Salzburger Hochtron, 18. 5. 2024

Zeppezauerhaus am Untersberg 1663 m,
Geierck  1805 m,
Salzburgerhochtron  1853 m,
Schellenberger Eishöhle 1570 m,
Toni Lenz Hütte am Untersberg 1450 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Katarina, Silvo, Anka, Tomaž, Franc, Milojka, Matjaž
višinska razlika: 1670 m
trajanje: 11 h 15 min
dolžina: 16,5 km


Tokratni cilj gorniške skupine je bila relativno nizka gora  v zelo oddaljenem Salzburškem pogorju. Za takšno odločitev mora obstajati poseben razlog, smo premišljevali. To se je v nadaljevanju tudi potrdilo.

Zgodaj zjutraj se nas je deset planincev odpeljalo skozi karavanški predor v smeri proti Salzburgu. V Avstriji je bilo na avtocesti zelo veliko gradbenih del. Začelo se je že pri Gmundu na krajšem odseku, potem pa skoraj neprekinjeno kmalu po odcepu za Bischofshofen.

Med vožnjo smo poslušali radio in napovedovalec je opozarjal, da je od Salzburga naprej proti jugu 20-kilometrov dolga kolona, malo kasneje že 28 kilometrov in da se čas vožnje podaljša za več ur. Bila je binkoštna sobota.

V Avstriji in Nemčiji imajo praznik tudi v ponedeljek. Začenjal se je torej podaljšan vikend za oddih tudi na morju. Peljali smo se do odcepa za Grödig, nato pa po lokalni cesti do plačljivega parkirišča na višini 460 m.    

Začeli smo malo naprej in že smo bili na gorski stezi, ki pelje v zelo ozko sotesko in  takoj po visokih stopnicah (35 cm) navzgor 50 višinskih metrov. Tu je prostora samo za potoček, ki se v slapovih pretaka v dolino.

Na obeh straneh je obdan s kamnito steno, tako da je steza, ki se rahlo vzpenja, vsekana v skalo. Na opozorilni tabli je napis “samo za izurjene”. Ko smo prišli iz soteske, je šla pot zelo strmo navzgor.

Ni serpentin, le stopnice, naravne ali umetno izdelane, večinoma lestve zapolnjene s šodrom. Brez predaha je steza samo strma ali pa zelo, zelo strma vse do prihoda iz gozda na travnato čistino, kjer se nam je odprl pogled na Salzburg z letališčem in okolico.

Strmina ne popušča, le serpentine jo malo ublažijo. Tu je odcep desno, po katerem nadaljujemo, in levo, kjer bomo prišli na povratku. Po dobrih dveh urah smo prišli na sedlo s križem in lepim razgledom. Tu smo si privoščili krajši počitek.

Nad nami se je prikazala koča in zgornja postaja gondole, ki pripelje iz doline. Od tod dalje spet strmo navzgor mimo koče Zeppezauerhaus na 1663 metrih in naprej do prvega vrha Geiereck 1805 m.

Tu je razgledna ploščad, kjer smo se kar zadržali in se spominjali tudi nekaterih vrhov, kjer smo v preteklosti že bili. Ker sem pripelje gondola, se je povsem spremenilo “občinstvo”. Namesto gorniških so prevladovala modna oblačila.

Nekaj deset metrov nižje smo si ogledali še spominsko obeležje s cepinom in vojaško kapo, ki je posvečen padlim planincem – vojakom v prvi in drugi svetovni vojni.

Povzpeli smo se še na Salzburger Hochtron – 1853 m. Vreme je bilo lepo, vidljivost dobra, prilika za  počitek in okrepčilo. Za vzpon smo porabili dobre tri ure.
   
Ponavadi se v dolino ne vračamo po isti poti. Tudi tokrat je bilo tako, saj smo nameravali obiskati še snežno ledeno jamo. Spustili smo se kar strmo proti jugu.

Spet je bila steza “po lojtrci”, tudi preko snežnih zaplat in dolgem strmem delu po lestvah, celo  preko tunelov. Kar pazljivo je bilo treba. Spustili smo se 300 m, še malo gori, doli in prišli do snežne jame.

Prav ta dan je bil začetek plačljivega vodenega ogleda na vsako uro. Po snežnih stopnicah smo prišli na čisti led. Na tabli je pisalo, da je na tem mestu starost ledu 1200 let in do kod je bil led leta 1993.

Po razlagi vodnika, se je samo v letu 2023 zmanjšal za 40 cm. Po končanem obisku smo se ustavili še v bližnji koči Toni Lenz Hütte na 1450 m, kjer so nam postregli s hrano in pijačo. Nato smo se spustili 200 m in se ponovno povzpeli za prav toliko na greben.

Še malo prečenja in spust pa smo prišli na stezo vzpona in po njej do izhodišča. Skupni čas pohoda je bil 11 ur, od tega 2 uri v ledeni jami.

