Prisojnik (Prisank), 26.1.2012

Prisojnik (Prisank) 2547 m

udeleženci: Slavko, Marjan, Robert
trajanje: 6 h 20 min
višinska razlika: 936 m

Obetavna napoved z jasnim in sončnim vremenom nas je ta četrtek "potegnila" v Julijske Alpe. Marjan je "stenstal" vzpon na 2547 m visok Prisank. Zjutraj ob 6.00 h poberem ostala udeleženca in že se peljemo na Gorenjsko, skozi Kranjsko goro na Vršič, naše izhodišče. Ob 7:40 se pri - 12 °C ekspresno hitro preobujemo, nase "navlečemo" gamaše, kape "ta tople" rokavice in jo mimo Tičarjevega doma v smeri grebenske poti mahnemo v hrib.

Shojena gaz nas pripelje na Sovno glavo, spihan 1750 m visok kopast razglednik. Še vedno premraženi se spustimo do razpotja kjer nadaljujemo pot po desni in prečimo pobočja na zahodni strani Prisanka. Šele ob vzpenjanju do razcepa grebenske poti, smeri našega vzpona in južne poti, smeri našega sestopa smo si malce ogreli premražene roke. Veter prejšnjih dni je zabrisal shojeno pot, tako da smo po celem snegu gazili preko Gladkega roba proti vrhu.

Na pobočju malo pred Prednjim oknom smo si nadeli dereze in čelade ter palice zamenjali za cepine. Mimo veličastnega Prednjega okna smo se po desni strani vzpeli na z soncem obsijan greben. Lepo sončno vreme z skoraj nič vetra, prekrasen zasnežen greben in razgledi na okoliške vrhove so botrovali zmanjšanem tempu hoje in uživanju v darovih narave tega četrtkovega dne.

Počasi smo po treh urah in pol hoje prišji na vrh Prisanka. Zaradi rahlega vetra smo se umaknili kakšen meter nižje v zavetrje kjer smo se lotili dobrot spravljenih v nahrbtnikih. Lep sončen dan z tempreaturo v zavetrju pribl. 20 °C višjo kod zjutraj, razgledi na okoliške vrhove in dobra družba so nas na vrhu  zadržali skorej uro in pol.

V dolino smo se odpravili po z soncem obsijanem južnem pobočju danes osvojene gore. Uživanje ob gaženju po celem snegu v grapi sta zmotili Slavkotovi prigodi. Pri sestopanju je namreč stopil nad manjšo jamo, tla pod nogami so se mu udrla in nenadoma je iz snega molela le njegova čelada. Po obveznem "ej, a si uredu" in odgovoru "nč ni narobe" je sledilo Marjanovo in moje pametovanje v smislu "a zdej pa še med jamarje".

Nasmejani smo nadaljevali s sestopanjem, dokler Slavko drugič ni umanjkal, le da je tokrat "pikiral" na glavo in so iz snega molele le noge. Tudi od tod se je izkopal sam, cel in bel kod sneženi mož. Odločili smo se, da sestopamo bolj desno.

Po sestopu iz grape in spuščanju po južnem pobočju nas je Marjan vodil prečno preko pobočja do že omenjenega križišča kjer se srečata pot našega vzpona in pot sestopa. Navkljub z snegom prekriti poti smo prigazili točno do omenjenega križišča. Ta zadnji stavek veva z Slavkotom na pamet, saj sva to kako natančno je Marjan "udel" zasneženo pot poslušala, poslušala, pa še poslušala ... :)

Na križišču smo si sneli dereze, pospravili cepine in ob 13.50 h pri avtomobilu zaključili izlet. Analizo ture smo opravili v Mojstrani "pr štoparju" ob vrčku piva.

Spisal Robert

Breški Jalovec / Punta di Montemaggiore, 21.1.2012

Breški Jalovec / Punta di Montemaggiore 1613 m,
Lanževica (Punta Lausciovizza) 1620,
Rifugio Montemaggiore/Monteaperta 1475


Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Edo, Nevenka, Marjan Š., Marjan G., Primož, Robi, Radoš, Mitja, Tomaž
trajanje: 5h 30 min
višinska razlika: cca 1050 m

Dolgo izmikajoči se Breški Jalovec je naposled le prišel na vrsto. V soboto ob 5h zjutraj se nas je zbralo 10 gornikov in odpeljali smo se prek Italije v Italijo. Prek Trbiža in Predela smo namreč prišli v Bovec in čez bivši mejni prehod Učja spet v Italijo.

Parkirali smo na prelazu Tam na meji (Passo di Tanamea) in jo po poti 712 mahnili proti Breškemu Jalovcu, ki je del 30 km dolgega grebena Kobariškega Stola od Soče pri Kobaridu do reke Ter v Furlaniji. Snega ni bilo prav dosti, vetra tudi ne, prav lepi pogoji in tereni za nošnjo turnih smučk, a Robi jih je to pot žal pustil doma.

Po dobrih dveh urah smo prišli na greben in si na noge montirali dereze na roke pa cepine. Ker se nekaterim ni dalo zlagati palic so zgledali kot kakšni radioamaterji. Vendar nam tudi te antene niso pomagale k temu, da bi vedeli kaj se dogaja na veleslalomu za Zlato lisico v Kranjski Gori. Prvi tek je bil tako not our business.

Na vrhu Breškega Jalovca smo uživali v razgledih na vse strani. Kot je to na turah gorniške skupine že tradicija smo uživali v Nevenkinih napolitankah in tokrat za spremembo čokoladi namesto kavnih bombonov. Po malici, fotografiranju in razgledovanju smo po grebenu nadaljevali do dober kilometer oddaljene in nekaj metrov višje Lanževice (Punta Lausciovizza).

Od tu smo se po poti 711a spustili do obnovljene koče Monteaperta, ki je se je pred obnovo imenovala koča Montemaggiore. Od tu smo sestopili do izhodišča in se odpeljali prek Slovenije v Slovenijo. S postankom za kosilo v gostilni Pri mostu na Žagi pri Bovcu. Tu smo ujeli tudi drugi tek veleslaloma.

Ko smo se čez dve uri peljali čez Kranjsko Goro gneče na cesti zaradi Zlate lisice ni bilo več in po približno dvanajstih urah in šestih prečkanjih meje smo prišli nazaj v Šentvid, kjer smo se razšli. Čez mesec dni pa se ponovno vidimo, ko bo na vrsti Jaukenhöhe v Ziljskih Alpah.

Spisal Tomaž



Großer Rosennock, 15.1.2012

Gridlegg 1887 m,
Großer Rosennock 2440 m

udeleženci: Tomaž, Dušan, Primož, Matija, Robert
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1650 m


Za to nedeljo je naš planski oddelek predvidel obisk sosednje avstrijske Koroške, natančneje naskok najvišjega vrha Krških Alp (Gurktaler Alpen), Großer Rosennock imenovanega.

Malo pred šesto uro poberem brodski del ekipe in že se peljemo proti Kranju. Tam nas čaka Matija, peti član današnje odprave. Noč in dokaj slabo poznavanje Kranja sta botrovala nenačrtovanemu jutranjemu spoznavanju gorenjske prestolnice.

Ker star čebelji pregovor o slepi kuri in zrnju drži, smo tudi mi našli našega petega člana, ga "naložili" v avto in se odpeljali proti mestu Bad Kleinkirchheim. Malce pred osmo uro smo se peljali skoraj mimo mondenega smučarskega središča in parkirali avtomobil v manjši vasici Kaning cca 1000 visoko.

Zaradi nizke zunanje temperature (-9 °C) smo že na izhodišču nase navlekli precej obleke, tako da so bili nahrbtniki večjega dela ekipe napol prazni, razen mojega. Prejšnji večer sem se namreč odločil, da večino današnje ture opravim na smučeh, kar je pomenilo, da bom moral prvh cca 500 višinskih metrov nositi turnosmučarsko opremo v in na nahrbtniku.

Prvi del poti je potekal skozi v hrib razpotegnjeno vas in ob iskanju naše smeri na zemljevudu označene s številko 173. Nekje vmes smo jo namreč zaradi pomankljive označitve zgrešili, vendar se malce nad vasjo ponovno priključili nanjo in brez težav nadaljevali z vzponom. Počasi smo se skozi gozd vzpenjali proti našemu cilju.

Nekje na nadmorski višini 1600 m se je pričelo kazati malce več snega in dobrih dvajset kil na mojem hrbtu je ob misli, da bo podlaga kmalu "zrela" za smuči postalo precej "noslivejših". Obetavnna snežna podlaga je polek mene razveselila tudi Matijo, saj se je tudi on odločil za malce drugačen sestop z vrha. S seboj je namreč imel bord.

