Rifugio Tre Scarperi / Dreischusterhütte 1626 m,
Cima Piatta Alta / Hochebenkofel 2905 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Marko, Milena, Katja, Anka, Alenka, Tomaž, Matjaž
povprečna starost: 58 let, 22 dni
trajanje: 9 ur 35 min
višinska razlika: 1440 m
dolžina: 16,4 km
Vsako leto si gorniki omislimo spomladansko turo nekje precej daleč za enodnevno turo. Tokrat so bili na vrsti Dolomiti. Če smo poleti pogosto tam, smo bili pozimi v Dolomitih le enkrat,
na Monte Servi v dolomitski podskupini Schiara na jugovzhodu Dolomitov.
In realno je edino na vzhodu Dolomitov še smiselno delati enodnevno turo, vse drugo je že predaleč. Mi smo imeli ogledan atraktiven vrh v Sekstenskih Dolomitih z italijanskim imenom Cima Piatta Alta in nemškim Hochebenkofel.
Obe imeni v dobesednem prevodu pomenita Visok raven vrh. In res Cima Piatta Alta je širok, planotast vrh, s katerega se odpira enkraten razgled na vse strani neba. Vrh je v pomladnih mesecih poznan kot prvovrstni turnosmučarski cilj.
Prav s Cime Piatte Alte oziroma Hochebenkofla (Takrat je bila tu še Avstro-Ogrska) je bil opravljen prvi znani turni smuk v Dolomitih. Leta 1907 se je z nje oddričal Richard Löschner, avstrijski častnik in pionir turnega smučanja.
Mi pa smo vrh naskakovali v krpljarski varianti. Ob 4. uri zjutraj smo krenili iz Ljubljane in s taktiko dveh postankov za kavo ob 8 h prispeli do izhodišča pod mogočnim tritisočakom Punta dei Tre Scarperi / Dreischusterspitze (3145 m).
Zadnja dva kilometra vožnje navkreber sta terjala nekaj previdnosti, saj je zasnežena in ledena cesta komaj še dopuščala vožnjo. Parkirali smo na povsem praznem parkirišču in deset minut čez osmo začeli s turo.
Pot se zlagoma dviga in pelje mimo žal zaprte koče Rifugio Tre Scarperi / Dreischusterhütte. Do razcepa dolin smo vztrajali brez krpelj, tu pa nadaljevanje brez njih že ne bi bilo več možno, vsaj prav daleč ne.
Dolini, ki se razcepita pravzaprav obe vodita do Treh Cin, ena proti koči Antonio Locatelli - Sepp Innerkofler / Dreizinnenhütte (2405 m), naša dolina pa se dviga bolj zahodno, proti sedlu Passo grande dei Rondoi / Wildgrabenjoch (2289 m).
Po tej visokogorski dolini smo se vzpeli pod ostenje vrha Croda dei Rondoi / Schwalbenkofel (2873 m). Tu smo zavili na sever v visokogorsko dolino Toal Erto / Hangenalpeltal. Polno je bilo turnosmučarskih sledi, mi pa smo danes srečali le nekaj turašev.
Malo višje se je pojavila še ena odlika te ture, morda največja. Odprl se je veličasten razgled proti Trem Cinam, ki so bile od nas oddaljene le kakšnih 6 km. Nadaljevali smo z vzponom in v zatrepu visokogorske doline zaradi strmine krplje zamenjali za dereze in v roke prijeli cepine.
Ne za prav dolgo. Čim smo prispeli na položno vršno planoto, smo spet obuli krplje, saj bi se sicer preveč udiralo. Vršna planota se kar vleče in vleče, a po skupno petih urah in tričetrt smo prispeli na vrh, ravno v snežno ploho.
Prej lepo vreme se je namreč pokvarilo ravno, ko smo bili na vršni planoti in na vrhu in nam vzelo razglede z vrha. Nič ne de, razgledi do sedaj so bili čudoviti, pa še vreme se je ob sestopu popravilo in spet smo lahko občudovali razgled na Tri Cine.
Če smo se morali ob vzponu ozirati nazaj, da smo jih videli, smo jih imeli ob sestopu ves čas pred nosom. Nižje so se skrile, mi pa smo se po poti pristopa vrnili do kombija.
Čakala sta nas tista 2 km vožnje po bob stezi in nato normalna vožnja domov s postankom v Lienzu za analizo ture. Uspela nam je kraljevska tura.
Spisal Tomaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar