Hochturm, 26.11.2016

Hochturm 2081 m,
TAC-Spitze 2019 m,
Vordernberger Griesmauer 2015 m,
Leobnerhütte 1582 m

udeleženci: Tomaž, Marjan, Jana, Nevenka, Sašo, Barbara, Janez, Peter, Franci, Marko, Sabina, Kristina
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: 1300 m
dolžina: 14,1 km


Gorništvo narekuje stalno aktivnost, pa tudi izbiranje cilja glede na vremenske razmere. Dolgo novembrsko deževje in slaba napoved za soboto nista nudila dobre izbire v bližnji soseščini, zato smo se namenili v vzhodno Avstriji, v skupino Hochschwab.

Pravzaprav so se tako odločili člani PD Celje, njim pa smo se priključili tudi mi, osmerica gornikov iz PD Rašica.

Ob pol petih zjutraj smo se v megleni noči odpeljali proti Mariboru in Šentilju, kjer smo se našli s Celjani. Po jutranji kavi smo brez zaustavljanja prečkali avstrijsko mejo.

Vozili smo mimo Gradca proti Leobnu in našemu izhodišču Präbichl. Še nekaj ovinkov po lokalni cesti, nato pa smo parkirali ob izteku smučarske proge, ki pripelje s 1910 m visoke gore Poister. Za vožnjo smo potrebovali cele tri ure.

Hoditi smo začeli v megli, ki se ves čas ni razkadila. Najprej po lepi gozdni poti do planine, ki je sicer velika planjava pod kočo Leobnerhütte, a mi smo videli le nekaj metrov pred seboj. Prišli smo do razpotja, ena smer vodi do te koče, druga pa na sedlo Lamingsattel, kamor smo se napotili.

Prečkali smo potoček in šli naprej po gozdni stezi, ki se vzpenja po desnem pobočju masiva Hochturm, našega prvega cilja. Vzpon ni prehud, vendar so bila tla zelo blatna, sivkasto rjava ilovica se je nabirala na čevlje in tudi na hlače.

Še vedno je bilo megleno, tako da nismo imeli nobenega razgleda, sledili smo le markacijam. Na sedlu je večje razpotje, na eno stran od koče Leobnerhütte v sosednjo dolino, mi pa smo krenili v drugo smer.

Po travnatem in odprtem pogorju nas je dosegel hladen veter in nas spremljal vso pot. Nadaljevali smo po zelo dolgi prečnici, kjer bi se ponujali lepi razgledi, vendar megla ni popuščala. Hodili smo po severni strani gore, zato je bilo kar nekaj prehodov preko smučišča.

Sneg pa je dovolj mehak, da smo jih z malo večjo pazljivostjo prehodili brez derez. Pot je markirana in na karti je označen odcep na levo proti vrhu.

Iskali smo markacije, vendar jih ni bilo. Zato smo nadaljevali po markirani poti, ko pa se je začela spuščati, smo se skupaj odločili, da se vrnemo do odcepa ter z nekaj plezanja obvladali skalni del.




Potem še nekaj travnatega terena in prišli smo na kopasti vrh Hochturm, 2081 m. Z druge strani pride tudi markirana steza, s katere smo se mi pod vrhom vrnili na neoznačeno smer. Hodili smo 2 uri in 30 minut. Videlo se ni nikamor, zato smo si le malo odpočili in se okrepčali.

Vračali smo se po markirani stezi vse do sedla Lamingsattel, kjer smo se odcepili in krenili proti naslednjemu cilju TAC-Spitze. Po začetnem vzponu se steza izravna in se  nadaljuje v dolgo prečenje po južni strani gorskega masiva.

Po lepi panoramski stezi bi lahko občudovali dolino pod nami, vendar megla … Prišli smo do drugega sedla Hirschengsattel na višini 1700 m. Tukaj smo skrenili proti severu, strmina se poveča, najprej po travnatem terenu, nato po grušču do skal in med balvani naprej.

Pod vznožjem dveh vrhov je široko sedlo z odcepom na TAC-Spitze in sosednji Griesmauer. Najprej smo se hoteli povzpeti na bolj oddaljeni Tatz-Sptze. Po kratkem ravninskem delu se pot usmeri v strmino do zelo ozkega in na drugi strani prepadnega sedla, kjer se začne kar strma a kratka ferata.

