Soteska Čepa / Tscheppaschlucht 750 m,
Slovenji Plajberk / Windisch Bleiberg 948 m,
Dolina Poden / Bodental 1052 m,
Meerauge 1052 m
PD Rašica
Udeleženci: Janez, Janja, Robert, Irena, Bojan, Anica, Tomaž, Stane, Deja, Matjaž, Breda
Povprečna starost: 67 let, 2 meseca, 28 dni
Trajanje: 6 ur 25 min
Višinska razlika: 720 m
Dolžina: 14,5 km
Na lepo sončno nedeljo se skupina pohodnikov pod okriljem PD Rašica odpravi iz Ljubljane po avtocesti do izvoza za Tržič, kjer zavijemo proti Ljubelju. Mejni prehod Ljubelj prečkamo brez težav, čeprav pod budnim očesom avstrijskih mejnih organov.
Po cesti se spustimo proti Borovljam skozi vas Loibltal (Brodi) do Podljubelja (Unterloibl), kjer pri lesenem mostu zavijemo levo na urejeno asfaltirano parkirišče pri soteski Čepa.
Parkiramo vozila, si nadenemo planinsko opremo in se usmerimo navzdol proti soteski potoka Loiblbach (Ljubeljski potok). Pot se sprva strmo spušča mimo adrenalinskega parka, nato pa se ob potoku zravna, tako da je slabih pol ure hoje do vhoda v sotesko skoraj povsem ravninske.
Vstopnina v sotesko vključuje tudi avtobusni prevoz nazaj na izhodišče, ne glede na to, pri katerem od šestih možnih izhodov zapustimo sotesko. Kmalu tako zakorakamo v ta naravni spomenik, ki upravičeno velja za eno najlepših sotesk na avstrijskem Koroškem.
Sprva dokaj ravninska makadamska pot se kmalu spremeni v pravo planinsko stezo, zato toplo priporočam planinsko obutev. Več odsekov poteka po skalnatem terenu, vlaga v soteski pa zahteva še dodatno previdnost.
Zaradi obilnega deževja med tednom je vodostaj pritokov izjemen. Voda skoraj iz vsake skalne razpoke bruha na plano. Kmalu se pokažeta avstrijska inženirska natančnost in iznajdljivost, saj je pot ponekod vklesana v skalo, drugod pa speljana po kovinskih in lesenih konstrukcijah.
Osrednji del soteske močno spominja na naš Blejski Vintgar. Kmalu prispemo do sotočja Ljubeljskega potoka in Žabnice. Od tam se pot začne strmo vzpenjati proti najožjemu delu soteske Žabnice.
Ta navdušuje z brzicami, spiralno kovinsko konstrukcijo za vzpon pod cestnim mostom, Mostom prijateljstva, Hudičevim mostom, slapom Sopotniški šum, naravnim oknom in razgledno ploščadjo.
Pot nadaljujemo po nadelani stezi nad Žabnico do križišča za Poden in Slovenji Plajberk. Seveda izberemo slednjega, prečkamo cesto in se povzpnemo mimo pašnikov ter idiličnih gorskih kmetij, ki so skrbno ohranjene v slogu 18. in 19. stoletja ter dajejo pokrajini značilen preplet tirolske in koroške arhitekture.
Počasi prispemo v Slovenji Plajberk, kjer nas najprej pozdravi cerkev sv. Erharda. Sprehodimo se skozi pokopališče, kjer večina priimkov na nagrobnikih zveni slovensko, kar potrjuje, da na tem območju še danes živijo potomci Slovencev, ki ohranjajo slovenski jezik.
Ker je temperatura medtem že precej narasla, se osvežimo v vaški gostilni Kirchenwirt. Od tam se skozi zgornji del Plajberka čez travnike povzpnemo proti ledeniški dolini Poden z istoimenskim naseljem. Odpre se čudovit razgled na dolino ter greben Karavank z Ovčjim vrhom, Stolom, Palcem in Vrtačo.
Sledi spust v dolino do izjemnega jezera Meerauge (Morsko oko), ki s svojo kristalno čisto vodo navduši prav vsakega obiskovalca. Kot velja za številne naravne znamenitosti, tudi Morsko oko spremlja zanimiva legenda.
Pripoveduje, da je pred davnimi časi kmet Podnar pod severnimi ostenji Vrtače z volovsko vprego spravljal seno. Nenadoma sta mu vola ušla. Ko se mu je zazdelo, da ju je končno dohitel, je lahko le nemočno opazoval, kako sta se skupaj z vozom potopila v jezero.
O volih ni bilo nikoli več ne duha ne sluha, njun jarem pa naj bi čez nekaj tednov našli v Blejskem jezeru. Podensko jezero naj bi namreč z Blejskim jezerom povezoval skrivni podzemni rov. Tako pravi stara ljudska pripoved. Mi pa se medtem sprehodimo okoli Morskega očesa in občudujemo njegove izjemne barve ter spokojnost.
Nato nadaljujemo skozi Poden in se povzpnemo na 1107 metrov visoko sedlo Sereinig na grebenu, ki ločuje dolino Žabnice od doline Ljubeljskega potoka. Sledi nekoliko strmejši spust mimo kmetije Pekc v dolino in kratek vzpon do ceste, ki nas pripelje do gostišča Deutscher Peter. Tam se vkrcamo na avtobus, ki nas odpelje nazaj na izhodišče.
Pri povratku preko Ljubelja, se na naši strani ustavimo še v gostišču Karavla 297, kjer si napolnimo naše želodčke, prediskutiramo o izjemni današnji turi, ter se lenobno odpeljemo nazaj domov, kjer zaključimo našo današnjo planinsko turo, polno naravnih lepot in čudes,
kulturnih in arhitekturnih zanimivosti, ter narodnega ponosa, z zavestjo, da smo hodili po krajih, kjer smo lahko domačine pozdravljali in z njimi kramljali v domačem jeziku, ter zavestjo in ponosom, da potomci slovenskih korenin, ohranjajo jezik svojih prednikov v dolini, ki je bila nekoč del naše sedanje domovine.
Spisal: Matjaž
Fotografije: Matjaž
Fotografije: Tomaž
Sled poti
