Kamniti lovec / Cima del Cacciatore, 23.2.2019

Kamniti lovec / Cima del Cacciatore 2.071 m,
Svete Višarje / Monte Santo di Lussari 1.766 m

udeleženci:  Sabina, Janez, Srečo, Kristina, Marjan, Maks, Maja, Marko, Stojan, Radovan, Meta, Antonija, Klavdija, Tomaž, Ema
trajanje: 7 h 35 min
višinska razlika: cca 1.300 m


Lepo vrememsko napoved smo izkoristili za obisk bližnjega Kamnitega lovca. Obetal se je sicer vetrovni dan, a nič ne de.
Ob 5h smo krenili iz Ljubljane, malo pobirali po poti in se zbrali na jutranji kavi v lokalu Dawit na koncu Trbiža. oziroma na začetku Žabnice /  Camporosso in Valcanale.
Izhodišče za turo ni bilo daleč od lokala. Le še nekaj sto metrov smo se zapeljali do parkirišča pred Višarskim grabnom. Po grabnu gre kolovoz na Sv. Višarje in in po njem smo šli tudi mi. 
Kolovoz je bil zglajen in krplje so ostale na nahrbtnikih. Tudi drselo ni, vsaj gor grede. 






Dobri dve uri smo rabili, da smo prišli na sedlo na smučišču tik pod Višarjami. Te smo pustili za kasneje in nadaljevali v smeri Lovca.
Vreme, jasno brez oblačka. Kišast občutek je nekoliko blažil veter, ki je kar konkretno bril. A v nadaljevanju smo kar precej hodili v zavetrju. Pravzaprav sreča za veter, saj se bi v nasprotnem tu trle množice turnih smučarjev.
Tako pa jih je bilo le za vzorec, pešcev pa nas 15 in nikogar drugega. Prečili smo zahodna pobočja Beraškega križa / Croce del Poverello in kmalu prišli do strmega pobočja, kjer smo se v ključih in v močnem vetru vzpeli do krnice.
Po desni strani krnice smo se vzpeli do grape, ki vodi na vrh. Grapa je bila lepo zalita in na njenem izstopu se je pred nami pokazala Viševa skupina. Še nekaj deset višinskih metrov in bili smo na vrhu Kamnitega lovca. 



Veter se je ravno za nas malce umiril, da smo lahko uživali v razgledih. Kot se za tak zimski dan spodobi je vidljivost presegala 100 km. A veter nas je vseeno kmalu spodil z vrha. 
Sestopili smo po poti pristopa in naredili ovinek do Višarij. Tu smo srečali Primoža in Polono in se ustavili na terasi enega od lokalov. Postrežba nekako ni dohajala količine gostov, kar je malo čudno, saj je tu verjetno vedno polno gostov.
Napočil je čas odhoda v dolino. Nekateri smo si na drseči poti hitro nataknili dereze, drugi pa so vse do izhodišča trenirali ravnotežje. Po dobrih sedmih urah in pol smo zaključili turo.
Ker smo imeli udeleženca ki se je iz Nove Gorice pripeljal, čez Tolmezzo, smo imeli analizo ture kar v istem lokalu kot jutranjo kavo. 
Dawit je prav prijazen lokal, odprejo ob 6h zjutraj, cene so zmerne in govorijo tudi slovensko.Le kako smo se toliko let vozili mimo.
Spisal Tomaž



Lenuhova grapa, Begunjščica, Veliki vrh, 17.2.2019

Begunjska Vrtača, 1991 m,
Veliki vrh, 2060 m

udeleženci:  Antonija, Nevenka, Marjan, Sašo
trajanje: cca  7 h
višinska razlika: cca 1100 m


Lepo vreme nas je napodilo izza toplih zapečkov. Odločili smo se, da krenemo na Zelenico in se sproti odločimo, v katero grapo bomo krenili kot prvo v tej zimi. Večina današnjih udeležencev se  je zbrala ob šesti uri na Brodu, četrtega smo pobrali v Vodicah.

Jutranjo kavo smo preskočili in se odpeljali proti Tržiču in od tam do parkirišča na Ljubelju. Parkirišče je bilo ob našem prihodu že precej zasedeno,  poti in pobočja pa polna turnih smučarjev, opaziti je bilo tudi nekaj pešcev.

Hitro smo se obuli, oprtali nahrbtnike in se odpravili v smeri planinskega doma na Zelenici. Malo višje od 'srednje postaje nekdanje žičnice' oziroma 'doma' na Vrtači smo se usmerili levo na Šentanski plaz, ki se nahaja levo od pobočij pod Begunjsko vrtačo.

Pot je bila večinoma dobro zgažena. Približno na polovici Šentanca smo prečili v levo do vstopa v Lenuhovo smer. Nadeli smo si opremo in se spotoma okrepčali s čajem in drugimi viri energije.
Vstopa v Lenuhovo grapo sta dva.

Levi vstop ni bil idealno  zalit, v danih razmerah je izstopal skalni del takoj na vstopu. Desni vstop sploh ni bil zalit, potrebno bi bilo preplezati nekaj metrov skoraj navpičnega skalnega žleba. Odločili smo se seveda za levi vstop, saj sta bila dva udeleženca nevajena takšnih razmer.

Prvi je pripravil 30 m vrv, se navezal, preplezal slabo zalit skalni del in pripravil sidrišče za varovanje ostalih udeležencev. Nad skokom smo vzpon nadaljevali po dobro zgaženem snegu.

Nadaljevanje smeri poteka po 'levi vstopni grapi' do združitve z desno, kjer smo se usmerili levo čez krajši skalni skokec, kjer sem ponovno pripravil varovanje. Po zanimivem začetku smer ni več postregla z resnejšimi težavami.

