Benzeck, Schilcheck, 9.1.2016

Benzeck 2076 m, 
Schilcheck 2040 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Marjan, Maks, Sašo, Nevenka, Tomaž, Peter, Polde, Primož
trajanje: 6 ur 
višinska razlika: 1150 m
dolžina: 13,1 km

Nemško govoreči gorniki verjetno rečejo »Šilhek« (in »Bencek«), mi smo ga poimenovali Šilček. Saj smo se vendar namenili v Solnograško (zvezno deželo) in ne Salzburg. Oba vrhova ležita v t.i. Radstädter Tauern, z najvišjim vrhom Weisseck.

Potovanje do izhodišča je minilo brez posebnosti: Šentvid, OMV, predor Karavanke, Turska avtocesta, izvoz Flachauwinkel, parkiranje na približno 47.26258° zemljepisne širine in 13.41424° zemljepisne dolžine.

Vzpon smo pričeli po ravninski gozdni cesti, ki  kmalu prečka rečico Pleissling. Tu smo že opazili prvi današnji cilj, Benzeck.

Cesta se nadaljuje ob potoku Marbach, po njej poteka tudi začetni del poti št. 730, vendar smo pot zapustili in nadaljevali desno oz. severozahodno, v smeri naših dveh vrhov. Hodili smo po cesti, ki se počasi vzpenja, nato pa se obrnili direktno v breg in si skrajšali pot po golosekih.

Vmes smo še nekajkrat prečkali cesto. Naprej smo se vzpenjali po redkem macesnovem gozdu, zatem pa iskali prehode v ruševju. Sama pot ni posebej zanimiva, je pa razgled že med hojo precej lep, občudujemo lahko npr. Mosermandl, Faulkogel in Graikopf na jugu ter Schwarzkopf in Steinfeldspitze na vzhodu.

Na sedlu, 1874 metrov nad morjem, se nam je pogled odprl tudi proti zahodu, kjer smo prepoznali Hochkönig, južno steno Dachsteina pa smo videli šele z vrha. S sedla smo šli najprej na desno, to je proti severu, in po grebenu hitro prišli na vrh Benzecka, kjer nas je pričakal križ.

Razen nekaj gamsov pa smo bili letos prvi obiskovalci. Po daljšem ali krajšem počitku smo se spustili nazaj na sedlo in skočili še na Schilcheck, ki sicer na vrhu nima nobene oznake. Za sestop se nismo vrnili na sedlo, ampak smo se spustili direktno proti planini Ranstl.

Res, da je bilo snega tu precej več kot pri vzponu, vendar ga je bilo na celotni turi za smučanje premalo. Pot s planine do parkirišča je minila hitro.






Vremenska napoved je bila zelo točna, po sončnem dopoldnevu in delu popoldneva se je pričelo tudi tukaj oblačiti, kar pa nas ni več motilo.

Na naši strani Karavank je deževalo, tako da smo bili še toliko bolj veseli in hvaležni za lep dan. Turo smo zaključili kot ponavadi.

Spisal Peter

Fotografije Sašo

Fotografije Tomaž

Lumkofel, 14. 2. 2015

Lumkofel 2287 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Maks, Mitja, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko, Peter
trajanje: 6 ur 10 min
višinska razlika: 1250 m
dolžina: 17,6 km

Pustna sobota je bila kot  naročena, da ubežimo pustemu vremenu v Ljubljanski kotlini in poiščemo za normalno delovanje potrebne sončne žarke. Načrtovani cilj v Ziljskih Alpah se je ujemal z ugodno vremensko napovedjo, zato smo se ob petih zjutraj izpred društvene pisarne odpeljali v noč.

Vožnja je minevala razmeroma hitro, ob klepetu ali spanju. Počasi se je danilo, potovali smo po Ziljski dolini proti zahodu, v Lesni dolini pa že opazili prve bele, s soncem obsijane vrhove, kar je nakazovalo lep dan.

Na izhodišču snega ni bilo veliko, kljub temu smo se odločili, da s seboj vzamemo tudi krplje. Sprva nas je pot vodila po zasneženi in serpentinasti cesti, ki v kopni sezoni gotovo privabi tudi gorske kolesarje. Kakor hitro se je gozd razredčil, smo namesto ceste uporabili oz. naredili bližnjico.

Tu smo na posameznih kopnih predelih ugotovili, da hodimo po pašniku, ker kravam seveda ni potrebno pobirati, kar so nekoč pojedle. Kmalu smo dosegli planino Oberrasteralm (1619 m), kjer smo si vzeli čas za postanek.

Pot se je nato počasi vzpenjala proti »sedlu« na višini 1814 m in hitro se je izkazalo, da je bila odločitev za krplje zelo dobra zamisel. In ne, tudi z njimi nismo hodili kar po površju, ampak smo se samo malo manj udirali.

Z omenjenega sedla do vrha nas je, po fotografijah sodeč, čakal le še zložen vzpon, vendar smo nekaj minut kasneje že grizli kolena in se v pomladansko toplem soncu potili skoraj v potokih. Sneg je postajal vedno bolj mehak, strmina je naraščala, zato so nas krplje le ovirale in smo jih sneli, do vrha pa prišli po starem, tako da smo izbrcali stopnice.

Na vrhu nas je pričakal križ z napisom v nemščini »Slava Bogu na višavah« in čudovit razgled.

Za sestop do sedla smo si nadeli dereze, saj nihče ni želel staviti z vodnikom, da zagotovo ne bo padel, zatem smo jih ponovno zamenjali za krplje, ki smo jih na planini lahko pospravili in se spustili do izhodišča.





Po vrhunski vožnji skozi ovinkasto Avstrijo in preko Italije smo se ustavili na običajni gorenjski destinaciji, kjer smo ob hrani in pijači zaključili turo.

Spisal Peter

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko