Tošč, Polhograjska Grmada, 19.1.2013

Tošč 1021 m,
Polhograjska Grmada 898 m,

udeleženci: Nevenka, Slavko, Nataša, Marjan, Janja, Robert, Tomaž, Jix, Paz
trajanje: 7h 30 min
višinska razlika: cca 730 m

Po dolgem času nas je zima odela v debelo snežno odejo in za sobotni dan napovedano sonce je vabilo na plano. Zahvaljujoč nevarnosti snežnih plazov v visokogorju smo na svoj račun prišli ljubitelji lahkotnejših hribolazniških podvigov in kosmati mrcini, zaradi katerih je naš zvesti vodnik Tomaž tovrstne pohode preimenoval v pasje ture.

Tokratni cilj so bili vrhovi Polhograjcev, število njih pa prepuščeno demokratični volji udeležencev. Od zbirne točke v Sori smo se odpeljali do parkirišča na koncu doline Ločnice, od tam pa zakorakali proti najvišjemu vrhu, Tošču.



Ta je naslov prvaka nesramno prevzel nesrečni  Pasji ravni, katere vrh je v prejšnjem stoletju nekdaj osvobodilna vojska s svojimi manevri znižala za devet metrov.

Prijetno hojo po zimski idili sta nam s snežnimi vragolijami popestrila Jix in Robi in Tošč smo osvojili kot za šalo. Ob dobrotah iz nahrbtnikov smo si privoščili razgled proti Škofjeloškemu hribovju in požirek vročega kuhančka, s katerim nam je postregla Nevenka.

Kramljanje je zmotil hladen piš vetra in spustili smo se do turistične kmetije Gonte. Del ekipe se je umaknil na toplo, midva z Robijem pa sva solidarnostno delala družbo Jixu in Pazu ter si sadni napitek proti prehladu privoščila kar zunaj na soncu.

Med postankom je do prijetne oštarije začelo prihajati vse več obiskovalcev in zapustili smo jo ob bučnem lajanju številnih štirinožcev, ki so tisti dan v hribe pripeljali svoje gospodarje.

Pot smo nadaljevali proti dokaj obljudeni Polhograjski Grmadi, s katere je lep razgled na okoliške griče in pod snegom skrite vasice. Dokaj visoke temperature so poskrbele za nazoren prikaz miniaturnih plazov, ki v opazovalcu z nekaj domišljije niso vzbujali najbolj prijetnih občutkov. Kratek fotosešn in že smo se spuščali k naslednjemu cilju.

Družno odločeni, da se prikrajšamo za gužvo na Katarini in složni v mnenju, da bo Sv. Jakob stal in nas čakal še nekaj tisočletij, smo pristali na turistični kmetiji Robež. Tamkajšnji gospodar nas je sprejel z nekaj naštudiranimi vici, prezvrhano mero prijaznosti in hladnim pivom.

Žeja in dobra družba sta botrovali nekoliko daljšemu postanku, po katerem smo se mimo lične lesene hiške, bojda najstarejše v Polhograjcih, odpravili v dolino.

Spisala Janja





Ni komentarjev:

Objava komentarja