Kamniti lovec / Cima del Cacciatore, 23.2.2019

Kamniti lovec / Cima del Cacciatore 2.071 m,
Svete Višarje / Monte Santo di Lussari 1.766 m

udeleženci:  Sabina, Janez, Srečo, Kristina, Marjan, Maks, Maja, Marko, Stojan, Radovan, Meta, Antonija, Klavdija, Tomaž, Ema, Igor
trajanje: 7 h 35 min
višinska razlika: cca 1.300 m


Lepo vrememsko napoved smo izkoristili za obisk bližnjega Kamnitega lovca. Obetal se je sicer vetrovni dan, a nič ne de.
Ob 5h smo krenili iz Ljubljane, malo pobirali po poti in se zbrali na jutranji kavi v lokalu Dawit na koncu Trbiža. oziroma na začetku Žabnice /  Camporosso in Valcanale.
Izhodišče za turo ni bilo daleč od lokala. Le še nekaj sto metrov smo se zapeljali do parkirišča pred Višarskim grabnom. Po grabnu gre kolovoz na Sv. Višarje in in po njem smo šli tudi mi. 
Kolovoz je bil zglajen in krplje so ostale na nahrbtnikih. Tudi drselo ni, vsaj gor grede. 






Dobri dve uri smo rabili, da smo prišli na sedlo na smučišču tik pod Višarjami. Te smo pustili za kasneje in nadaljevali v smeri Lovca.
Vreme, jasno brez oblačka. Kišast občutek je nekoliko blažil veter, ki je kar konkretno bril. A v nadaljevanju smo kar precej hodili v zavetrju. Pravzaprav sreča za veter, saj se bi v nasprotnem tu trle množice turnih smučarjev.
Tako pa jih je bilo le za vzorec, pešcev pa nas 15 in nikogar drugega. Prečili smo zahodna pobočja Beraškega križa / Croce del Poverello in kmalu prišli do strmega pobočja, kjer smo se v ključih in v močnem vetru vzpeli do krnice.
Po desni strani krnice smo se vzpeli do grape, ki vodi na vrh. Grapa je bila lepo zalita in na njenem izstopu se je pred nami pokazala Viševa skupina. Še nekaj deset višinskih metrov in bili smo na vrhu Kamnitega lovca. 



Veter se je ravno za nas malce umiril, da smo lahko uživali v razgledih. Kot se za tak zimski dan spodobi je vidljivost presegala 100 km. A veter nas je vseeno kmalu spodil z vrha. 
Sestopili smo po poti pristopa in naredili ovinek do Višarij. Tu smo srečali Primoža in Polono in se ustavili na terasi enega od lokalov. Postrežba nekako ni dohajala količine gostov, kar je malo čudno, saj je tu verjetno vedno polno gostov.
Napočil je čas odhoda v dolino. Nekateri smo si na drseči poti hitro nataknili dereze, drugi pa so vse do izhodišča trenirali ravnotežje. Po dobrih sedmih urah in pol smo zaključili turo.
Ker smo imeli udeleženca ki se je iz Nove Gorice pripeljal, čez Tolmezzo, smo imeli analizo ture kar v istem lokalu kot jutranjo kavo. 
Dawit je prav prijazen lokal, odprejo ob 6h zjutraj, cene so zmerne in govorijo tudi slovensko.Le kako smo se toliko let vozili mimo.
Spisal Tomaž



Ni komentarjev:

Objava komentarja