Tullnkogel, Reisachspitze, 19.4.2015

Gobelurege 2162 m,
Compedal 2374 m,
Tullnkogel 2552 m,
Reisachspitze 2587 m

Gorniška skupina PD rašica

udeleženci: Maks, Sašo, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m


Za aprilsko turo gorniške skupine smo si omislili malo manj znano gorsko skupino, Villgraten Berge na jugozahodnem koncu Visokih Tur. Izbran je bil turnosmučarski vrh Tullnkogel.



Navsezgodaj smo krenili na dolgo pot, opremljeni za meter snega za vsak slučaj, čeprav smo vedeli, da je tam snega manj kot pri nas in da v soboto ni bilo padavin.





Med vožnjo proti Lienzu in še naprej smo videli da je temu res tako, sneg se je začenjal nekje na 2000 m. Malo za Lienzom smo zavili na Pustertal Höhenstrasse in po njej mimo Asslinga do vasice Bichl. Parkirali smo nad vasico, malo nad 1500 m višine.

Del opreme smo pustili v kombiju in se odpravili na pot. Mimo lokalnega smučišča smo po zelo strmi poti v tričetrt ure prišli do smučarske koče, ki je bila seveda zaprta.






Nadaljevali smo na greben na naš prvi vrh Gobeluregge, kjer se začne greben. Po lahkem grebenu smo nadaljevali naprej in srečali precej zmedenega gamsa ki je tekal v krogih. Menili smo, da je verjetno nekaj močnega skadil in po lahkem terenu nadaljevali na naslednji vrh, Compedal.

Snega je bilo bolj malo in hitro smo bili na našem cilju, Tullnkoglu. Vreme smo imeli ves čas kičasto, brez oblačka in z izrednimi razgledi. Zaradi vremena in razmer smo nadaljevali še do naslednjega vrha, Reisachspitze. Do tja je bil greben zahtevnejši zato smo si nataknili dereze in v roke vzeli cepine.

No z enimi derezami so bile težave, pravzaprav s serviserjem, ki je pobegnil naprej. Težavo smo rešili na vrhu, kjer smo se zaradi vremena kar dolgo zadržali. Vrnili smo se po isti poti in se občasno vdrli v sneg tudi do pasu. Sneg, kar ga je bilo,  se je na soncu namreč že lepo ojužnil.



Med sestopom so se nad nami podila jadralna letala in jadralni padalci in to  so bili tudi edini ljudje ki smo jih videli na samotni turi. Malo čez drugo uro smo zaključili turo in se odpeljali ptroti Ljubljani.

Pred Lienzom smo imeli še krajši postanek, saj je bil šofer preživahen za radar avstrijske policije, kar se cenovno bolj splača kot pri nas. Nadaljevali smo brez težav in turo zakljucili na analizi v piceriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž








Palec skozi Pomladni cvet, 15.4.2015

Ljubelj, domačija Kuhar, cca. 930 m,
Palec 2026 m,
Dom na Zelenici 1536 m,

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Nevenka, Sašo
trajanje: cca  6 h 30 min

višinska razlika: cca 1100 m


Palec, Pomladni cvet – sliši se tako dobro, da smo se za tokratno turo dogovorili že kar na nedeljski turi na Malo in Veliko Mojstrovko, po dobrih razmerah v Zupančičevi in Pripravniški grapi. Odličen predlog je podala Nevenka.

Zbrali smo se ob 4:30 na običajnem mestu in se odpeljali proti Ljubelju, Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah.

Na Ljubelj smo prispeli v dobre pol ure, saj je ob tako zgodnji uri promet simboličen. S severne strani predora smo se po ljubeljski cesti spustili še dober kilometer ter pri Kristusovem kipu zavili levo na ozko in strmo cesto do domačije Kuhar.

Od domačije smo se po makadamski cesti rahlo spustili in po nekaj sto metrih ustavili pri mostu čez potok Zelenica.  Odpravili smo se ob svetlobi čelnih svetilk  po kolovozu na desni strani potoka, ki kmalu preide v uhojeno pot. Del poti se je podrl v potok, zato je na tem delu potrebna previdnost, predvsem v temi.

Ob svitu smo prišli do makadamske ceste, ki smo jo prečili, na naslednji cesti pa smo zapustili dolino (višina približno 1100 m), ki se nadaljuje naprej proti sedlu Dolič, zavili levo in krenili navzgor po gozdnatem pobočju do poti, ki vodi na vzhodni greben Palca.

Po nekaj ključih smo na nekaj manj kot 1300 m  zagledali vstop v Vzhodni žleb Palca, poetično poimenovanega »Pomladni cvet«. Pot do vstopa je bila praktično kopna, z izjemo nekaj zaostalega, napihanega snega. Grapa  je bila z izjemo samega vstopa videti lepo zalita.

Grapa je zmerno strma in zahtevna, literatura navaja najstrmejše mesto 52°, mišljeno verjetno v kopnih razmerah, se je pa na nekaj krajših mestih strmina precej približala navedeni vrednosti. Po skalnem vstopu smo si nadeli dereze in prijeli cepine.

Sneg se predvsem v prvi tretjini grape ob primerni izbiri poti ni pretirano prediral, saj je bila odjužena samo površina, podlaga pa je bila večinoma dovolj trda za »izdelavo« stopnic. Podobne razmere so sledile tudi v drugem delu, od »Stražarjev« do  prvega sklanega skoka. Na skalnem skoku je bil sneg zelo odjužen, zato smo iz previdnosti zabili klin za bolj varen prehod.

Sneg v zadnji tretjini pa je sonce razvajalo že od zarje, zato je bila pri stopanju potrebna previdnost, da se podlaga ne bi odpeljala navzdol. Izstop iz grape (zadnjih 30 m) na višini približno 1980 m pa je bil že kopen. Od vstopa do izstopa iz grape smo za skoraj 700 m višine potrebovali dve uri in pol zmernega vzpona, do vrha Palca pa še nadaljnjih 10 minut.

Vrh Palca nam je ponudil čudovite razglede v vse smeri. Občudovali smo grapo Y v Vrtači in opazili junaka, ki je hitel proti vrhu. Grape v Begunjščici in Košuti so bile ravno tako lepo vidne ter predmet poželenja in načrtov, verjetno za naslednje leto. V čarobnem vzdušju smo si privoščili krajši počitek z okrepčilom in obveznimi »tekočimi zadevami«, seveda pa ni manjkal niti fototermin.

Sestop skozi Suho ruševje do Ljubelja je v zgornjem delu ponudil dokaj trd sneg, ki je kasneje postajal vedno mehkejši. Na srečo smo kmalu prispeli na uhojeno markirano pot. Nadejali smo se piva pri Domu na Zelenici, vendar nismo imeli sreče.

Pri domu je bilo le nekaj planink, ki so lovile sončne žarke. Sestop smo nadaljevali do kompasove trgovine pred predorom, kjer smo »ujagali« avstrijskega voznika, ki je Tomaža odpeljal na koroško stran po avto. Turo smo zaključili s smelimi načrti ob pivu v Tržiču.

Spisal Sašo