba na zemljo, od kamna do kamna, od ovinka do ovinka, tečeš pred menoj vijugasto in hrupno. Tvoja smaragdna zelena me očara ...".

Proti koncu doline, na njenem najožjem delu, je še ena zanimivost. Cev, ki povezuje oba bregova in v kateri je železniška proga Trbiž - Videm (Udine). Zgrajena je bila v začetku tega tisočletja in poteka v glavnem v tunelih in ta cev tu povezuje dva tunela.

Za železniško cevjo so kmalu zapustili dolino Glagnò in se dvignili do vasice Campiolo di sopra. Dosegli smo asfaltno cesto in se po njej sprehodili do našega avtobusa na izhodišču.