Tura je bila zelo zanimiva, posebno zato, ker smo večino višine prešli preko naravnih ali vgrajenih stopnic, pa tudi ledena jama je popestrila uspešno izpeljano turo.
 
Spisal Janez

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Srečko

Relive

 

 

Skutnik, 11. 5. 2024

Skutnik / Monte Guarda, 1720 m,
Vrh Planje / Monte Plagne, 1663 m,
Na Baneri / Monte Banera, 1614 m,
Vrtaca / Monte Urazza, 1521 m

PD Rašica
udeleženci: Sabina, Mojca, Alenka, Simona, Mirko, Marko, Milena, Rok, Robi, Sašo, Ana, Damijana, Tomač, Ana
višinska razlika: 1280 m
trajanje: 8 h 20 min
dolžina: 16,9 km


Na skrajnem juhozahodu Kaninskega pogorja, tam kjer se osrednji greben iz smeri sever-jug obrne proti zahodu, se med dolinama Učjo in Rezijo dviga lepa, pravilna oblikovana  piramida Skutnika.

Na ta čudoviti razglednik smo se namenili tokrat. Podobno kot let 2016 smo se nanj namenili iz Učje. Tja smo se odpeljal preko mejnih prehodov Rateče in Predel.

V Žagi smo zavili proti Učji in se pod strmimi travnatimi vesinami Skutnika peljali še proti tretjemu mejnemu prehodu. Malo pred mejo smo naleteli na čisto svežo kolesarsko nesrečo in izgledalo je kar dramatično.

V iskanju signala sva se dva odpeljala nazaj proti Žagi, da sva lahko poklicala reševalce. Ob povratku na prizorišču že ni bilo več tako hudo in tako smo nadaljevali v Italijo do izhodišča v vasi Učja, kjer sta nas čakala še dva udeleženca.

Po poti 733 smo krenili proti našemu grebenu. Po uri in pol hoje po gozdu smo prišli do odcepa za planino Caal. Naredili smo postanek in prijazna domačinka, ki nas je dohitela iz smeri planine nam je omenila, da se splača pogledati bivak.

Pa smo šli. 5 minut stran smo prišli do res ličnega bivaka. Pa smo naredili še en postanek, da smo se malo razgledali. Nadaljevali smo proti grebenu. Odpirali so se nam lepi pogledi proti grebenu Kobariškega Stola in grebenu Muzcev.

Počasi smo prišli na naš greben in na drugi strani uzrli Rezijo in Kaninsko pogorje. Na grebenu smo najprej skočili na Vrh Planje. Nadaljevali smo do našega glavnega vrha, Skutnika. Res je čudovit razglednik.

Videli smo od Razorja do Matajurja, na drugo stran je pred nami ležala Rezija in za njo razgled daleč v Karnijce, Dolomiti pa so se skrivali v oblačnosti.

Po daljšem postanku smo se vrnili po grebenu mimo Vrha Planje. Grebena nismo zavili po poti pristopa temveč smo nadaljevali po proti zahodu in bili nagrajeni z izrednimi razgledi.

Obiskali smo še vrhova Na Baneri in Vrtaca in sestopili na sedlo Pardulina. Malo naprej od sedla smo z grebena zavili na pot 732 proti Učji. Sprva pohlevna pot skozi smrekov gozd se je kmalu spremenila.

Najprej smo iskali pot in markacije med mikadom podrtih dreves. Ko snmo to rešili pa je kmalu sledil precej gorniški del z strmimi prepadnimi travami, kjer v mokrem ne bi bilo najbolj prijetno.

In počasi smo prišli v dolino in se vrnili v Učjo do naših vozil. Malo smo se še podružili na izhodišču nato pa se zapeljali do Žage na analizo ture i npotem domov.

Uspela nam je čudovita razgledna tura.

Spisal Tomaž

 

 

 

Fotografije Tomaž

Relive

 



Kojca, 5. 5. 2024

Bevkova domačija v Zakojci 635 m,
Zakojca; Turistična kmetija Flander 707 m,
Kojca 1303 m,
Rodne 698 m

udeleženci Janez, Dejan, Marjan, Katarina, Marjan, Anka, Damjana, Tomaž, Deja
trajanje: 6 ur
višinska razlika: 1000 m
dolžina: 14 km


Voluharska druščina se je tokrat podala na turo v Idrijsko – Cerkljansko hribovje. Letos Planinski društvi iz Idrije in Cerkna praznujeta častitljivo 120. letnico delovanja društva.

Hkrati pa praznuje 45. rojstni dan tudi krožna pot za katero skrbita. To je 200 kilometrska Idrijsko – Cerkljanska planinska, na kratko ICPP. Poteka gor in dol po precej nagubanem pliseju predalpskega sveta med Poreznom in Javornikom.