Še malo in že smo stali na 2018 m visokem vrhu TAC-Spitze. Ker nismo imeli kaj videti, smo se spustili po isti poti do odcepa na naslednji vrh. Pot ni markirana, očitno zaradi manjšega obiska tudi steza ni dobro uhojena in se nam je izgubila.

Ker se je zelo slabo videlo, je nismo iskali, pa tudi videli nismo, kateri je pravi vrh. Na širšem raztežaju smo poskušali najti prehode in ko smo prišli skoraj do vrhnjega grebena, smo stopili na stezo, ki nas je pripeljala na vrh Vordernberger Griesmauer, 2015 m.

Zaradi vetra in megle smo našli zavetje malo nižje, ker smo napravili postanek za okrepčilo. Vrnili smo se po isti poti do sedla Hirschengsattel, od tod na drugo stran do koče Leobnerhütte, 1582 m.


V tem času koča ni oskrbovana. Megla se je le nekoliko dvignila, da smo na nasprotnem bregu videli traso naše začetne poti, občasno pa se nam je pokazal celo Hochturm s križem na vrhu.

Po zelo strmi travnati stezi smo se spustili do spodnje postaje tovorne oskrbovalne žičnice za kočo, kjer smo zaključili krog in se po lepi gozdni cesti sprehodili do parkirišča.

Za pot smo porabili 7 ur in 30 minut ter prehodili več kot 14 km, višinske razlike pa je 1300 m. Pivo smo si privoščili v prvi gostilni in se po treh urah vožnje pripeljali do našega jutranjega zbirališča.



Spisal Janez





Mahavšček iz doline Tolminke, 13.11.2016

Vrh Škrli 1926 m
Mahavšček  2008 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Jana, Marjan, Nevenka, Tomaž
trajanje: 8h 55 min
višinska razlika: cca 1800 m
dolžina: 19,5 km

Močno deževje je povzročilo malce zmede pri organizaciji izleta. Izboljšanje nam je omogočilo, da smo se na izbrani cilj odpravili z enodnevnim zamikom, vendar pa smo s tem izgubili nekaj prijavljenih. Šesterica gornikov se je tako v zgodnjih jutranjih urah odpravili proti Planini Polog.

Planirane jutranje kave nismo uspeli dobiti, ker so v nedeljo pred sedmo vsi lokali zaprti. Vsled tega smo bili že ob sedmi uri na izhodišču in v mrzlem jutru smo se pognali po kolovozi proti izviru Tolminke.

Hodili smo po starih poteh I. svetovne vojne mimo skalnih podorov zadnjega potresa v Posočju. Izvir Tolminke smo obšli in prečili hudournik ob veliki pregradi ter vstopili na mulatjero. V gozdu je bilo potrebno uporabiti kar nekaj domišljije, da si ohranil sled v smeri Planine Dobrenjščice.

Ko se je naklonina povečala je mulatjera postala spet bolj izrazita in končno smo začeli pridobivati višino. Odpirati se je začel razgled in v daljavi smo zagledali cerkev Sv. Duha na Javorci ter zloglasni Mrzli vrh.

Ta je pomenil eno ključnih točk v avstro-ogrski obrambi in za njegovo osvojitev je padlo več kot 100 tisoč vojakov.  Končno smo se prebili iz sence nizkega jesenskega sonca in pred nami se je kmalu prikazala lovska koča na planini Dobrenjščici, iz katere dimnika se je sukal dim.

Dva lovca sta v kočo prišla že v petek in na toplem previharila sobotni dan. Kočo so zgradili po I. svetovni vojni, ko je bila na grebenu zarisana rapalska meja in je bila zavetje za tedanje carinike.

Malce smo se okrepili, potem pa po dobri mulatjeri prečili pobočje proti Prehodcih, vendar pa smo se kmalu zakadili naravnost v breg.

Kar nekaj časa napredovali po zmrznjenem melišču, da smo se dvignili nad mejo borovcev, kjer smo z nekaj truda ponovno našli mulatjero.

Ker je bila v zelo slabem stanju smo jo težko sledili, kljub temu pa nas je pripeljala do bunkerja, v katerem so italijanski vojaki čuvali tedanjo mejo med Italijo in Jugoslavijo.

