Monte Cozzarel, 24.6.2017

Dosegli 1940 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Jana, Nevenka, Maks, Marjan, Slavko, Ivan, Stojan, Srečo , Janez
višinska razlika: 1700 m
trajanje; 10 h 50 min
dolžina: 21 km


V programu gorniške skupine PD Rašica je bil za junij predviden  le 2048 m visoki Monte Cozzarel v Karnijskih Alpah. Postal nam je zanimiv, ker je, po opisu, skoraj neobiskan, nemarkiran, torej pravo brezpotje.



Čeprav zračna razdalja od naše meje ni velika, pa je do izhodišča skoraj tri ure vožnje. Osem gornikov se nas je odpravilo na pot, kasneje sta se nam pridružila še dva.

V Ratečah smo prišli na italijansko stran in se pri Trbižu usmerili na lokalno cesto proti Vidmu/Udinam, jo zapustili pri Pontebbi, nato pa se po ozki lokalni cesti doline Val Aupe, na koncu še po gozdni cesti pripeljali do našega  izhodišča na višini 1049 m.

Začeli smo hoditi po lepi skoraj ravni stezi št. 428, prekriti z nekaj centimetri zdrobljenega listja. Tu je tudi izhodišče za mnogo bolj znani Zuc dal Bor.

V isto gorsko skupino spada tudi naš Monte Cozzarel. Po približno 20 minutah smo prečili široko, suho hudourniško strugo.

Od tod pelje steza strmo navzgor, kasneje pa je bolj položna. Pot je res prijetna, hodimo po bukovem gozdu, kasneje tudi se pomešajo tudi smreke, do približno 1500 m višine, ko so samo še nizki borovci.

Malo prej se priključimo na mulatjero, po kateri smo v serpentinah prišli do bivaka Bianchi na višini 1712 m.

Odločili smo se za krtek odmor. Prav tukaj je razpotje za Zuc dal Bor, mi pa nadaljujemo po poti št. 425 proti sedlu Fonderis.

Kmalu smo se spustili na plato z vrtačamii, ves porasel s planinskimi rožicami, ki so opojno dišale. Malo naprej je celo pobočje teloha in mlade visoke trave.

Ponovno smo se morali spustiti (skupno za 110 višinskih metrov), da smo se približali severnim stenam te gorske skupine.


To prečenje pa je kar dolgo, vzpenjali smo se in spuščali pod ostenjem, ter šli preko več manjših strmih melišč, kjer je bilo treba zelo paziti zaradi nevarnosti zdrsa.

Končno smo prišli na široko melišče, vmes tudi travnato, pa zopet na mulatjero, ki nas je pripeljala do grebena in sedla Fonderis na 1800 m.

Tu je odcep za  M. Crostis in naprej za M. Pisimoni, nam že poznana vrhova, mi pa nadaljujemo vzhodno, po južni strani istega gorovja, proti v daljavi vidni vojaški kasarni.

Steza se strmo spušča. Do odcepa za Zuc del Bor je še kar shojena. Od tod naprej pa, po travah sodeč, že dolgo ni stopila človeška noga. Pot je še označena, ker pelje mimo zapuščeni vojašnice v dolino.

Spustili smo se za 215 m, potem pa nas je čakalo popolno brezpotje. Kar nekaj časa smo si ogledovali možne smeri, primerjali z opisom v Planinskem vestniku se usklajevali, predno smo se odločili za hojo po grapi v bližini že omenjene vojašnice.


Hodili smo po travi, med nizkimi borovci in navaljenim kamenjem. Teren je zelo strm, vmes so bili že predeli, ki jih je bilo treba preplezati. Grapa je bila vse ožja, vse več zahtevnih mest in krušljivih kamenin.



Ko je bilo še bolj strmo, nam je vse bolj grozilo padajoče kamenje. Dva izmed nas sta zato odstopila, ker sta se komaj izognila padajočemu kamnu, drugi pa smo zelo previdno nadaljevali, pa vendar smo kar nekajkrat sprožili kamenje.



Grapa se je zožila v žleb, zato se je nevarnost še povečala. Vsak oprimek je bilo treba preveriti, večkrat je na videz dober oprijem ostal v roki. Tudi posipanja grušča ni bilo mogoče v celoti preprečiti.



Večkrat se je sprožil, vendar k sreči ne usodno. Napredovali smo izključno s plezanjem, ki je dosegalo drugo težavnostno stopnjo, krušljivost pa je nevarnost še povečala.


Tako nam je uspelo priti do predela, poraščenega s travo, sto metrov pod vrhom. Ustavili smo se in se vprašali, kako naprej.

Najprej je bilo treba premisliti, kako ta del poti obvladati pri spustu, vzpon na vrh je bil v drugem planu.

Čeprav je kazalo, da je nadaljevanje manj zahtevno, je prevladala skrb za povratek in odločili smo se, da zaključimo vzpon in se vrnemo.




Zaradi nevarnosti padanja kamenja smo se dogovorili, da se bomo spuščali posamezno do konca ozke grape. To nam je kajpak vzelo kar precej časa, čeprav so zadnji pot opravili v paru.




Ob vsej pazljivosti so se sprožili plazovi, katerim pa smo se z iznajdljivostjo in srečo izognili, razen v enem primeru, ko je kamen priletel na nogo. K sreči je čevelj preprečil večjo poškodbo.

Ostala je le rana z oteklino. Do markirane steze je bil še dobršen del neugodnega spusta, najtežje pa je vendarle bilo za nami. Zaključek nam je popestrila še gošča borovcev, da smo morali dobesedno lomastiti med njimi in tudi po njih.


Ko smo se vsi zbrali na stezi, smo si čestitali, da smo uspešno, brez nesreče zaključili ta del poti. Bili smo tako veseli, kakor da bi bili na vrhu gore. Do izhodišča smo se potem vračali po isti poti, kot smo zjutraj prišli.





Za celotno turo smo porabili 10 ur in 50 minut. Višinska razlika je skoraj 1.700 m. Kakšne številke za goro, ki ima vsega 2048 m! Potem postane jasno, zakaj ni obiskovalcev.

Turo smo analizirali pri Gorencu v Kranju.

Spisal: Janez


Ni komentarjev:

Objava komentarja