Ob postanku na vrhu 1887 metrov visokega Gridlegga sem se končno preobul v pancarje, na smučke navlekel pse, jih pripel na noge in juiiii ... Kmali sem dohitel in prehitel ostali del ekipe in kod je v moji navadi tudi pokomentiral početje ostalega dela ekipe. Ob gazenju po snegu globokem malce nad koleni so "nasajeni" na tako kratke noge še najbolj spominjali na pingvine. Po končanem "brihtolanju" sem se postavil na čelo četice in z smučmi "vlekel špuro", da jim malce olajšam pot.

Mojega veselja pa je bilo kmalu konec. Ob prihodu na greben nas je pozdravil precej močan veter, ki je že tako nizko temperaturo cca -15 °C potisnil v še precej večji minus, poleg tega pa je odpihnil skoraj ves sneg in našim štirim "pingvinčkom" dal krila, meni pa ob pogledu na do samega vrha Großer Rosennocka spihano podlago narisal velik vprašaj nad glavo.

Moral sem smuči in pancarje ponovno natovoriti na nahrbtnik, obuti gojzarje in se počasi odpraviti za ostalimi. Nekje sredi grebena me je v zavetrju počakal Dušan in družno sva ob komentiranju mojega turnosmučarskega podviga nadaljevala z vzponom.



Dobrih 250 m pod vrhom se Dušan ponudi, da mi pomaga pri tovorjenju moje krame. Rade volje zagrabim za ponujeno priložnost in zamenjava si nahrbtnika. Navkljub zelo močnemu vetru, ki je ob mrazu bičal vsak nezavarovani del telesa je zadnji del poti na vrh minil v precejšnjem olajšanju. Zaradi spihane podlage sva se odločila, da cca. 100 metrov pod vrhom ob poti pustiva trenutno neuporabne smuči in pancarje in tako lažje in hitreje doseževa vrh in se pridruživa ostalim trem.

Na vrhu smo zaradi že prej omenjenega vetra in mraza po hitrem postopku spokali v dolino. Še najhitreje jo je odkuril Matija, ki je navkljub spihanemu vrhu našel manjšo grapo napihanega snega po kateri se je cca 300 m spustil do grebena. Ostali smo se spuščali po poti vzpona, sam sem vmes natovoril še smuči ter pancarje in tako natovorjen ujel ostale "pingvine" :))

Spust v dolino je mineval v zbadanju mene, češ kako dolgo bi preživel kot turnosmučarski vodnik? Ugotovili smo, da bi me verjetno na prvi podobni turi "stranke frderbale" :))  Po 8.00 urah hoje smo se vrnili v vasico Kaning pri Radentheinu do parkiranega avtomobila, se preoblekli in odpeljali v Žirovnico na zasluženo kosilo.

Spisal Robert

P.S. Mal še rabim, da se navadim sneg poiskat, ko pa osvojim še ta segment turne smuke pa povabim prjatla iz Vaš ne eno turo. "Ma, da ga zlom'm" :))





Raduha, 8.1.2012

Koča na Loki 1534 m,
Velika Raduha 2062 m

udeleženci: Robi, Primož, Tomaž, Paz
trajanje: 6 h 25 min
višinska razlika: cca 1600 m


Po celotedenskih koalicijskih usklajevanjih se je zaradi snežnih razmer tehtnica prevesila na desnosredinsko stran slovenskih hribov, izbrana je bila Raduha. Ob 6h zjutraj smo se trije gorniki in pes odpeljali proti Lučam z vmesnik postankom na kavi v Kamniku. V Lučah smo še pred sončnim vzhodom krenili v breg.

Pot do koče na Loki se kar vleče, vmes se je nekje na višini 1200 m začel sneg. Po dobrih dveh urah smo prišli do žal zaprte koče, kjer je prav neprijetno pihalo. Nadaljevali smo proti Raduhi. Snega ni bilo prav veliko, vseeno pa je  delal preglavice Pazu. Med prsti na tacah so se mu delale kepice snega, kar ga je nekoliko upočasnilo, saj si je stalo čistil tace.

V treh urah in tričetrt smo prilezli na vrh Raduhe. Veter ki je bril na vrhu Robija ni motil pri malicanju, Primož pa jo je ob pomankljivi opremi precej hitro uvcr navzdol proti koči. To je zmedlo tudi naju z Robijem tako da smo pozabili skočiti še na Malo Raduho in Lanež. Tako sva le setopila do koče, kjer sva spet srečala Primoža.

V zavetrju koče smo v miru pomalicali in potem kljub precejšnji dolžini ekpresno sestopili do Luč. Turo smo zaključili na pijači na Črnivcu.

Spisal Tomaž