In ob njenem jubileju bi radi v njene goste zvabili čim več pohodnikov od blizu in daleč. Kljub, za planince ne tako zgodnji uri, ob cesti, ki nas je vodila skozi Škofjo Loko, čez preval Kladje in skozi Cerkno, ni bilo še nobene odprte ponudbe kave in podobnih napitkov.

Šele v Bači pri Modreju se je urni kazalec pomaknil čez sedmo uro in v Bača baru je bilo že kar živahno. Malček pa smo povprečje popravili tudi mi.

V prelepi Baški dolini, ki se ji po snemanju filma Na svoji zemlji reče Baška grapa, je na cesti še več delovišč - sanacij poškodb po lanski avgustovski ujmi.

Parkirali smo pred železniškim podvozom v Hudajužni, ob lokalni makadamski cesti, ki povezuje to hudobijo z višje ležečo Zakojco. Tu se nam je pridružil še deveti udeleženec z Goriškega.

Če smo želeli ujeti označeno ICPP, smo se morali povzpeti do Zakojce. Po parih uvodnih sto metrih se je cesta postavila konkretno pokonci in do prve hiše v bregu, pri Rore, je bilo potrebno kar resno zagristi v kolena.

Hodili smo po trasi Maratona štirih občin in ravno na tem delu je najstrmejša. Pri hiši nam jo je tekaška trasa pobrisala v še hujšo strmino na levo v zloglasen del maratona, ki nosi ime ura resnice.

No mi tega dne nismo imeli takih ambicij, sploh pa smo imeli na nogah gojzarje, zato smo jo navižali čez potok Porezen in par korakov po cesti ter nadaljevali po neoznačenih starih stezicah proti Zakojci.

Še prej kot v uri smo že ujeli traso ICPP, ki smo ji sledili skoraj do konca pohoda tega dne. Na cesto smo stopili pri Korenincu (Zakojca 8), kjer lahko odtisnemo tudi žig ICPP (vseh je 25). Le lučaj stran je rojstna domačija slovenskega pisatelja Franceta Bevka.

Dobrih petnajst minut kasneje smo prispeli v vas Zakojca, ravno v trenutku, ko je pred Turistično kmetijo Flander imela skupinski start skupina Belgijskih kolesarjev, ki so na kmetiji prespali in nadaljevali svoje kolesarjenje po Sloveniji.

Malček smo se razkužili in se okrepčali z domačo zaseko, nekaj kozarčkov le-te pa je romalo tudi v naše nahrbtnike. Zapustili smo idilično vas in pričeli z vzponom po pomladnih travnikih in pašnikih za vasjo proti vrhu Kojce.

Da smo prihranili kolena smo napravili nekaj okljuk do gozda in po njem. Že visoko smo zavili desno po stezi, ki nas je pripeljala do križišča poti, kjer se nam je pridružila pot z Vrh Ravni in Orehka.

Po grebenu smo bili kmalu iz gozda in po travnikih dosegli 1303 metrov visok vrh, kjer nas je čakala senena kopica, bivak, spomenik in nov žig ICPP.

Gora ima s svojo odmaknjeno lego na meji Cerkljanske in Tolminske zelo lep razgled, a tega dne so nam jih kratile megle, ki so se vlačile po vrhovih vse naokrog. Tudi Porezen nam ni odkril svoje kape.

V pozni pomladi po vršnem pobočju bogato cvetijo perunike, a mi smo bili zanje žal prezgodnji. Po malici smo se z vrha vračali del po isti poti in na prvem razpotju so nas markacije usmerile desno na prečno stezico po kateri smo po izohipsi obkrožili skoraj polovico masiva Kojce.

Spustili smo se do ceste Zakriž – Bukovo. Zavili smo levo in nekaj sto metrov hodili po cesti do spominskega obeležja iz NOB. Markacije so nas usmerile mimo Lovskega doma in po kolovozu navzdol. V rahlem vzponu smo dosegli vrh Rodne 698 m.

Po razglednem širokem grebenu Roden smo se spuščali proti jugu, kjer čisto spodaj teče Idrijca. Še po utrti stezici skozi lep gozd in že smo bili nad cerkvico sv. Kacjana na Reki (pa ne oni v Kvarnerju).

V vasi pot ICPP zavije na desno proti mostu čez Idrijco in zaselek Log pod Šebreljami, mi pa smo zavili levo do gostilne Kurnik, kjer smo imeli parkiran drug avtomobil in kjer smo opravili analizo ture.

Idrijsko – Cerkljanska planinska pot ima devet etap, mi smo se ji tega dne pridružili na delu, ki vodi s Porezna do zaselka Reka. Hodili smo dobrih šest ur in zgrizli malenkost čez 1000 višinskih metrov.

Anka Rudolf, maj 2024

 Fotografije Anka

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Sled poti

Relive