Tošč, Polhograjska Grmada, 19.1.2013

Tošč 1021 m,
Polhograjska Grmada 898 m,

udeleženci: Nevenka, Slavko, Nataša, Marjan, Janja, Robert, Tomaž, Jix, Paz
trajanje: 7h 30 min
višinska razlika: cca 730 m

Po dolgem času nas je zima odela v debelo snežno odejo in za sobotni dan napovedano sonce je vabilo na plano. Zahvaljujoč nevarnosti snežnih plazov v visokogorju smo na svoj račun prišli ljubitelji lahkotnejših hribolazniških podvigov in kosmati mrcini, zaradi katerih je naš zvesti vodnik Tomaž tovrstne pohode preimenoval v pasje ture.

Tokratni cilj so bili vrhovi Polhograjcev, število njih pa prepuščeno demokratični volji udeležencev. Od zbirne točke v Sori smo se odpeljali do parkirišča na koncu doline Ločnice, od tam pa zakorakali proti najvišjemu vrhu, Tošču.



Ta je naslov prvaka nesramno prevzel nesrečni  Pasji ravni, katere vrh je v prejšnjem stoletju nekdaj osvobodilna vojska s svojimi manevri znižala za devet metrov.

Prijetno hojo po zimski idili sta nam s snežnimi vragolijami popestrila Jix in Robi in Tošč smo osvojili kot za šalo. Ob dobrotah iz nahrbtnikov smo si privoščili razgled proti Škofjeloškemu hribovju in požirek vročega kuhančka, s katerim nam je postregla Nevenka.

Kramljanje je zmotil hladen piš vetra in spustili smo se do turistične kmetije Gonte. Del ekipe se je umaknil na toplo, midva z Robijem pa sva solidarnostno delala družbo Jixu in Pazu ter si sadni napitek proti prehladu privoščila kar zunaj na soncu.

Med postankom je do prijetne oštarije začelo prihajati vse več obiskovalcev in zapustili smo jo ob bučnem lajanju številnih štirinožcev, ki so tisti dan v hribe pripeljali svoje gospodarje.

Pot smo nadaljevali proti dokaj obljudeni Polhograjski Grmadi, s katere je lep razgled na okoliške griče in pod snegom skrite vasice. Dokaj visoke temperature so poskrbele za nazoren prikaz miniaturnih plazov, ki v opazovalcu z nekaj domišljije niso vzbujali najbolj prijetnih občutkov. Kratek fotosešn in že smo se spuščali k naslednjemu cilju.

Družno odločeni, da se prikrajšamo za gužvo na Katarini in složni v mnenju, da bo Sv. Jakob stal in nas čakal še nekaj tisočletij, smo pristali na turistični kmetiji Robež. Tamkajšnji gospodar nas je sprejel z nekaj naštudiranimi vici, prezvrhano mero prijaznosti in hladnim pivom.

Žeja in dobra družba sta botrovali nekoliko daljšemu postanku, po katerem smo se mimo lične lesene hiške, bojda najstarejše v Polhograjcih, odpravili v dolino.

Spisala Janja





Montusel, 5.1.2013

Montusel 1881 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Edo, Boštjan, Janez, Maks, Marjan, Mitja, Nataša, Nevenka, Primož, Robert, Slavko, Tomaž
trajanje:  6 h 20 min
višinska razlika: cca 1500 m
 
Izbor cilja januarske ture Gorniške skupine PD Rašica je bil tudi tokrat predmet proučevanja, saj je fronta slabega vremena zajela naš načrtovani cilj v Avstriji, zato smo staknili glave in našli Montusel v Karnijskih Alpah. To je lep vrh pri Zuc dal Boru, ki se strmo vzpenja nad Kanalsko dolino in nudi čudovit razgled na Karnijske Alpe in zahodne Julijce.

Ob šesti uri zjutraj se nas je trinajst neustrašnih gornikov in gornic zbralo v Šentvidu, od koder smo se odpravili po gorenjski avtocesti do Radovljice, kjer smo si na OMVejki privoščili obvezno kavo. Od tod naprej smo jo krenili mimo Kranjske Gore in Trbiža do Kluž (it. Chuisaforte), kjer smo avtomobile pustili kar ob magistralni cesti.

Začetek je bil zanimiv, saj smo se takoj zagrizli v strmo vdelano pot (št. 427) do zaselka Costamolino, kjer se ljudje in hiše še borijo za obstoj. Tukaj smo prvič uzrli naš vrh, ki je izstopal iz zelenih borovcev v popolni belini. Tudi naprej se je pot naglo in vztrajno vzpenjala, kakor se znajo samo stare italijanske mulatjere.





Okoli nas so se začeli odkrivati razgledi na divje Karnijce in vrhove na drugi strani reke Bele (it. Fella). Kmalu po koncu gozdne meje smo pričeli prečiti pobočja po strmih travnatih pobočjih, stopili pa smo tudi na prve zaplate snega, ki so postajale vedno bolj strnjene in še preden sem dobro pomislil, sem že ugotovil, da smo dereze dali na noge prepozno.

Vrh je bil ozek, pihal je veter, ki je nosil sneg, zato smo jo kljub izrednemu razgledu hitro popihali z vrha in se spustili nazaj do sedla po snegu in strmih travnatih pobočju. Z uporabo derez in cepina je sestop enostaven, ker pa je snega spet zmanjkalo, smo jih sneli in se podali v dolino.


Skupina je bila res izvrstna, tempo ni bil prehud in vsi udeleženci so imeli primerno opremo in znanje, le vodnik je malo zamudil z derezami. Zaključek in analiza ture je bila v gostilni Gorenc, kjer smo ob hrani in pijači proslavili lep vzpon.

Boštjan Čampa