Ivanac / Monte Joanaz, 22.4.2019

Ivanac / Monte Joanaz 1.167 m

udeleženci: Sabina B., Janez, Kristina, Jan, Jana, Marjan, Lidija, Eva, Sabina K., Silvo, Stojan, Radovan, Jože, Vida, Andreja, Antonija, Klavdija, Mate,  Tomaž, Igor, Nataša, Marija, Branko, Ivan, Vanda
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: 1.100 m
dolžina: 17 km

Na velikonočni ponedeljek smo se z novim planinskim vodnikom Marjanom Gantarjem odpeljali na odloženo februarsko turo kar s tremi kombiji in 25 udeleženci.

Pot nas je vodila proti Gorici, mimo Čedada do vasi Tavorjana (Torreano), kjer je bilo izhodišče na višini 180 m. Ker naj bi se vrnili po drugi strani, okrog 20 km stran, je bilo treba en kombi zapeljati tja.





Voznika sta imela na tej poti zanimivo srečanje. Ustavila ju je policijska kontrola v polni bojni opremi ter zahtevala osebne in avtomobilske dokumente.

En policist je pregledoval notranjost kombija, drugi pa varoval z brzostrelko v rokah. Očitno je bilo to posledica terorističnega napada na Šrilanki prejšnji dan.

Začeli smo hoditi zelo počasi, dokler nas nista dohitela oba voznika, ki sta začela pol ure za nami. Steza je vijugala med nizkim grmičevjem, vmes so bile tudi robide, ki so nas ovirale z dolgimi trnovimi poganjki. Blaga strmina se je kar vlekla, saj smo za 400 višinskih metrov potrebovali skoraj dve uri.

Na poti je bilo tudi veliko podrtega drevja, katerega smo morali obiti oziroma preiti preko debel ali pod njimi. Razgleda ni bilo, vse dokler nismo prišli na bolj vzhodno stran, kjer smo na nasprotnem bregu zagledali nekaj vasic.

Na planini San Lorenzo smo prišli na gozdno cesto in hodili po njej, dokler nismo prišli zopet na stezo. Po zahodni strani smo obšli Monte Caludranza, 974 m. Na ta vrh smo kasneje prišli s severne strani.

Prav pod vrh pripelje široka asfaltirana cesta, zelo primerna za gorsko kolesarjenje. Iz gozda smo prišli na planjavo, kjer smo si lahko odpočili na toplem soncu, med suho travo in starimi štori.

Tu je postavljena hiša,  verjetno vikend, nad njo pa spomenik vsem padlim v obeh svetovnih vojnah. Na koničasti piramidi stoji orel z razprtimi krili. Do vrha je še sto metrov višine, na smerokazu pa piše, eno uro hoje.

Pot pelje po grebenu. Srečali smo dve skupinici, ki sta pripravljali piknik, dim in vonjave pa so obetali dobro gostijo. Na vrhu planjave se lepo vidijo naše gore od Krna do Kanina in Matajurja v ospredju.

Vrh se  tod  ne vidi, ker je zopet v gozdu. Nanj se pride po stezi proti zahodu, po kratkem spustu in strmem vzponu. Na vrhu je manjša jasa, ravno pravšnja za našo skupino, z vpisno knjigo in kamnitim obeležjem Monte Ioanez – Ivanac 1167 m.

Ker smo dosegli cilj, smo si lahko privoščili daljši počitek za okrepčilo, razglede in nastavljanje soncu. Za pot smo porabili skoraj 5 ur in prehodili 10,6 km.

Povratek je bil povsem drugačen kot vzpon. Vračali smo se proti Montefosca – Čarni varh. Pot se zelo strmo spušča, za začetek pa je skalni skok nad prepadno steno.

Strmina ne popušča, le skale ostajajo za nami. Hitro smo izgubljali višino. Ko smo prišli na gorski kolovoz, je malo daljši ravninski del, nato pa zopet spust v vas Montefosca na višini 750 m.

Pri prvi hiši sta bili na dvorišču ena priletna in druga malo mlajša ženska. Pokramljali smo z njima po slovensko, onidve v primorskem narečju. Napisi krajev so dvojezični.

Povedali sta nam, da imamo do vasi Stupizza/Stupca še eno uro hoje. Pot se enakomerno spušča po dobro utrjeni mulatjeri vse do mostu preko Nadiže. Nadiža priteče iz Slovenije pri mejnem prehodu Robič.

Naš spust je bil skupaj dve uri. Vozniki so se takoj odpravili po oba kombija, ki sta ostala na izhodišču. To je trajalo kar polno uro.