Nadaljevali smo po edinih logičnih prehodih grape do izstopa na zgornje snežišče. Snežne razmere so bile večinoma dobre. Sledilo je še prečenje grebenčka in dolgega snežišča do izstopa na greben oziroma vrh Begunjske vrtače.




Lenuhova grapa oziroma smer je ena lažjih smeri v ostenjih Begunjske vrtače, ne pa tudi v ostenjih Begunjščice. Lenuhova grapa je alpinistična tura zmerne težavnosti, ocenjene z UIAA IV-/II-III, naklona med 40° do 55°, dolžine 300 m.

Težavnost je seveda odvisna od razmer. V slabih pogojih je najtežji del takoj na začetku, kjer je potrebno preplezati skalni skok, v dobrih pogojih z veliko snega pa so skoki zaliti, vstop je enostaven in lahek.

Razgledi na vrhu Begunjske Vrtače so bili nepozabni, tolpo sonce nas je prijetno grelo, rahel vetrič pa rahlo hladil. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali.

Soglasno smo se odločili za pivo na Zelenici, zato smo se po grebenu odpravili na Veliki vrh Begunjščice, kjer smo si privoščili obilno malico in počakali na rašiške kolege, ki so vzpon opravili po Desni grapi.

Z vrha Begunjščice smo krenili po Centralni oziroma Osrednji grapi do doma na Zelenici. Sestop po Centralni grapi, sicer ocenjeni s III+, 350 m,  ni bil zahteven, saj je bila grapa odlično zalita, snežne razmere pa skoraj idealne.

Čudovit dan smo odlično izkoristili, predvsem kolegica, ki je tovrsten zahtevnejši vzpon opravila prvič. Prvi del analize ture smo opravili v Domu na Zelenici, drugi del pa pri v Tržiču.

Spisal Sašo





 

Hohe Pressing, 9.2.2019

Bärenaunock 2.292 m,
Hohe Pressing 2.370 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeležernci: Niko, Boštjan, Aleš, Marjan, Emil, Maks, Sašo, Andreja, Vesna, Stojan, Nevenka, Antonija, Urška, Tomaž
trajanje: 8 h 20 min
višinska trazlika: cca 1.030 m
dolžina: 16,6 km

Tokratne vremenska napoved je bila stabilna, zato odhod na Hohe Pressing (2.370 m) v Krških Alpah ni bil pod vprašajem. Malce nelagodnosti je povzročala novozapadla snežna odeja, ki pa se je hitro sesedala.

Člani gorniške skupine smo bili že zbrani na izhodišču in ko je ura v zvoniku odbila peto uro, smo že sedeli v avtomobilih in se podali na pot.

Prva postojanka je bila seveda radovljiška OMV-jka z jutranjo kavico, po tem pa ni bilo več ovir, da bi smuknili skozi predor proti Innerkremsu.

Ravno dobro se je zdanilo, ko smo prispeli na naše izhodišče. Nadeli smo si celotno zimsko opremo (cepin, dereze, plazovni trojček) in si oprtali nahrbtnike.

Preverili smo delovanje plazovnih žoln in se v jutranjem hladu začeli ogrevati po poti navzgor. Krplje smo hitro sneli, saj se je splužena pot zaključila kmalu nad vasjo.

Začelo se je zares, gazili smo skoraj pol metra snega in se izmenjevali na čelu. Na gozdni poti naklonine ni bilo velike, zato smo le počasi pridobivali višino. Kmalu se je tudi jutranje sonce spomnilo na nas, tako da se je pokazala prava zimska idila.

Na koncu gozdne meje smo naredili daljši postanek ob planšariji. Vodstvo je prevzel Sašo, ki je zagazili v snežno strmino.

Zaradi nevarnosti snežnih plazov smo zapustili cesto in se dvignili na greben, od koder smo ugledali naslednji greben, ki se je raztezal od Bärenaunocka, ki je bil naš predvrh, do Hohe Pressinga.

Naša pot je postajala vedno bolj strma in tako smo prispeli do Bärenaunocka. Zajahali smo greben in kar ni in ni bilo še konca grebena.

Po dobri uri prispeli na Hohe Pressing in zazrli smo se naokrog. Odpirali so se nam prelepi razgledi na okoliške vrhove, v daljavi pa smo jasno razpoznali tudi zahodne Julijce in Karavanke.

Medtem smo se tudi okrepčali, naredili gasilsko sliko pod križem in se vrnili navzdol po grebenu. Od Bärenaunocka smo rahlo skrenili z dosedanje poti. Vodnik se je odločil za prečenje doline, kateri smo se ob vzponu izognili na greben.


Spust skozi dolino je bil sicer še varen, vendar se je ob ogledu razmer izkazalo, da je bil umik na greben pravilen in nujen. Nevarnost plazov je bila namreč druge stopnje in gibanju v gorah zahteva vso previdnost.

Ob izhodu iz doline smo na planini spet naredili postanek, potem pa se po gozdni poti spustili v dolino na parkirišče, kjer smo pred osmimi urami turo tudi začeli.

Uredili smo opremo, jo zložili v avtomobile ter pohiteli na analizo ture v gostilno Gorenc, kjer so nas že prijazno čakali. Maks je kot ob letu osorej poskrbel za pijačo vseh prisotnih in zadovoljni smo se odpravili vsak proti svojem domu.

To turo pa smo posvetili Marjanu, ki ga ni več med nami. Bil je dober gornik, naj mu bo lahka zemljica!

Spisal Boštjan