Ivanac / Monte Joanaz, 22.4.2019

Ivanac / Monte Joanaz 1.167 m

udeleženci: Sabina B., Janez, Kristina, Jan, Jana, Marjan, Lidija, Eva, Sabina K., Silvo, Stojan, Radovan, Jože, Vida, Andreja, Antonija, Klavdija, Mate,  Tomaž, Igor, Nataša, Marija, Branko, Ivan, Vanda
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: 1.100 m
dolžina: 17 km

Na velikonočni ponedeljek smo se z novim planinskim vodnikom Marjanom Gantarjem odpeljali na odloženo februarsko turo kar s tremi kombiji in 25 udeleženci.

Pot nas je vodila proti Gorici, mimo Čedada do vasi Tavorjana (Torreano), kjer je bilo izhodišče na višini 180 m. Ker naj bi se vrnili po drugi strani, okrog 20 km stran, je bilo treba en kombi zapeljati tja.





Voznika sta imela na tej poti zanimivo srečanje. Ustavila ju je policijska kontrola v polni bojni opremi ter zahtevala osebne in avtomobilske dokumente.

En policist je pregledoval notranjost kombija, drugi pa varoval z brzostrelko v rokah. Očitno je bilo to posledica terorističnega napada na Šrilanki prejšnji dan.

Začeli smo hoditi zelo počasi, dokler nas nista dohitela oba voznika, ki sta začela pol ure za nami. Steza je vijugala med nizkim grmičevjem, vmes so bile tudi robide, ki so nas ovirale z dolgimi trnovimi poganjki. Blaga strmina se je kar vlekla, saj smo za 400 višinskih metrov potrebovali skoraj dve uri.

Na poti je bilo tudi veliko podrtega drevja, katerega smo morali obiti oziroma preiti preko debel ali pod njimi. Razgleda ni bilo, vse dokler nismo prišli na bolj vzhodno stran, kjer smo na nasprotnem bregu zagledali nekaj vasic.

Na planini San Lorenzo smo prišli na gozdno cesto in hodili po njej, dokler nismo prišli zopet na stezo. Po zahodni strani smo obšli Monte Caludranza, 974 m. Na ta vrh smo kasneje prišli s severne strani.

Prav pod vrh pripelje široka asfaltirana cesta, zelo primerna za gorsko kolesarjenje. Iz gozda smo prišli na planjavo, kjer smo si lahko odpočili na toplem soncu, med suho travo in starimi štori.

Tu je postavljena hiša,  verjetno vikend, nad njo pa spomenik vsem padlim v obeh svetovnih vojnah. Na koničasti piramidi stoji orel z razprtimi krili. Do vrha je še sto metrov višine, na smerokazu pa piše, eno uro hoje.

Pot pelje po grebenu. Srečali smo dve skupinici, ki sta pripravljali piknik, dim in vonjave pa so obetali dobro gostijo. Na vrhu planjave se lepo vidijo naše gore od Krna do Kanina in Matajurja v ospredju.

Vrh se  tod  ne vidi, ker je zopet v gozdu. Nanj se pride po stezi proti zahodu, po kratkem spustu in strmem vzponu. Na vrhu je manjša jasa, ravno pravšnja za našo skupino, z vpisno knjigo in kamnitim obeležjem Monte Ioanez – Ivanac 1167 m.

Ker smo dosegli cilj, smo si lahko privoščili daljši počitek za okrepčilo, razglede in nastavljanje soncu. Za pot smo porabili skoraj 5 ur in prehodili 10,6 km.

Povratek je bil povsem drugačen kot vzpon. Vračali smo se proti Montefosca – Čarni varh. Pot se zelo strmo spušča, za začetek pa je skalni skok nad prepadno steno.

Strmina ne popušča, le skale ostajajo za nami. Hitro smo izgubljali višino. Ko smo prišli na gorski kolovoz, je malo daljši ravninski del, nato pa zopet spust v vas Montefosca na višini 750 m.

Pri prvi hiši sta bili na dvorišču ena priletna in druga malo mlajša ženska. Pokramljali smo z njima po slovensko, onidve v primorskem narečju. Napisi krajev so dvojezični.

Povedali sta nam, da imamo do vasi Stupizza/Stupca še eno uro hoje. Pot se enakomerno spušča po dobro utrjeni mulatjeri vse do mostu preko Nadiže. Nadiža priteče iz Slovenije pri mejnem prehodu Robič.

Naš spust je bil skupaj dve uri. Vozniki so se takoj odpravili po oba kombija, ki sta ostala na izhodišču. To je trajalo kar polno uro.

Medtem pa nam je novi vodnik pripravil veliko presenečenje. Celotno ekipo je postregel z različnimi pijačami, z najboljšimi vodiškimi prestami in sladkarijami. Zahvaljujemo se za vse dobrote njemu in družini, ki je pri tem sodelovala.

Spisal: Janez



Ni komentarjev:

Objavite komentar