Medtem pa nam je novi vodnik pripravil veliko presenečenje. Celotno ekipo je postregel z različnimi pijačami, z najboljšimi vodiškimi prestami in sladkarijami. Zahvaljujemo se za vse dobrote njemu in družini, ki je pri tem sodelovala.

Spisal: Janez



Hoher Sonnblick, 20.4.2019

Hoher Sonnblick 3.106 m

udeleženci: Sabina, Srečko, Kristina, Jana, Marjan, Vesna, Marko, Stojan, Vinko, Alja, Antonija, Klavdija, Franci, Tomaž, Nataša
trajanje: 10 h 15 min
višinska razlika: cca 1.500 m
dolžina: 16,75 km


Na turi na Preber je padla ideja za velikonočni Sonnblick. Rečeno, storjeno. Na velikonočno soboto smo ob 4h zjutraj krenili na pot. Na OMV Radovljica smo se srečali s celjsko ekipo in po jutranji kavi nadaljevali v Avstrijo.


Prevozili smo praktično celotni tok reke Möll in v Sveti Krvi (Heiligenblut) zavili v dolino Fleiß. Peljali smo se do kamor se je dalo in parkirali na precej poledenelem parkirišču. Oprtali smo precej težke nahrbtnike in krenili na pot.

Hoher Sonnblick ali Rauriser Sonnblick je četrta najvišja gora skupine Goldberg. Ns gori je najvišja najvišje ležeča meteorološka postaja v Avstriji, poleg nje pa stoji koča Zittelhaus.

Po legendi je kakšnih 20 let nazaj ravno na Hoher Sonnblicku padla ideja za ustanovitev gorniške skupine PD Rašica. Mi smo bili tokrat na privatni turi in pridno smo napredovali poroti zatrepu doline Fleiß.

Nekje nad gozdno mejo smo si omislili postanek. Na strmem terenu so se mi sončna očala v etujiju izmuznila iz nahrbtnika in se na trdem snegu odpeljala daleč v dolino. Da jabolko ne pade daleč od drevesa se je potrdilo tudi tokrat, ko se je eno odkotalilo v dolino do prvih dreves.

Oboje je bilo predaleč spodaj, da bi šli pobrati. Avstrijci so pa ja pošteni smo menili. Pa kdo bo jemal 15 stara sončna očala. Poberemo jih ob sestopu, pa še jabolko morda najdemo.


Nadaljevali smo v levo proti jezeru Zirmsee. Od tu se je lepo videl Hocharn, ki še čaka naš obisk. Vzpeli smo se na greben med vrhovoma Hörndl in Goldzechkopf.

Da bi prečili po južnih pobočjih grebena je bilo prenevarno, saj je bil sneg tu že premehak.Spustili smo se do ledenika in po njem krenili proti vrhu. A brez krpelj ni šlo.

Mimogrede smo prečkali koroško-salzburško mejo. Ker Avstrijci vsaj na svojih deželnih mejah ne kršijo schengna, policistov ni bilo.

Po dobrih šestih urah in v kičastem sončnm vremenu smo prišli na vrh. Le nekaj vetra na vrhu je nekoliko motilo kičasto vzdušje. Razgledi pa, kaj bi človek govoril, videla se je večina tistega kar je na panorami.



Na vrhu smo bili edini pešci v množici turnih smučarjev. Smučarji so sicer hitro zapuščali vrh, saj je bil sneg že precej južen. Mi smo si vzeli malo več časa preden smo se podvizali v dolino.
Sestop je bil zaradi južnega snega kar težak. Danes brez krplj ture ne bi zvozili. Tam kjer smo pričakovali naše izgubljene stvari sm onašli le jabolko. Moja stara očala so v Avstriji še toliko moderna da jih je nekdo vzel.

Po dobrih desetih urah smo končali z zelo lepo in kondicijsko zahtevno turo. Med nami je bil tudi slavljenec. Kljub temu da za rojstni dan vedno hodi na Grintovec, se je tokrat odločil da gre z nami.

Še več, v hladilni torbi je imel skrito pivo in tako smo lahko nazdravili. Vse najboljše, Franci. Odpeljali smo se v Slovenijo in analizo ture opravili kar na OMV Radovljica, smer Ljubljana.

Res lepo preživeta praznična sobota.

Spisal Tomaž


Großer Rosennock, 13.4.2019

Gridlegg 1887 m,
Großer Rosennock 2440 m

udeleženci: Boštjan, Janez, Marjan, Sašo, Nevenka, Tomaž, Igor
trajanje: 7 h 15 min
višinska razlika: cca 1240 m
dolžina: 14 km


V letnem programu gorniške skupine je bil v aprilu predviden vzpon na Weisseck. Zaradi napovedanega slabega vremena smo ga zamenjali za Rossennock, 2440 m, najvišjo goro v Krških Alpah.