Po ogledu starega bunkerja smo se povzpeli na Vrh Škrli, od koder se nam je odprl pogled na Komno in bohinjske gore.

Vrh je bil lepo zasnežen in odpravili smo se po grebenu do Mahavščka. Prihajajoča fronta nam je na jugu zaprla pogled, ki sicer sega do 300 km oddaljenih Apeninov, kljub temu smo videli Julijske Alpe in Karavanke, ugledali pa celi Bohinjsko jezero.

Veter se je okrepil, naredili smo še skupinsko fotografijo, potem pa po snegu hitro sestopili.Sestop po melišču je bil lepši, kot smo pričakovali, razen za vodnika, ki je še malo poplezal po borovcih.

Koča je bila že zaprta, lovca sta se umaknila v dolino, kamor smo se odpravili tudi mi. Tokrat smo si vzeli nekaj časa za ogled izvira Tolminke, najhladnejše reke v Sloveniji. Po kolovozu smo se vrnili do avtomobila, v katerega je bilo po celodnevni hoji kar prijetno sesti.

Pri iskanju gostilne smo imeli več sreče, analizo ture smo opravili kar v gostilni Zatolmin. Tako kot zjutraj, je tudi nazaj dvourna vožnja trajala ponoči, saj smo se po sedmi uri pripeljali v Šentvid. 

Spisal: Boštjan


Monte Tinisa, 4.11.2016

Cima Est 2080 m,
Monte Tinisa 2120 m

udeleženci: Janez, Srečko, Nina, Marjan, Marija, Saša, Klavdija, Tomaž, Slavko 
trajanje: 5 h
višinska razlika: cca 900 m
dolžina: 8,2 km

Na petek, ko je vremenska napoved obetala tak dan, da je večina goroljubcev vzela dopust, sem se zbudila na srečo eno uro pred budilko (ki sem jo narobe nastavila!!) in se ob petih spravila do Vižmarij.

Od tam pa še z osmimi pohodniki na pot proti Italiji, v Karnijske Alpe. Po mejnem prehodu v Ratečah smo v Trbižu zavili na AC, smer Tolmezzo in od tam na Ampezzo (bolj znana Cortina d'Ampezzo je čez hrib, 2 naravna parka in 85 km zahodno).

V Ampezzu smo zavili na krasno z obarvanim listjem posuto zvito cesto do prelaza Passo Puro, tam pa še na stransko cesto do parkirišča za naše izhodišče. Skoraj tri ure nas je Tomaž vozil s kombijem.

Vreme sicer ni bilo čisto po napovedih, pa vendar dovolj toplo, da smo lahko hodili le v eni majici. Malo po podrtem kamenju, malo s pomočjo zajl in klinov, malo držeč se za strme trave.


Vse do križa na Vzhodnem vrhu, kjer smo pocingljali za naše želje. Upajoč, da jih je slišal še kdo kot nekaj mandeljcev na poti. Po kratki pavzi smo se napotili po grebenu proti ta pravem vrhu.

Malo po skalah po vseh štirih... (palice so bile večino časa na nahrbtnikih, saj smo potrebovali proste rok), malo po travah...

Malo meglic in malo sončka. Na vrhu pa nas je pričakala glorija. Ne dama s tem imenom, ampak optični fenomen, ko v sijočem krogu na nasprotni strani od sonca vidiš svojo podobo.




Vsak svojo. In vsi smo bili lebdeči angelčki s svetniškim sijem okoli naše sence, čeprav to ni senca, ampak odboj.

S telefonom se tega sicer ne da najbolje posnet, pa še podoba se prikaže pa spet izgine, ampak takole nekako sem lebdela tam nekje daleč nad hribi in si mahala iz ognjene krogle.

Zaradi megle, ki se je začela nabirati, smo grebensko pot nekoliko skrajšali. Namesto sedmih, smo hodili pet ur. Kljub temu smo si uspeli ogledati vse sosednje hribe. Fantje z neizmernim znanjem imen za vse okoliške Karnijske gore so me navdušili.

Vsem, ki so v kombiju takoj zaspali, pa lahko povem, da smo se peljali čez precej mostov, veliko širokih prodišč, po lepih cestah nazaj v Trbiž in do Mojstrane pisat zapisnik

Lep dan je bil in nasmejana druščina. Se vidimo prihodnjič ane?

Spisala Nina