Glödis, 29.9.2018

Lienzer Hütte 1.977 m,
Glödis 3.206 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Jana, Marjan, Maks, Leopold, Maja, Barbara, Mateja, Vesna, Stojan, Roman, Metod, Nevenka, Antonija, Tomaž
trajanje: 10 h 18 min
višinska razlika: 1.600 m
dolžina: 18 km


Kar 15 udeležencev se je nabralo za turo na tritisočak Glödis. Ta je 5. najvišja gora skupine Schober, ene od devetih skupin Visokih Tur.

Zaradi atraktivne piramidaste oblike je Glödis med domačini poznan tudi kot „Matterhorn der Schobergruppe“.

Ob pol petih smo se odpeljali iz Šentvida in se po standardni kavi na OMV Radovljica zapeljali proti Lienzu. Malo pred njim smo zavili v dolino Debant.

Ta se vleče kot jara kača in samo vožnja po dolini traja pol ure, do parkirišča Seichenbrunn na višini 1.668 m. Začetek ture je potekal po cesti, vse do koče Linenzer.

Tu smo naredili kratek postanek. Koča, oziroma oskrbnica ni prav prijazna, okoli koče pa je vse polno razne šare.

Od koče smo nadaljevali proti zahodu po Franz Keil Weg, vse do razcepa poti, kjer smo se usmerili na sever, na zahod pa se nadaljuje pot proti Hochschoberju.

Malo smo se spustili, prečkali potok Debantbach in se nato začeli vzpenjati. Po dobri štirih urah smo prišli do sedla pod jugovzhodnem grebenu.

Tu smo se opremili s samovarovalnimi kompleti in vztopili v ferato na grebenu. Ferata ni prav težka, večinoma težavnosti B, z nekaj mesti C.

Sem sodi tudi atraktven cca 20 meterski most, ki se kar konkretno maje ko hodiš po njem. Most je možno tudi obiti po lažji varianti. Višje ko se obe varianti združita se težavnost vse do vrha ustali pri B.

Na vrhu smo bili malo čez 13. uro v prekrasnem jesenskem vremenu.

Kar 45 minut sm obili na vrhu in uživali v razgledih, predvsem na sever. Južna stran je bila v oblakih, kar je škoda saj se z vrha vidijo tudi Julijci, s Triglavom na čelu.

Sestopili smo po poti pristopa, oblaki na jugu so se razkadili in uživali smo v popolnoma jasnem vremenu brez oblačka.

Pri koči, ki je bila že v senci smo se ustavili, nekateri smo spili pivo, tiste, ki niso pili nič pa je oskrbnica spodila in so na bližnjem pobočju iskali sončne žarke.

Turo smo zaključili po dobrih 10 urah in se za analizo ture ustavili v pizzeriji Gorenc v Kranju. Bila je ena lepših sobot.









 

Raucheck, 15.9.2018

Raucheck 2.430 m,
Dr. Oedl Schutzhaus 1.500 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci:  Janez, Jana, Marjan, Maks, Leopold, Barbara, Nevenka, Tomaž, Ivan
trajanje: 10 h
višinska razlika: 1.750 m
dolžina: 19,7 km

Cilj tega sobotnega dneva je bil Raucheck, 2.431 m visoki vrh v skupini Tennengebirge. Zaradi dolge vožnje se nas je devet gornikov že ob štirih zjutraj odpeljalo preko karavanškega predora po avtocesti proti Salzburgu, mimo Bischoshofnna do mesteca Werfen.

Tristo metrov nad mestom kraljuje mogočen grad, ki je zelo dobro ohranjen in vzdrževan. Od tod smo po dobri lokalni gorski cesti sledili oznakam za zelo poznano in dobro obiskano ledeno jamo Eisriesenwelt, kjer smo se ustavili na zelo velikem parkirišču na višini 960 m.

Ura je bila skoraj sedem. Čakala nas je krožna pot, zato smo šli desno po ozki, od včerajšnjih padavin mokri stezici skozi gozd in med nizkim grmičevjem.

Pot je večinoma položna, vmes se dviga in spušča, prečili smo nekaj hudourniških grap, brez razgleda. Tudi višine nismo pridobivali. V dveh urah smo se dvignili le slabih 200 metrov.

Malo preden smo prišli na planino Mahdegg, smo naleteli na teren z lepimi in zdravimi jurčki. Bilo jih je toliko, kot jih redko vidimo skupaj. Na planini pa se je pasla kobila z žrebičkom.

Na razpotju smo krenili levo in kmalu prišli na strmo stezo proti Edelweisshutte. Nad gozdno mejo je zelo širok plaz pod ostenjem Fieberhorna in Hochthrona.

Če pogledaš proti vrhu, se zdi neprehodno, vendar smo po lepo speljani stezi oba obšli brez težav vse do sedla na 2.200 m.


Takrat se nam je odprl pogled na kočo Edelweisshutte z vencem vrhov, visokih več kot 2200 m, vmes pa so grape, vrtače, jame, špice. Področje z imenom Ebental.

Ustavili smo se za nekaj minut in uživali v lepih razgledih. Potem smo se usmerili proti zahodu, se dvigali in spuščali, hodili po grapah in nižjih vrhovih proti našemu še vedno precej oddaljenemu cilju.

Doline  ni več videti, le kamnite lepote gorskega sveta. Po štirih urah in 40minutah smo le dosegli na vrh Raucecka na 2431 m. Vrh je kopast, prostoren, pravzaprav lahko dostopen, le pot je dolga.

Pod nami je bila dolina Salzach z našim izhodiščem Werfen in Bischeshofnom v ozadju. Spuščali smo se najprej po isti poti, nato pa levo proti severozahodu zopet gori – doli po grapah in vrhovih, visokih preko 2.400 m vse do sedla in razpotja  na 2.200 m.

Med potjo so nas v varni razdalji opazovali gamsi v parih in skupinah. Tam smo se odcepili levo proti jugu sprva še po podobnem terenu. Po prehodu na robu ostenja pa so nas ves čas spremljale jeklenice in lestve.

Teren je zelo prepaden, vendar je pot lepo speljana s prehodi in dobro varovana. Takšna je vse do ledene jame Eisriesenwelt na višini 1.600 m.

Namenjeni smo bili, da bi si jamo ogledali, vendar smo bili prepozni in vhodna vrata so za nas ostala zaprta.





 Poskušali smo prepričati vodnike, pa nam ni uspelo. Približno sto metrov pod jamo pripelje gondolska žičnica. Da bi skrajšali sestop, smo se do dna odpeljali z gondolo in prihranili uro in pol hoje.

Še vedno pa smo za turo potrebovali deset ur. Za analizo ture smo se ustavili v gostišču Gorenc v Kranju.

Spisal: Janez







Južni velikani Kotijskih in Dofinejskih Alp, 6.-9.9.2018

PD Rašica
tajništvo: vodnik Primož, pomočnik Tomaž, voznika Peter in Bojan
udeleženci: Ruža, Meta, Erika, Leonida, Boris, Ana, M1ili, Silva, Vida J., Bogdan, Boža, Vasja, Jože, Vida P., Andreja, Rok, Andrej, Liljana, Dunja, Ivan, Robi, Marjan, Katarina, Kinč, Irena, Dušan, Darja
skupno trajanje izletov: 21 h 30 m
skupna višinska razlika izletov: 3.030 m
skupna dolžina izletov: 42,4 km



četrtek, 6.9.2018

Odšli smo raziskovati Zahodne Alpe. Delovni naslov izleta je bil Južni velikani Kotijskih in Dofinejskih Alp. Ker je šlo za izletniško skupino smo seveda hodili pod temi velikani.

Najprej smo se zapeljali v Kotijske Alpe, do izvira reke Pad. Ob 2 h ponoči smo krenili iz Ljubljane in se čez Fernetiče, Benetke, Milano in Torino pripeljali do vasice Crissolo.

Iz vasice smo se zapeljali še nekaj kilometrov naprej do planine Regina, oziroma Kraljica, na višini 1740. Plan za današnji dan je bil vzpon do koče Quintino Sella al Monviso (2.640 m)






Malo čez eno popoldan, torej po cca 11h urah vožnje, smo krenili na pot, voznika pa sta ostala na planini v koči Pian della Regina

Vreme za četrtek je že nekaj dni prej kazalo bolj deževno. In napoved se ni izneverila, že po nekaj minutah hoje se je ulilo. Sprva kar precej in v daljavi je tudi dvakrat zagrmelo.

A čez deset minut se je umirilo do zmernega dežja im tako je ostalo vse  do koče. Do koče je bilo skupaj 950 višinski metrov in dobrih 7 km.

Kar vleklo se je do koče in skupina se je nekoliko raztegnila, a do nekaj čez peto popoldan smo bili vsi v koči.

Koča Quintino Sella leži direktno pod najvišjim vrhom Kotijskih Alp, Monvisom (3.841 m). Dostop na vrh je težavnosti III- in traja med 11 in 13 ur. Vodja izleta Primož je bil na vrhu kakšnih 25 let nazaj in je tudi avtor opisa ture v knjigi Tomaža Vrhovca, Najvišji vrhovi v Alpah.



petek, 7.9.2018

Naš plan za danes pa ni bil Monviso, temveč mnogo lažji in nižji, a še vedno tritisočak, Viso Mozzo (3.019 m). Današnje vreme je bilo sončno in zjutraj še brez oblačka.

Med vzponom se je Monviso, ki je bil direktno nasproti nas, žal ovil v oblake in vrh se je pokazal le tu in tam. A na našem vrhu smo vendarle imeli izreden razgled na vse strani.

Sestopili smo na pot našega včerajšnjega sestopa, a ji nismo sledili ves čas. Zavili smo namreč proti planini Re, Kralj. Tu je izvir reke Pad, ki tu začne svojo 652 km dolgo pot proti Jadranskemu morju.

Tu je tudi ena od možnih poti kartažanskega vojskovodje Hanibala ob epskem prečenju Alp. Mi smo od Pian del Re sestopili nazaj do Pian della Regina in po dobrih šesti urah končali s hojo za danes.

Čakalo nas je še dve uri in pol vožnje do našega hotela za naslednja dva dni. Preko smučarskega središča Sestriere smo se zapeljali do mesteca Cesana Torinese, kjer sno se nastanili v družinskem hotelu Chaberton.

Sestriere, Cesana Torinese in bližnji San Sicario so bila prizorišča zimskih olimpijskih iger leta 2006.






sobota, 8.9.2018

Po zajtrku smo se odpravili v Francijo. Preko prelaza Montgenèvre smo se spustili v Briançon. Od Briançona smo se zapeljali južno in nato severo-zahohdno, v dolino Ailefroide.

Na koncu te doline je na višini 1877 m parkirišče in koča Cézanne. Zanimivo da tu pobirajo parkirnino, kar ni nič nenavadnega, nenavadno je da ta znaša samo 2 €, ne glede na prevozno sredstvo, torej tudi za avtobus.

Od koče Cézanne smo šli peš do konca doline. Že tu so bili krasni razgledi, videlo se je tudi južno ostenje velikana Dofinejskih Alp, Barre des Écrins (4.102 m).

Ko smo se začeli vzpenjati proti ledeniku Blanc pa so se na drugi strani doline začeli odpirati razgledi na skoraj štiritisočak Mont Pelvoux (3.946 m) in njegove ledenike.

Naš cilj je bil vzpon do koče Glacier Blanc (2.542 m), oziroma še kakšnih 100 višincev več, v bližino ledenika Blanc.

Po kakšni uri in pol smo ledenik in kočo že zagledali, a trajalo je še dobro uro da smo prišli do koče.

Tu smo naredili daljši postanek in poleg ledenika opazovali lokalnega svizca, ki za hrano potrpežljivo pozira čisto blizu ljudi.

Nekaj nas je nadaljevalo bližje ledeniku, nato pa smo vsi skupaj sestopili nazaj v dolino. Velja omeniti, da smo že imeli že drugi dan lepo sončno vreme in na dež iz pred dveh dni smo že pozabili.

Še postanek v koči Cézanne in po poti pristopa smo se zapeljali nazaj v Cesana Torinese.








nedelja, 9.9.2018

Po zajtrku smo se v hotelu poslovili in se odpeljali na sever proti avtocesti A32 Torino-Bardonecchia. Na avtocesto smo zavili v smeri predora Frejus in v mestu Bardonecchia zavili iz avtoceste.

Iz Bardonecchie smo se zapeljali v Francijo in sicer v dolino Étroite (francosko) oziroma Stretta (italijansko). Posebnost doline je ta, da je večji del v Franciji, njen spodnji del pa v Italiji, francoski del tako nima nobenega cestnega stika s preostalo Francijo.

Čeprav je bila prej v celoti italijanska, so zdajšno mejo določili s Pariško mirovno pogodbo leta 1947. Dolina je zelo slikovita in na njenem koncu kraljuje tritisočak Mont Thabor (3.178 m).

Naš cilj je bil nekoliko nižji, a zelo atraktiven Aiguille Rouge (2.545 m). Od koče I Re Magi (1.740 m) smo se po macesnovem gozdičku vzpeli na planoto, kjer je jezerce Chavillon (2.194 m).

Tu so nekateri zaključili s turo, drugi pa smo nadaljevali na razgledni Aiguille Rouge. Že med vzponom se je počasi odprl razgled na oba velikana pod katerima smo bili včeraj, Barre des Écrins in Mont Pelvoux.

Ma vrhu je bilo kar precej ljudi, križ pa je tu utrujen zato leži zleknjen na bok. Še tretji dan zapored smo imeli lepo vreme in izredne razglede.

Sestopili smo po isti poti in v slabih petih urah zaključili turo. Še približno 10 ur vožnje in bili smo doma in tako zaključili še en odličen izlet.

Spisal Tomaž