Sedem gornikov se nas je odpeljalo do OMW Radovljica, kjer smo kupili avstrijsko vinjeto in popili jutranjo kavo.


Nadaljevali smo skozi Karavanški predor ter pri Beljaku zapustili avtocesto in zavili proti Radentheimu.

Zapeljali smo na lokalno cesto v smeri vasi Kanning, ki leži ob vznožju Alp. Peljali smo po ozki gorski cesti, mimo kmetij in pri zadnji dobili parkirišče.

Pohod smo začeli po cesti, smerokaz pa nas je kmalu usmeril na zelo strmo grebensko stezo. Rahel sneg je počasi prekrival zmrznjeno podlago in ustvarjal pravo zimsko podobo.  Malo višje so bile že prve zaplate snega, nato pa vedno debelejša snežna odeja.


Večinoma je bila pomrznjena, le ponekod se je predirala, tako da krpljev nismo uporabili. Strmina se je malo zmanjšala. Nadaljevali smo do vrha grebena na 1887 m visoki Gridlegg. Pot nas je nato vodila po dolgem grebenu s spusti in vzponi, ne da bi pridobili višino.




Sneženje se je še okrepilo in postalo je hladneje.  Zagledali smo dve koči, zdeli sta se blizu, a je minilo kar nekaj časa, da smo prišli do njih. Očitno sta bili pastirski, zaprti z ograjo in obnovljeni. V njihovem zavetju smo si malo odpočili.




Sneg, ki se je spuščal z neba, in meglice so še posebno nad gozdno mejo ustvarile takšno difuzno svetlobo, da je bilo težko ločiti pod nogami grbine od vdolbine. V takih pogojih je tudi orientacija zelo otežena, zaupali smo le navigaciji in ji sledili.


Vsepovsod nad gozdno mejo so žičnate ograje, kar pomeni, da je tu pašno področje. Po kratkem postanku smo šli naprej v strmino, ki je postala povsem navpična do grebena, nato je malo popustila in levo smo prišli na vrh 2240 m visoki Rossennock.

Za pot smo potrebovali štiri ure in pol.Snežiti je prenehalo, vidljivost pa je ostala slaba. Na vrhu je bilo precej topleje kot pri pastirski koči, pa se kljub temu nismo zadrževali. Vračali smo se po poti vzpona, vendar smo jo večkrat skrajševali in ubrali bolj direktno smer.


Zato je sledilo precej dolgo ravninsko prečenje, da smo končno našli pravo stezo. Tudi v povratku smo morali kar nekajkrat čez bodičaste pastirske ograje.

Potem smo prišli v gozd, kjer je bilo laže slediti markacijam, katere je na čistini prekril sneg. Za povratek smo potrebovali slabe tri ure.

Spisal: Janez



Gor in dol po mostovih Benetk, 7.4.2019

Su e zo per i ponti di Venezia

udeleženci: Sabina, Miri, Meta C., Maja D., Mojca, Erika, Leonida, Kristina, Breda, Matej, Silva F., Emil, Aleksander, Juso, Marina, Silva J., Bogdan, Boža, Darja, Goran, Boris, Ksenija, Iztok, Alenka, Marko, Brane, Ines, Mateja, Dunja, Ivan P., Robi, Andreja, Sašo, Nevenka, Mira, Tatjana, Urška, Marjana, Silva S., Tomaž, Jasna, Ana, Meta Š., Nataša, Ivan V., Maja V., Marija
trajanje 4 h 40 min
višinska razlika: cca 100 m
dolžina 13,5 km


V Benetkah že več let poteka prireditev, ki se imenuje Su e Zo Per i Ponti da Venecia, kar v prevodu pomeni Gor in Dol po mostovih Benetk.





 Prireditev poteka že od leta 1975 in ima dobrodelen namen. Letošnja, že 41., bo denar od štartnine namenila skupnosti Salezijanov v Braziliji.

Ker smo tudi mi radi dobrodelni, poleg tega pa se je obetal še, za planinsko društvo, kar malce nenavaden izlet, saj se je odvijal na praktično nulti nadmorski višini, smo se odločil, da to prireditev letos obiščemo tudi sami.

V zgodnjem nedeljskem jutru smo se zbrali pred društvenimi prostori na Prušnikovi v Ljubljani, kjer je bilo tokratno zborno mesto.

Vkrcali smo se v velik, udoben avtobus in se podali proti Italiji, oz. Benetkam. Nekaj udeležencev izleta smo vmes pobrali še na Vrhniki in nekaj kasneje, na avtocestnem počivališču Lom. Vse skupaj nas je bilo na avtobusu kar 47, kar je precej lepa številka.




