Großer Rosennock, 13. 4. 2019

Gridlegg 1887 m,
Großer Rosennock 2440 m

udeleženci: Boštjan, Janez, Marjan, Sašo, Nevenka, Tomaž, Igor
trajanje: 7 h 15 min
višinska razlika: cca 1240 m
dolžina: 14 km

V letnem programu gorniške skupine je bil v aprilu predviden vzpon na Weisseck. Zaradi napovedanega slabega vremena smo ga zamenjali za Rossennock, 2440 m, najvišjo goro v Krških Alpah.





Sedem gornikov se nas je odpeljalo do OMW Radovljica, kjer smo kupili avstrijsko vinjeto in popili jutranjo kavo.

Nadaljevali smo skozi Karavanški predor ter pri Beljaku zapustili avtocesto in zavili proti Radentheimu.

Zapeljali smo na lokalno cesto v smeri vasi Kanning, ki leži ob vznožju Alp. Peljali smo po ozki gorski cesti, mimo kmetij in pri zadnji dobili parkirišče.

Pohod smo začeli po cesti, smerokaz pa nas je kmalu usmeril na zelo strmo grebensko stezo. Rahel sneg je počasi prekrival zmrznjeno podlago in ustvarjal pravo zimsko podobo.  Malo višje so bile že prve zaplate snega, nato pa vedno debelejša snežna odeja.


Večinoma je bila pomrznjena, le ponekod se je predirala, tako da krpljev nismo uporabili. Strmina se je malo zmanjšala. Nadaljevali smo do vrha grebena na 1887 m visoki Gridlegg. Pot nas je nato vodila po dolgem grebenu s spusti in vzponi, ne da bi pridobili višino.




Sneženje se je še okrepilo in postalo je hladneje.  Zagledali smo dve koči, zdeli sta se blizu, a je minilo kar nekaj časa, da smo prišli do njih. Očitno sta bili pastirski, zaprti z ograjo in obnovljeni. V njihovem zavetju smo si malo odpočili.




Sneg, ki se je spuščal z neba, in meglice so še posebno nad gozdno mejo ustvarile takšno difuzno svetlobo, da je bilo težko ločiti pod nogami grbine od vdolbine. V takih pogojih je tudi orientacija zelo otežena, zaupali smo le navigaciji in ji sledili.


Vsepovsod nad gozdno mejo so žičnate ograje, kar pomeni, da je tu pašno področje. Po kratkem postanku smo šli naprej v strmino, ki je postala povsem navpična do grebena, nato je malo popustila in levo smo prišli na vrh 2240 m visoki Rossennock.

Za pot smo potrebovali štiri ure in pol.Snežiti je prenehalo, vidljivost pa je ostala slaba. Na vrhu je bilo precej topleje kot pri pastirski koči, pa se kljub temu nismo zadrževali. Vračali smo se po poti vzpona, vendar smo jo večkrat skrajševali in ubrali bolj direktno smer.


Zato je sledilo precej dolgo ravninsko prečenje, da smo končno našli pravo stezo. Tudi v povratku smo morali kar nekajkrat čez bodičaste pastirske ograje.

Potem smo prišli v gozd, kjer je bilo laže slediti markacijam, katere je na čistini prekril sneg. Za povratek smo potrebovali slabe tri ure.

Spisal: Janez

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan