Su e zo per i ponti di Venezia
PD Rašica
udeleženci: Sabina, Miri, Meta C., Maja D., Mojca, Erika, Leonida, Kristina, Breda, Matej, Silva F., Emil, Aleksander, Juso, Marina, Silva J., Bogdan, Boža, Darja, Goran, Boris, Ksenija, Iztok, Alenka, Marko, Brane, Ines, Mateja, Dunja, Ivan P., Robi, Andreja, Sašo, Nevenka, Mira, Tatjana, Urška, Marjana, Silva S., Tomaž, Jasna, Ana, Meta Š., Nataša, Ivan V., Maja V., Marija
trajanje 4 h 40 min
višinska razlika: cca 100 m
dolžina 13,5 km
V Benetkah že več let poteka prireditev, ki se imenuje Su e Zo Per i Ponti di Venezia, kar v prevodu pomeni Gor in Dol po mostovih Benetk.
Prireditev poteka že od leta 1975 in ima dobrodelen namen. Letošnja, že 41., bo denar od štartnine namenila skupnosti Salezijanov v Braziliji.
Ker smo tudi mi radi dobrodelni, poleg tega pa se je obetal še, za planinsko društvo, kar malce nenavaden izlet, saj se je odvijal na praktično nulti nadmorski višini, smo se odločil, da to prireditev letos obiščemo tudi sami.
V zgodnjem nedeljskem jutru smo se zbrali pred društvenimi prostori na Prušnikovi v Ljubljani, kjer je bilo tokratno zborno mesto.
Vkrcali smo se v velik, udoben avtobus in se podali proti Italiji, oz. Benetkam. Nekaj udeležencev izleta smo vmes pobrali še na Vrhniki in nekaj kasneje, na avtocestnem počivališču Lom. Vse skupaj nas je bilo na avtobusu kar 47, kar je precej lepa številka.
Pot nas je peljala po primorski avtocesti in naprej čez Vipavsko dolino mimo Gorice kjer smo tudi prestopili državno mejo.
Od tam naprej pa mimo Palmanove naprej proti Portogruaru, vmes smo naredili še krajši »kofetni« postanek v Fratti, nato pa brž naprej mimo Mester proti cilju, ki smo ga zaradi gneče, ki je v Benetkah stalnica, želeli doseči čimprej.
Ker smo bili zgodnji nam je šlo kot po maslu, avtobus nas je odložil na beneškem parkirišču Tronchetto od tam je še nekaj 100 m do postajališča beneškega vodnega avtobusa Vaporetto.
Beneški vodni avtobus, domačini ga radi imenujejo tudi Vaporino ima 19 rednih linij in Benetke povezuje z obalo in bližnjimi otoki Murano, Burano in Lido.
Po približno dobre pol ure vožnje nas je Vaporino pripeljal do trga Sv. Marka, verjetno najbolj poznane točke Benetk. Tu je bil tudi štart pohoda po mostovih.
Na izbiro smo imeli dve trasi poti, prva, krajša ima dolžino 6,5 km in prečka 23 mostov, druga, daljša, ima dolžino 12 km in prečka 45 mostov. Kot planinci ali celo gorniki smo se seveda odločili za daljšo varianto.
Pot smo začeli v dokaj hitrem tempu saj nas je množica udeležencev dobesedno vlekla s seboj. Ker smo uvideli, da je to malce prehitro, smo »za en zob« upočasnili korak.
Čudovite uličice, trgi, kanali in seveda vse, kar sodi k Benetkam nas je dobesedno očaralo s pristnostjo, ki je ob bolj komercialnih izletih zagotovo ne vidiš, še manj pa začutiš.
Organizator je ob progi poskrbel tudi za pijačo in drobne prigrizke, kakor tudi za več kot odlično usmerjanje po poti.
Med potjo smo naredili tudi nekaj krajših postankov namenjenih predvsem za obisk WC-ja, kjer je sploh bilo mogoče priti do njega, pa tudi za to, da smo si privezali dušo ter popili pivo za 7€.
Pot je res domiselno speljana ter navdušuje s pogledi, ki so tako značilni za Benetke, vodne ulice, mostovi, parkirišča gondoljerjev, majhni trgi, nad glavami razobešeno sveže oprano perilo, bogato obloženi limonovci, vonj česna iz bližnje pizzerie, pogled na zadovoljne ljudi, ki so v premnogih lokalčkih srebali espresso ali kozarec hladnega Prosecca, oja, to so Benetke, to je Italija...
Kar nekajkrat smo prečkali Canal Grande in opazovali gost vodni promet. Človek kar ne more verjeti, da se tam, namesto z avtomobili, ki smo jih vajeni, vse odvija po vodi, tako obisk trgovine, lekarne, pa vse do pogreba, videli smo celo policijski radar, ki meri hitrost plovil.
Počasi se je naš pohod bližal koncu in vedno bolj smo se bližali cilju, ki je bil tako kakor štart na trgu Sv. Marka, kamor so se zgrinjale množice udeležencev, po nekaterih podatkih naj bi bilo okoli 10.000.
Zadnja ulica, ki je vodila do trga Sv. Marka je bila po svoje tudi paša za oči, za denarnice pa precej manj. Na tej ulici v sto metrih vidiš trgovine najbolj priznanih modnih oblikovalcev, od Versace, Fendi, Prada, Louis Vuitton, Gucci, Armani in še in še.
Seveda smo malo pofirbcali, no, po resnih nakupih se ni odpravil nihče, verjetno tudi zaradi tega, ker nas je priganjal čas, saj smo morali biti nazaj pri avtobusu ob določeni uri.
Ob prihodu na cilj so nam podelili še priložnostne medalje, mi pa smo že hiteli proti postaji vodnega avtobusa in ga še pravočasno ujeli.
Pred nami je bilo ponovno dobre pol ure vožnje po morju in pristanek avtobusa na prav vseh vmesnih postajah vse do naše izstopne postaje Tronchetto.
Posedli smo se na naš »cestni« avtobus, počakali še na udeleženko, ki je prispela z enim Vaporinom kasneje in se tako prijetno utrujeni odpeljali iz Benetk. Ponovno smo imeli srečo, ker je tudi odhod potekal gladko, povsem brez običajne prometne gneče.
Ob povratku smo storili enako kakor pri odhodu in nekaj članov oddali z avtobusa na počivališču Lom, nekaj na Vrhniki, ostali pa naprej proti Ljubljani kamor smo prispeli okoli 19. ure. Tam smo se prisrčno poslovili in ugotovili, da smo doživeli lep beneški dan.
Spisal Matej
Voznika sta imela na tej poti zanimivo srečanje. Ustavila ju je policijska kontrola v polni bojni opremi ter zahtevala osebne in avtomobilske dokumente.
Na poti je bilo tudi veliko podrtega drevja, katerega smo morali obiti oziroma preiti preko debel ali pod njimi. Razgleda ni bilo, vse dokler nismo prišli na bolj vzhodno stran, kjer smo na nasprotnem bregu zagledali nekaj vasic. 