Pot nas je peljala po primorski avtocesti in naprej čez Vipavsko dolino mimo Gorice kjer smo tudi prestopili državno mejo.







Od tam naprej pa mimo Palmanove naprej proti Portogruaru, vmes smo naredili še krajši »kofetni« postanek v Fratti, nato pa brž naprej mimo Mester proti cilju, ki smo ga zaradi gneče, ki je v Benetkah stalnica, želeli doseči čimprej.

Ker smo bili zgodnji nam je šlo kot po maslu, avtobus nas je odložil na beneškem parkirišču Tronchetto od tam je še nekaj 100 m do postajališča beneškega vodnega avtobusa Vaporetto.

Beneški vodni avtobus, domačini ga radi imenujejo tudi Vaporino ima 19 rednih linij in Benetke povezuje z obalo in bližnjimi otoki Murano, Burano in Lido.

Po približno dobre pol ure vožnje nas je Vaporino pripeljal do trga Sv. Marka, verjetno najbolj poznane točke Benetk. Tu je bil tudi štart pohoda po mostovih.

Na izbiro smo imeli dve trasi poti, prva, krajša ima dolžino 6,5 km in prečka 23 mostov, druga, daljša, ima dolžino 12 km in prečka 45 mostov. Kot planinci ali celo gorniki smo se seveda odločili za daljšo varianto.

Pot smo začeli v dokaj hitrem tempu saj nas je množica udeležencev dobesedno vlekla s seboj. Ker smo uvideli, da je to malce prehitro, smo »za en zob« upočasnili korak.

Čudovite uličice, trgi, kanali in seveda vse, kar sodi k Benetkam nas je dobesedno očaralo s pristnostjo, ki je ob bolj komercialnih izletih zagotovo ne vidiš, še manj pa začutiš.

Organizator je ob progi poskrbel tudi za pijačo in drobne prigrizke, kakor tudi za več kot odlično usmerjanje po poti.

Med potjo smo naredili tudi nekaj krajših postankov namenjenih predvsem za obisk WC-ja, kjer je sploh bilo mogoče priti do njega, pa tudi za to, da smo si privezali dušo ter popili pivo za 7€.

/Pot je res domiselno speljana ter navdušuje s pogledi, ki so tako značilni za Benetke, vodne ulice, mostovi, parkirišča gondoljerjev, majhni trgi, nad glavami razobešeno sveže oprano perilo, bogato obloženi limonovci, vonj česna iz bližnje pizzerie, pogled na zadovoljne ljudi, ki so v premnogih lokalčkih srebali espresso ali kozarec hladnega Prosecca, oja, to so Benetke, to je Italija...

Kar nekajkrat smo prečkali Canal Grande in opazovali gost vodni promet. Človek kar ne more verjeti, da se tam, namesto z avtomobili, ki smo jih vajeni, vse odvija po vodi, tako obisk trgovine, lekarne, pa vse do pogreba, videli smo celo policijski radar, ki meri hitrost plovil.

Počasi se je naš pohod bližal koncu in vedno bolj smo se bližali cilju, ki je bil tako kakor štart na trgu Sv. Marka, kamor so se zgrinjale množice udeležencev, po nekaterih podatkih naj bi bilo okoli 10.000.

Zadnja ulica, ki je vodila do trga Sv. Marka je bila po svoje tudi paša za oči, za denarnice pa precej manj. Na tej ulici v sto metrih vidiš trgovine najbolj priznanih modnih oblikovalcev, od Versace, Fendi, Prada, Louis Vuitton, Gucci, Armani in še in še.

Seveda smo malo pofirbcali, no, po resnih nakupih se ni odpravil nihče, verjetno tudi zaradi tega, ker nas je priganjal čas, saj smo morali biti nazaj pri avtobusu ob določeni uri.

Ob prihodu na cilj so nam podelili še priložnostne medalje, mi pa smo že hiteli proti postaji vodnega avtobusa in ga še pravočasno ujeli.

Pred nami je bilo ponovno dobre pol ure vožnje po morju in pristanek avtobusa na prav vseh vmesnih postajah vse do naše izstopne postaje Tronchetto.

Posedli smo se na naš »cestni« avtobus, počakali še na udeleženko, ki je prispela z enim Vaporinom kasneje in se tako prijetno utrujeni odpeljali iz Benetk. Ponovno smo imeli srečo, ker je tudi odhod potekal gladko, povsem brez običajne prometne gneče.

Ob povratku smo storili enako kakor pri odhodu in nekaj članov oddali z avtobusa na počivališču Lom, nekaj na Vrhniki, ostali pa naprej proti Ljubljani kamor smo prispeli okoli 19. ure. Tam smo se prisrčno poslovili in ugotovili, da smo doživeli lep beneški dan.

Spisal Matej